Vedno sem bila nekje mnenja, da mama pa je tista, ki bi morala obdržati otroka, če se partnerja ločita. Pa je ja mamica (in ne očka) tista, ki ima več pravic do otroka. Pri tem sem nevede diskriminrala očete, kateri si to ne zaslužijo. Vedno več je očkov, ki so kot mamice.
Kaj pa v takem primeru?
Na CSD so možje diskriminirani, ker velja nepisano pravilo, da otroci avtomatsko sodijo k mami in če želi imeti oče skrbništvo mora dokazovati, da je mati nesposobna skrbeti za otroke. A si predstavljate, če bi bile me postavljene v ta položaj?
A ima kdo takršne izkušnje? Kako se obnašajo na CSD?

(PS. Za tiste, ki me poznate – se ne ločujem :o)))))

Ojoj, meni se zmeša, da ne bi dobila jaz otroka!
Mislim pa, da CZD upošteva stanje; če je mati nesposobna preživljat otroka( alkohol, zanemarjanje otroka…), da otroka dobi oče!
Poznam primere, kjer očetje dosti bolje skrbijo za otroke, kot matere!
Res pa je, da je pač neko vsesplošno mnenje, da otrok avtomatsko pripada materi!
Kolikor vem, se lahko otrok pri 12 (?) letih sam odloči, pri katerem staršu bo živel.

jest sem pa mislu. da smo enakopravni 🙁

enkrat sva se z možem za hec pogovarjala kako bi bilo, če se ločiva – in sem lahkotno rekla, da v tem primeru pač jaz dobim otroka, stanovanje, njega pa poplačam.
Prav presenetil me je, ko je odločno rekel OOO, NE! Prvo bi pogledala razlog ločitve – kdor najde drugega in hoče zaživet na novo, tisti gre. Jaz si ne morem misliti, da bi moje otroke vzgajal en drug frajer – ni govora.

Po svoje res.

Evo, še ena, ki se sprašujem enako? Zakaj so moški glede tega tako diskriminirani?

Ko se midva z možem – po kakšnem filmu posnetem po resničnem dogodku – pogovarjava, kaj bi se zgodilo pri nama …raje ne končava pogovor….ker nimam argumentov, da bi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} trdila, da bi otroci ostali pri meni…

…pa tudi jaz se ne ločujem :-))

Se mi pa zdi zelo “nefer” do moških, ki so včasih dosti bolj skrbni kot kakšna mama…žal!

Poznam 17 let staro deklico, ki je bila po ločitvi dodeljena svoji mami: zanemarjena, lačna, hišna gospodinja, mama svoji polsestri-dojenčku, … Mama pa se je špilala gospo. Deklici je enkrat prekipelo in je očetu (pri 12 al 13ih letih) priznala, da jo mama tepe. Mati je to delala, ker je deklica postajala lepša od nje.

Oče je perfekten človek, pravi oče svojemu otroku, znova poročen z izjemno žensko, ki jo ima tudi deklica zeloooo rada, čeprav je zdaj že prava najstnica – saj vsi vemo, kakšen je stereorip najstnic do svojih “mačeh”. Tisti trenutek, ko je mati dobila vabilo na obravnavo, ji je spakirala tri stvari v polivinilasto vrečko in rekla: “pojdi”.

Od tistega dne se nista videli več (razen na obravnavi, menda), oz. tudi če se slučajno srečata, se deklica obrne proč. Mama pa itak tudi.

Se strinjam, da so moški v večini primerov diskriminirani. En znanec, ki je že nekaj časa ločen je jamral, da so ženske ob ločitvi “zaščitene kot severni medvedje”. Ja, pa še res je. Jaz kot ženska sicer nimam nič proti, ampak če bi bila pa moški, mi pa sigurno ne bi bilo vseeno.

Sva se pa tudi midva pogovarjala, kako bi bilo v primeru, da bi šla narazen. Je rekel, da me raje fenta kot pa da bi mi pustil otroka. Verjamem, da bi se za otroka boril kot lev. In upam, da nama tega ne bo treba nikoli preizkusiti v praksi. :(((((

No, tudi, če smo ženske nam ne bi smelo biti vseeno kakšna je zakonodaja. Tudi sama namreč menim, da so moški v hudo podrejenem položaju, kar se tiče dodeljevanja otrok. In diskriminirani do konca. Žal pri nas še vedno vsakega otroka dodelijo avtomatsko mamici, če le ni posredi res hudih razlogov proti (droga, želja mame, da gre otrok k očetu,…). Žal pa alkohol velikokrat ni zadosten razlog, da se otroka dodeli očetu. Dejansko s(m)o mame na tem področju zaščitene kot kočevski medvedje.

Žalostno je tudi, da na sodišču ne zmaga vedno otrokova volje (njegovo mnenje naj bi se upoštevalo po dopolnjenem 8 letu, če se ne motim) – spomnite se samo primera Jež, ko so celo ločili sestrici (obe sta želeli živeti z očetom), pa primera Šubic (dobro, oče ni ravnal prav, ko je otroka odpeljal, ga pa razumem). Žalostno je tudi to, da mame preko sodišč in jamstvenega sklada terjajo očete za preživnine, obenem pa je veliko takih, ki preprečujejo stike med očetom in otrokom.

Sama cenim vse tiste starše (tako očete kot matere), ki se znajo po ločitvi pogovarjati v dobro otrok. Ki ne izsiljujejo čustev preko svojih otrok, tiste, ki ne vlečejo otroke v svoj zavožen zakon – take, ki se ne maščujejo bivšemu partnerju preko otrok… Vsi si želimo srečne in zdrave otroke – taki pa so lahko le, če smo srečni tudi mi in, če živimo umirjeno, ne pa v srboritosti. Sicer pa mislim, da vsak otrok prej ali slej spregleda početje staršev in verjetno navadno potegne konec tisti starš, ki dela zdraho. Žal pa lahko na otroku to pusti težke posledice.

Ne vem, kako bi ravnala jaz – ob morebitni ločitvi. Zdaj razmišljam kot pač razmišljam. Priznam pa, da bi morda otrok pri očetu (če bi se ločila) imel mirnejše življenje, saj sem sama precej temperamentna in vem, da ne bi z lahkoto prebolela njegovega odhoda. Po drugi strani se tudi ne bi strinjala, da otrok gre živet k možu, ampak bi se borila za to, da ostane z menoj, vendar z rednimi stiki z očetom. Midva bi pač morala sama oprati svoje umazano perilo na način, ki bi bil za otroka najlažji. Kako bi ravnala, če bi otrok rekel, da bi živel z očetom in ne z mano? Ne vem. Resnično upam, da mi nikdar ne bi bilo treba razmišljati o tem.

Še to – tudi same imamo sinove. Upajmo, da se oni ne bodo kdaj znašli na tem mestu, ki bodo morali prositi, jokati, itd. da bi lahko videli svojega otroka, našega vnuka…

P.S.: Moja starša sta imela enkrat hud prepir, ko je bil na vidiku konec. Takrat naju je mami odpeljala k babici, nikoli pa ne bom pozabila njenih besed (jaz sem jokala, da bi šla k očiju), da naju raje fenta, kot pusti njemu. Tistega občutka verjetno ne bom nikoli pozabila. In se krepko trudila, da moj otrok ne bo doživljal podobnih travm…

Imejmo se radi!

Tule lahko preberete nekaj izkušenj očetov, ki se borijo za stike s svojimi otroci…

Samo droban popravek, izven debate.
Zaščiten kot kočevski medved…. je pravilno. Zakaj že?:))
Ne jezi se, Kleopatra. Vsak dan se naučimo česa novega.

Poznam primer, ko je otroka (3 leta) dobil oce. In to ne zaradi materine nesposobnosti (mama je super), ampak zaradi vecjega kupcka denarja, ki ga je imel za advokata… zalostno!
lp, Tejca

Ja in večkrat se starejši otroci (8, 9 let) odločijo za tistega starša, ki ima več denarja!!!

Ja, moja napaka. Saj sem seveda mislila kočevske medvede, pa so bili prsti hitrejši. :)))
Takoj, ko sem kliknila “pošlji” sem opazila, pa se mi ni dalo popravljat. Saj ste vsi vedeli, kaj sem mislila, ane? :))))

Jezim se pa zaradi takih malenkosti že ne. :)))

Šubica sem poznala, bili smo sosedje in mu niti za sekundo ne zamerim, da je naredil, kar je, ker je za tega svojega Jurija skrbel od prvega dne pa do dne, ko sta se ločila. Jaz sem mislila, da je on vdovec ali ločen, ker mame otroka nisem nikdar videla. In zakaj tak oče ne more dobiti otroka?!

V ulici mojih staršev imamo primer, ki je še ena v nebo vpijoča krivica. Pravzaprav je kot mehiška nadaljevanka, kjer tašča izrine iz hiše zeta, nadvlada hčerino družino in poskrbi, da ostane glavna. Tast in zet, ki sta sklenila nekakšno zavezništvo, pogorita na celi črti, prvi je zdaj pokojen, drugi zapit do amena izza vogalov opreza, da ujame pogled na svoja otroka. Prvi je pri 15-ih doma ukradel avto, naredil totalko, v krvi je imel vse, razne krvi, bi se reklo, od mamil, tablet do alkohola, sam si je polomil nekaj kosti, njegov pajdaš tudi, ne dela šole, nima službe, mlajši pa mu uspešno sledi. Oče še vedno za oba plačuje najvišjo možno preživnino, kljub temu, da se starejši otrok ne šola več. Stikov z otrokoma nima in jih nikoli ni smel imeti. Nikoli! Čeprav je za oba zgledno skrbel. Mati teh otrok je – kaj naj rečem? Brezbarvna lutka svoje mame. Ko je oče izgubil še zadnjo bitko na sodišču, se je zapil – človek, ki alkohola še na novoletni zabavi ni spli več kot kozarček za zdravico. Ker se tašča piše prav in ima prave prijatelje, ta oče svojih otrok ni in jih ne bo videl. Otrokoma ga predstavlja kot barabo, babjeka, kurbirja, ničvrednega, prikriva jima, da jima oče nakazuje denar ob vsakem prazniku, ne smeta ga ne slišat in ne videt. Če potegneš črto, je ena zmešana baba uničila 4 življenja, če nejno hčer, ki je sokriva situacije ne štejem zraven. Vsa pričevanja v korist očeta, ki smo jih dali sosedje, prijatelji in znanci, so bila povsem brez veljave in brez smisla. Tako dela CSD!

Sicer se pa povsem strinjam z ŽN!

Jaz pa poznam očka, ki sam skrbi za sinka že precej let in se imata super. Z mamico sta obdržala stike, se vidita, mamica plačuje za otročka preživnino in to je to.
Zakaj pa ne?
Aha, mogoče zato, ker bi kdo rekel “glej jo ***, otroka je pa kar možu pustila…”

P.s. OTROK NI STVAR, ki bi komurkoli avtomatsko pripadla!!!

Tudi jaz mislim, da tu ne bi smeli govoriti o PRAVICI staršev do otrok, ampak o pravici otrok, da imajo varno in urejeno okolje za odraščanje. Otroci niso del lastnine v ločitvenem postopku, ampak živa bitja, za katera je potrebno kar najbolje poskrbeti.

Če otrok ostane pri materi, je to za vse samo po sebi umevno in nihče se ne sprašuje kaj je narobe z očetom. Če ostane pri očetu se vsi sprašujejo kaj je zagrešila ta grozna ženska, da ni dobila otrok.

V primeru nesporazumne ločitve se očetje potegujejo za otroke in dokazujejo materino nesposobnost, nezmožnost ali nespodobnost.

Mogoče imamo pa žensko zgolj srečo, da je CZD na naši strani.

srečno

Ojla!

Tiffany: OTROK mora imeti srečo, da je CSD sposoben in predvsem strokoven ter pravičen in na NJEGOVI strani, ne pa starš. Poleg tega CSD ravno zavoljo nestrokovnih in pristranskih potez nima več teh pristojnosti. Lahko samo poda mnenje.
Je pa tako, da kljub temu, da se kdaj pokaže, da so otroka dodelili “napačnemu” staršu, je lahko ogromna škoda otroku že storjena. Vedno sem želela, da bom sodnica na področju družinskega prava in sem se ravno zavoljo takšnih primerov odločila, da ne bom zmogla. da si ne bi nikoli oprostila, če bi otroku, pa čeprav v dobri veri, da delam dobro, uničila življenje. To so težke odločitve, ki terjajo ogromno pozornosti, tenkočutnosti in tudi strokovnosti.
Veliko lažje bi bilo, če bi se straša sporazumela. Zato so uvedli tudi institut mediatorja, čeprav ne poznam rezultatov uspešnosti.
Tisti, ki se niso v odraslosti poročili, se ne bodo v odraslosti ločili. V svojem besu, razočaranju, izdajstvu pozabljajo na osnovno dejstvo, da je eno biti zakonec, drugo pa starš. In v bitki za otroka in sli po maščevanju (v veliki večini primerov) pozabijo biti in ostati starš, ki dela v dobro otroka. Otrok ni igračka ali sredstvo za medsebojno obračunavanje bivših zakoncev. Otroku želiš najbolje in v skladu s tem je potrebno delovati. Otrokova sreča je na prvem mestu, pa kjerkoli bo dosežena. Samo zato, ker je ženska z biološkega stališča sposobna donositi in roditi otroka, še ne pomeni, da je bolj sposoben starš in da ima ekskluzivno pravico do otroka.
Žalostno je, da je še vedno prisotna kmečka pamet, da otrok staršu pripada in ima starš pravico do njega. Ne. V današnjem stoletju in po novi zakonodaji ima otrok pravico do obeh staršev. To je edina pravica, ki je ekskluzivna – otrokova pravica do starša. OBEH.

Pripravljen je predlog zakona o skupnem skrbništvu, ki je sicer fizično težje izvedljivo, sploh, če ločena starša živita v različnih in bolj oddaljenih krajih, bi pa morali očetje, ki lepo in dosledno skrbijo za otroke, ki ne živijo pri njih, imeti pravico do soodločanja pri bistvenih zadevah, ki se tičejo otrokovega razvoja.

Se pa resnično dogajajo kalvarije in ženske počnejo takšne primitivne stvari ter se poslužujejo tako nizkotnih dejanj, da očrnijo očeta pri otroku, da si resnično zaslužijo samo to, da ji otroka vzamejo. Tudi to bi morali malce ostreje opredeliti v kazenskem zakoniku in ostreje odmeriti sankcije za tovrstno početje.
Pa oče ni smo tisti, ki mora plačevati alimenteT tako kot mama skrbi za otroka z vidika ljubezni, vzgoje, nege in zadovoljevanja materialnih potreb, tako mora imeti tudi oče enake vse naštete pravice, ne pa samo dolžnosti. Kjer ni pravic, naj tudi dolžnosti ne bo!!!

Popolnoma podpiram društvo Podos, čeprav je za mnoge očete v preteklosti bil prepozno ustanovljen. Zavoljo tega društva se trese tudi mariborski CSD in se na novo proučujejo vse odločitve v zvezi z dodeljevanjem otrok ter določanjem stikov.

Imejte se radi!!

Tudi jaz poznam oceta, ki po locitvi placuje zelo visoko prezivnivno in je zgleden oce svoje pastorki, pa mu bivsa zena vseeno ne omogoca stika s svojim otrokom.

Trudi se in trudi, tozari, hodi od enega do drugega pravnika, vmes pa se sprasuje, ce ne bo s temi zdrahami dosegel le, da bo otrok se pod vecjim vplivom mame, njega pa bo zasovrazil.

no, bom še jaz povedala svoje…
čeprav sva bili s sestro ob ločitvenem postopku stari že krepko nad 8 let, in sva obe na CSDju izrazili željo živeti zgolj in samo z očetom (OBE!), so velecenjene gospe preverjale na vse možne načine, zahtevale dokaze, da naju že nekaj let preživlja in skrbi za naju zgolj on… Na koncu so sicer sodišču podale mnenje, da obe živiva pri očetu, ampak za to je bilo potrebno mnogo mnogo časa…

za njih je namreč vsaka mama, ne glede na to, kakšna je, DOBRA MAMA… pa čeprav ne skrbi zate, te ne preživlja, ampak te zanemarja… ni važno, saj te je rodila torej je mama in to dobra. In če poteka postopek ločitve, je vsak oče slab, ne glede na vsa dejstva… In potem mora še dokazovati, da njegova (bivša) žena ni dobra mati… Halo, a pa se kdo od pristojnih zaveda, kolikšne muke je otrok že preživljal v taki družini, kako se počuti že ob samem ločitvenem postopku in potem ga še na CSDju zaslišujejo, sprašujejo,….

Ej Skr bna jaz pa poznam Šubicevega brata, in zadeva res naj ne bi bila čisto taka kot jo je tista mamica v medijih prikazovala. In se tud jaz strinjam, da pri otrocih ne bi smelo bit avtomatike. Sva se enkrat to z možem pogovarjala in razumem obe strani. Jaz kot mama bi znorela,d a mi vzamejo otroka, vendar je tudi oče v otrokovem življenju zelo pomemben. Vem da je težko, ampak za dobro otroka se je ob taki situaciji res potrebno vsest in pogovorit.

Jaz navadno razmišljam malce drugače in se redko oglašam…tale tema pa je moje civljenje zbudila :):), ker –
– mene pa pri vsem skupaj nekaj moti. Namreč, biti zakonec in biti starš je zame dvoje popolnoma različnih odnosov. In če zakon ne gre, zakaj za vraga uporabljat otroke za dokazovanje svojega prav? Zakaj se boriti za otroke, če pa otrok IMA pravico do obeh staršev? Zakaj magari fentat drugega partnerja, če pa se vse skupaj da urediti z zrelim in odraslim dogovorom? Res je, da je za verzijo št. 2 “Ločitev po mirni poti” potrebno veliko več zrelosti, odgovornosti in odraslosti kot si lahko sploh predstavljamo, pa vednar…..boj za otroka?
Preden napadete:
a) sem ločena. in v celotenem ločitvenem postopku pa vse do danes (5 let) je bilo vodilo: otroku sva oba straša in oba imava pravico do življenja z njim. In otrok ima pravico do do naju obeh. Sva se učila, trpela, preklinjala, šla prekleto preko sebe (vsak zase in skupaj), ampak – otrok ve, da sta starša starša. In sicer živimo malce drugače kot drugi, ampak otrok ima oba starša. In še vedno (enkrat eden enkrat drugi) mal bledo gledaš, ker se ti zdi, da tale bivši/bivša še zmeraj “straši” po mojem življenju…ampak otrok je pa notranje miren.
b) sem prisotvovala par drugim ločitvam. Lepim in grdim. In pri “ta grdih” mi je bilo jasno samo eno – egotrip staršev je bil neskončen.

Zato sem včasih malo žalostna, ko imamo vsi polna usta pravic otrok, ampak čisto zares, čisto globoko v nas pa tli misel – če se meni to zgodi, otroka ne dam. Ne daš komu? Mar je plišasti medvedek?

Bravo NIkolaja! Ko bi le tvoje besede obrodile kaj sadov pri ego prepolnih zakoncih v ločitvenem postopku!
Tudi moje prepričanje je, da bi se odločila za delno skrbništvo, ker vem, da je moj mož druga mami in ga imata otroka neizmerno rada.

Ne morem si kaj, da ne bo dodala še svojega mnenja. Dve leti je minilo, odkar sva s hčerko odšli od bivšega moža in ves ta čas se moram ukvarjati s CSDjem, sodiščem, kriminalisti, policijo ipd. Če bi vam začela vso zgodbo opisovati v podrobnosti, verjemite, da potrebujem kar nekaj dopusta za pisanje, vi pa za branje.
Njaprej bi povedala to, da mi grejo pošteno lasje pokonci, ko slišim, da je mama zaščitena kot kočevski medved, vse pristojne institucije pa da delajo v dobro otroka. Malo morgen!
Ločitev je bila sporazumna in oče otroka se je strinjal, da hči ostane z menoj. Najprej sva se na CSDju dogovorila o stikih in naivna kot sem, sem pričakovala, da bo to v redu laufalo. Saj stiki so laufali, problem je bil v tem, kako se on obnaša do hčerke. Nikoli je nisem spraševala in zasliševala, kako in kaj se imata, saj sem bila mnenja, da je čas, ki ga preživita skupaj čisto njun in upala, da mi bo hčerka itak povedala, če bi šlo karkoli narobe. No, šele po nekaj časa se mi je zaupala, kaj počne, kako o meni ne govori drugače kot kurbi in prasici, jo prisiljuje v laži, skratka čustveno izsiljuje. Da bi zaščitila svojega otroka, sem prekinila stike. Kmalu sem dobila tožbo za predodelitev otroka, na CSDju je stekel postopek za odločbo o stikih in kljub mojemu opozarjanju, kakšne so stvari v resnici, so določili dokaj pogoste stike. Tožba je bila na sodišču pod urgentno rešena v enem letu, seveda hči ostaja pri meni, ker je tudi sodna izvedenka psihiatrije potrdila vse tisto, kar sem jaz ves čas opozarjala CSD. No, in z letošnjim šolskim letom je prišlo tako daleč, da bivši mož hčerke več noče voziti domov, kljub temu, da ga ona prosi. In kaj mislite, kaj lahko stori CSD? Nič. Neverjetno, toda resnično, Delavka, ki je pisala odločbo mi je rekla, da te odločbe so itak larifari, izvršbe v takšnih primerih zelo težavne. Da pride do izvršitve s plačilom denarne kazni, traja skoraj tri mesece, do takrat pa lahko oče počne kar hoče. Čustveno se izživlja nad hčerko, če ne boš to naredila ali rekla tako in tako, te ne bom več maral, ni treba več priti k meni, te nočem več videt…. In tako se je hči sama odločila, da noče več k njemu. Kakšne travme pri vsem tem doživlja 10letni otrok, si verjetno lahko samo predstavljam. In to me boli. Ker moram že dve leti dokazovati, da sem dobra mama, da se ne ukvarjam s prostitucijo, da ne snemam pornografskih slik, da nisem pijanka, da ne preprodajam droge…. Ja, vsega tega sem že bila obtožena, tudi pri kriminalistih….
In CSD pri vsem tem mirno dvigne roke, odločba je napisana, potem pa se šmirglaj in bori naprej. Sam…. In zdi se mi, da razumem Don Kihota.

NIHČE ne zaščiti otroka v primeru, ko so starši še vedno čustveno obremenjeni s preteklostjo, na CSDju se raje dogovarjajo in apelirajo na čustveno zrelejšega partnerja…. Pri vsem tem pa postopki trajajo in trajajo. Da o Ministrstvu za delo in družino sploh ne govorim. Pritožbo rešujejo ohoho dolgo, odločbo odpravijo in vrnejo na CSD v ponovno odločanje, ta pa napiše popolnoma isto odločbo, kot je bila prej in seveda spet napišem pritožbo, na Ministrstvu pa zmajujejo z glavami, kako je mogoče, da CSD druge odločbe ni spremenil….

V glavnem, dve leti se borim za svojega otroka, ji nudim oporo, jo sestavljam skupaj, ko pride čustveno razrvana od njega, napumpana proti meni… In potem ko prekinem stike, sem jaz tista grda mama, ki očetu odreka pravico do svojega otroka. Nihče pa se ne vpraša, kakšne posledice puščajo na otroku takšni stiki. In nekoč, ko bo že malo starejša, se ji bo, bog ne daj, v življenju zalomilo (vem, črn scenarij, ampak jaz gledam stvari dolgoročno), bo kriv… kdo? Mama, verjetno, ker pač živi pri meni, kljub temu, da je v resnici večino časa pri očetu, ker ne upošteva odločbe CSDja.

Se opravičujem, ker sem bila dolga, ampak to je samo približen in grob opis vsega dogajanja in moram poudariti, da sem nad CSDjem globoko razočarana.