Komu sodi otrok po ločitvi
Dejstvo je, da se vse tovrstne zgodbe začnejo in končajo pri starših. Če so starši razumni, potem ni “pri meni” ali “pri tebi”, potem se pač poišče najboljšo možno rešitev, tudi glede na možnosti, oddaljenosti, delovni čas, interese itd. itd. Tako, kot se to dogaja tudi takrat, ko starši še živijo skupaj. In tako bi lahko navedli ogromno žalostnih zgodb, takih, kjer so “ta grdi” očetje in takih, kjer so “ta grde” matere, preprosto zato, ker ljudje niso zreli in svoje travme izživljajo na otrocih. Če odraščajo otroci pri res razumnih starših – pa četudi so ti ločeni – potem sta zanje starša VEDNO povsem enakopravna, pa četudi časovno morda preživijo malenkostno več pri enem kot pri drugem. Je pa seveda potrebno pri tem imeti veliko tolerance, razumevanja, velikokrat pozabiti na svoj ego – tudi pri sprejemanju razširjene družine (kar je v bistvu nujno za normalno funkcioniranje). Tu se bomo morali vsi skupaj še ogrooomno naučiti – in glede na to, da gre toliko zvez narazen, bi morali z “učenjem strpnosti in nenasilja (tudi psihičnega – ali pa predvsem psihičnega!)” začeti že včeraj, ne šele jutri! In tu naredimo veliko tudi mi – z vsakdanjimi pripombami, opombami, pohvalami itd., ki jih otroci (ki živijo še v neokrnjeni in srečni zvezi) slišijo iz naših ust.
Ampak trdno sem prepričana (in tu govorim povsem iz lastne izkušnje), da je enakopravna vloga obeh staršev in kolegialno sožitje treh, štirih ali več odraslih oseb (staršev + partnerjev + eventuelno starih staršev), absolutno možno. Konec koncev – pa naj se sliši še tako čudno – lahko otroci s tem tudi nekaj pridobijo, ne le izgubijo. Počitnice so nenadoma lahko bolj razgibane, soočijo se z več življenjskimi pogledi, novi parnerji prinesejo nova znanja, nova spoznanja, odprejo še drugačen svet, otroci spoznajo, da resnica ni ena sama, mimogrede vidijo, kako pomembni sta v življenju strpnost in dogovarjanje, in pa – če vprašate otroke, to tudi ni zanemarljivo – izkupički od rojstnih dnevov in dedkov mrazov so praviloma bogatejši:-))
Bravo “teta magda”. Lahko samo potrdim tvoj post (tudi na lastnih iskušnjah). Mi smo ločeni že 5. leto in lahko rečem da (glede otroka, seveda) v vsem tem času ni bilo niti enega resnega konflikta. Prav lepo funkcioniramo vsi, tudi njegovi in moji starši in celo družina njegove in moje sestre. Vsi imamo zelo radi otroke in ko ima kateri od naših otrok problem stopimo vsi skupaj (ne glede na to, da si gremo tisti hip zelo na živce….) in mu skušamo pomagat ali olajšat težavo. Lani je imel moj sine za njega zelo pomembno podelitev priznanja, pa sem ga vprašala kdo vse želi da je prisoten na njej. Naštel je mene, atija, eno od babic, in mojega novega partnerja?!? In smo šli vsi skupaj, pa še na pico in sladoled in smo se prav luštno imeli….. Ja, vse se da samo res si je treba najprej v glavi urediti stvari in potem MISLITI SAMO V DOBRO OTROKA. Glede na to, da se midva s bivšim kot partnerjem, na koncu “sploh nisva več mogla”, sem prav ponosna na naju oba, da sva pozabila na svoj ego in to zmogla.
Želim vam lep dan in veliko ljubezni
hm..
sama sem o tem dosti premišljevala, ko se nama je najavil prvi otrok, vem, da sva oba dorba starša, oba imava svojega otroka enako rada, oba z nestrpnostjo in ljubeznijo pričakujeva drugega. Otrok ima oba rad in ravno te dni doživljam blazno otrokovo krizo, ker je očka na službenem potovanju.
Moja odločitev je, da bi otroka za tisto maksimalno skrbništvo verjetno prepustila očetu oz. bi upoštevala otrokove želje. Očetu pa zato, ker se mi zdi, da bi kot samski oz. ločen bil boljši starš kot jaz. Ne vem zakaj, ampak tako čutim. Po drugi strani pa, ljubim otrokovega očeta, ljubim svoje otroke in ker imava oba z možem tudi kakšno slabo izkušnjo iz najinih matičnih družin, delava na tem, da nama veza uspe.
Vseeno se mi pa zdi, da bi znala sama vedno zbrati to kar je najbolje za mojega otroka, v končni fazi to že sedaj počnem, pa čeprav ha včasih pogrešam tako močno.