kolumna Mance Košir
Mi je tako všeč, da jo moram deliti z vami!
Manca Koąir:
> Ambasadorka radostnega staranja
>
>>Dobro počutje, lep in zdrav videz, sveľina ter mladost so dandanes ene
> najpomembnejąih vrednot sodobnega ľivljenja, po katerih hrepenimo vsi sem
> prebrala v časopisu. Dvakrat. Dvakrat sem prebrala, ker nisem mogla
> verjeti,
> da so ljudje zmoľni pisati take traparije. Mladost pač ne more biti
> vrednota, mladost je kronoloąko – če ľe hočete tudi telesno in duąevno –
> stanje človeka. Človek se rodi, večina nas potem odraąča; smomladi,
> starejąi, stari in zelo stari. Na koncu svoje poti umremo. Ne zato, ker
bi
> bili stari ali bolni ali bi se nam zgodila huda nesreča, temveč zato,
> pravi
> zdravnica Rachel Naomi Remen (po njenem modelu in z njenimi navdihujočimi
> knjigami se zdaj tudi slovenski ątudenti medicine učijo umetnosti
> zdravljenja), ker je naąe ľivljenje dopolnjeno. Da bi po mladosti
> hrepeneli
> vsi, tudi ne drľi. Nas je vse več, ki smo srečnejąi v obdobju nad
> petdeset,
> in nas ni strah staranja. Sprejemamo, da je staranje naraven proces.
>
> Ko me je pred časom Lado Bizovičar povabil v oddajo TLP, me je predstavil
> s
> kratico ARS. Sem mu jo pred oddajo kar sama povedala, prav zato, da semz
> njo protestirala zoper povzdigovanje mladosti, ki jo ľeli večina
> kozmetične,
> farmacevtske, estetsko-kirurąke pa medijske in oglaąevalske industrije
> oznanjati kot moralno kategorijo. Kot vrednoto, za katero si moramo
> prizadevati, da jo uresničujemo, sicer z nami nekaj ni v redu. Figo
> freąko,
> sem rekla pronicljivemu voditelju, jaz se tega ne grem, jaz sem ARS.
> Ambasadorka radostnega staranja.
>
> ARS je moja nova >pridobitev dnevniku za Sobotno prilogo zapisala, da bi se rada starala tako, kot se
> stara Manca Koąir, sem debelo pogleda. Ma kje ona vidi kakąno staranje,
> sem
> se glasno čudila med ljubimi ljudmi, ki so mi hiteli zatrjevati, da se
jaz
> res ne staram ipd., kar sodi v obvezni repertuar bliľnjih pri podpori
> svojega človeka. Počasi pa sem le uvidela, da se staram celo jaz! Recimo:
> moj dragi me je za petdeseti rojstni dan pospremil v trgovino s kozmetiko
> in
> mi kupil najdraľje kreme za zrelo koľo, česar pred tem dnem sama nisem
> storila nikoli. Hvala mu! Do ątiridesetega leta sem se v glavnem mazala
> samo
> z navadno Niveo, potem pa kakor kdaj. Od petdesetega naprej imam na
polici
> kar nekaj krem (priznam, priznam, tudi Vichyjevo ta novo za koľo nad 50
> preskuąam!). Takrat se je začelo postopno zavedanje o staranju. Ne le
koľe
> .
> In se uspeąno nadaljuje. Navajam zadnje rezultate: Ko sem pestovala prvo
> vnukinjo, me ni bolelo nič. Ko je jokal drugi vnuk in sem ga nosila gor
in
> dol, da bi ga potolaľila, me je ľe bolel hrbet. Zdaj, ko zaradi kolik
joka
> tretja vnučka, in jo včasih nosim ure sem in tja, me boli ľe čisto vse.
> Eto
> – staram se!
>
> Ampak to je tako fajn! Ko leľem razbolelega hrbta in udov v posteljo,
> sem –
> srečna. Srečna, ker ľivim, ker imam krasni hčeri, ker sem dočakala ľe tri
> vnuke, ker jih bo moja mama kmalu triindevetdeset, pa je ąe zmerja čila
in
> zdrava, ker . Včasih sem svoje ľivljenje jemala kot nekaj samoumevnega,
> zdaj, ko sem starejąa, vem, da je dejstvo, da sem, čudeľ.
> In milost. Kajti prav lahko me tudi ne bi bilo. Da so na svetu ľe trije
> vnuki, je ąe večji čudeľ. Lahko bi bila samo dva ali pa sploh nobeden!
> Si raje ne predstavljam ľivljenja brez njih. Ker verjamem, globoko
> verjamem
> modrim: >Sleherno rojstvo otroka je dokaz, da Bog ąe ni obupal nad
> človeątvom
> Krasno je, da se staramo in začenjamo gledati na ľivljenje z distance,
> zato
> se lahko smejemo — smejemo temu, kar je bilo za nas včasih problem,
> predvsem pa se znamo smejati same sebi. Me, babe, ki ne tarnamo, kot smo
> si
> nadele ime po imenitni knjigi Jean Shinoda Bolen, o kateri sem tu ľe
> pisala.
> Ne moremo več zanositi, ah, kakąnih skrbi smo se otresle! Ne pričakujemo
> (več) od moąkih, da nas bodo osrečili – ah, kakąne straąne skrbi smo jim
> odvzele z njihovih ąibkih pleč! Počasi smo se naučile reči eno
> najpomembnejąih besed, ki je v mladosti take babe, kot je moja malenkost,
> ne
> bi rekle nikoli. Ne bi izrekle NE, ker bi mislile, da pač moramo reči ja
> tudi takrat, ko nam duąa sopiha: Ne! Domiąljavost, da imamo brezmejno
> zalogo
> ľivljenjske energije in neskončno časa na voljo, je nadomestila
skromnost.
> Vem, presneto dobro vem, da vsega ne zmorem, zato moram delati selekcijo
> med
> ponudbo bogatega kroľnika moľnosti, ki mi jih prinaąa ľivljenje.
> Selekcija je teľko opravilo, a njeni učinki so imenitni. Druľim se z
> ljudmi,
> ki so mi ljubi, s katerimi gojimo enake utopije in drug drugega
spodbujamo
> pri hoji za njimi. Brez utopij bi človeątvo pobralo! Moramo verjeti, da
je
> mogoče drugače, da je mogoče boljąe za vse ljudi in da se na svetu prav
> zdaj, ta trenutek dogajajo odločilne spremembe, ki jih podpira vse
> vesolje.
> Egoistični, sebični in vase zaverovani ljudje sami zapuąčajo ladjo
> starajočih se ľensk, ki stopamo modri starosti naproti.
>
> Ker se ne obremenjujemo z videzom – čeprav nam je ta pomemben, saj smo
> vendar uľitkarice na vseh področjih! – prihranimo kar nekaj energije. Pa
> denarja tudi! Ne zdi se nam, da je ąoping najpomembnejąa terapija za
nizko
> samopodobo, in da je nakup dragih blagovnih znamk zagotovilo za druľbeno
> uveljavitev. ®enske, ki smo ARS, smo zadovoljne same s seboj, in nam je
> malo
> mar, kaj si drugi o nas mislijo. Vemo tudi, da je manj več, zato omare
> polnimo z umirjenim tempom, praznimo pa jih s pospeąenim. V moji omari, v
> kateri je tretjina ąe vedno napolnjena s hčerkinimi oblačili, ni nobene
> resne toalete, nobene večerne obleke do tal. Kam medijske zvezde obeąajo
> svoja bogata oblačila, le kam? Kje pa ľivijo, da imajo toliko prostora za
> obleke? Babe vrste ARS smo zaloľene s knjigami, slikami, roľami –
razkoąne
> obleke pa si z veseljem ogledujemo v trgovinah. ®elje po tem, da bi jih
> posedovale, nimamo. Zato laľje prenaąamo dejstvo, da so naąi dohodki v
> dobi,
> ko smo mnoge arsovke ľe upokojene, bistveno niľji, kot so bili predleti.
> Pa
> kaj zato!
> Selekcijo izvajamo tudi pri nakupovanju. Kako se zabavamo, ko se srečamo
v
> trgovinah, kjer prodajajo modne cunjice za nekajkrat niľje cene od
tistih,
> ki jih nadevajo nase ambiciozne mlade dame in gospe, ki merijo svoj ugled
> v
> očeh okolice. Ah, kakąno olająanje, ko si tega razbremenjen, kakąno
> olająanje!
>
> Arsovkam na kraj pameti ne pade, da bi se podale pod kirurąki noľ za
> nategovanje obraza, po botoks injekcije proti gubam, da bi si polnile
> ustnice, ravnale zobe . Postajamo pa bolj občutljive za to, kaj damo
> vase:
> včasih sem jedla meso, preskuąala komplicirano hrano v imenitnih
> restavracijah, zdaj pa me veselijo preproste jedi, zelenjava in sadje.
> Odvajam se večernih in nočnih gostij, saj sem vendar ľenska v meni, ki se
> s
> polnim ľelodcem ponoči poti in slabo spi. Hura za enostavno ľivljenje!
> Pozorna sem tudi do duhovne hrane. Če ne ľari Luči, je ne konzumiram.
> Kot ARS z notranjo gotovostjo vem: za biti je edino pomembno – ljubiti.
> In ponavljam za Tonetom Pavčkom: >Na svetu si, da gledaą sonce, na svetu
> si,
> da greą za soncem, na svetu si, da sam postaneą sonce in s sveta
preganjaą
> sence
> Manca Koąir, kolumna v OBRAZIH , 16.2.2007
>
Fino. Ampak to nam razlaga gospa, ki se je še nekaj let nazaj prav tako šopirila v najdražjih cotkah, kar jih je LJ premogla. In arzenal je bil hudo bogat: za nekaj omar, ki ji menda zdaj takorekoč prazne zevajo, ker je pa zdaj tako razsvetljenje o preproščini doseglo! Pa kako zelo prekleto ji ni bilo vseeno, kaj ljudje o njej mislijo. Pa na kakšnih vse pasjih procesijah jo je bilo za videt. Ne me basat, no, saj se tudi mi staramo z njo in še nismo dementni.
Lepo, da jo je tako spoznanje doletelo. Boljše zdaj kot nikoli. Sam ne mi tega prodajat kot svojo vseživljenjsko filozofijo. To je nakomponirala v zadnjem času.