A ima mogoče tukaj kdo izkušnje s tem ali kdo kaj ve kaj bi to bilo?

Gre za starejšo osebo, žensko, ki zadnje 4 leta sploh ne zna/noče več komunicirati, če ni po njeno. Vse kar sploh reče je “ne morem”, cele dneve govori samo “ne morem” tudi, če leži in ure in ure nič ne dela. In pa kolne. Če je po njeno se pa takoj razživi in bi govorila še pa še. Ampak seveda se ljudem ne da ves čas poslušati samo nje in njenih težav. Ona bi pa ure in ure govorila samo o sebi.

Kaj te tako moti? Itak vsi najraje govorijo o sebi, še ko obrekujejo druge. Ti v vajinem pogovoru  ne da niti ene same možnosti, da bi ti lapala o sebi. Zaprno in nadležno res. Če na to osebo nisi finančno vezana, se pravi, da ji nič ne dolguješ, da nisi njena najeta delavka ali pa da od njene dediščine nimaš kaj pričakovati, se ne pogovarjaj z njo. Če že mora biti v njeni bližini, kar  pomeni eno od zgoraj naštetih možnosti jo pusti govoriti. Kaj te pa košta, če vsake toliko vzklikneš: kaj res, kako je to mogoče, neverjetno, zanimivo, za znort in še mali milijon podobnih. Saj je vseeno kaj govori, te besede vedno pašejo povsod. Z mislimi si pa drugod, tam kjer ti je zabavno.

Gre za to, da gre oseba še sama sebi na živce. Začne iz niča jokati, nori, kolne, dokler jo nekdo ne “poujčka” Je moteča. Ne moreš opraviti svojega dela, nujnih obveznosti, ker ona joka. Tudi, če se pogovarjaš z njo po njenih željah, to zaleže za 1 uro ali še to ne potem pa spet hoče pozornost.  Če hoče, da ji nekdo pri nečem pomaga, govori da bo potem bolje, dobi pomoči 99%, ko dobi pomoč je super, par ur kasneje ni več pomembno in se spomni, da spet rabi pomoč (nekaj čisto novega) in spet joka.

Moja mati 85 ozivi samo ko lahko koga simfa ali obira.

Ce noces sodel0vat pri obrekanju se muli tam na kavcu.

Ljudje, bodimo razumevajoči do starejših. Žalostno je brati tako sporne komentarje, ko obravnavate čliveka kot robota. Seveda vas razumem, da nimate časa za njijove prazne marnje in izrazite motnje, principe, kaprice in podobno, vendar zavedajte se, da ste tisti, ki boste kot eni izmed zadnjih pustili pečat na že itak zelo izmučenih ljudeh, izmučenih od tega sveta. Tisti, ki ste vsaj malo kristjani, lahko z njimi neposredno prakticirate svojo vero in se obnašate kot zgledni verniki, ki imajo kar najbolj razvito sočutje do slabotnega sočloveka, po navadi zelo ustrahovanega in zato agresivnega starostnika, nemalokrat nikoli razumljenega in izpolnjenega.

Tudi sami boste enkrat stari. In dobro se z dobrim vrača. Bodite raje v tem dmislu prakticni oziroma preracunljivi – da če boste ‘delali dobro’, se vam bo dobro pivrnilo.

Pravkar sem imela na kosilu enega starega znanca. In vse je res, kar pravite – rado govoriko o sebi ali izjemno opravljivo o drugih, kot mlajši pa mi skoraj ni dovoljeno zagovarjati stališča, s katerimi se on ne strinja. Ko pa sem galjubeče postregla in mu za povrh dala še neko knjigo, za katero vem, da mu je všeč, je bil pa vseeno malo bolj odprt. Pa nimam do tega godpoda nobenih interesov, kakršnekoli vrste, razen tega, da lagodno vplivam na njegovo staranje in da je lahko, ko se počuti spostovanega, res zanimiv sogovornik, ob katerem se včasih učim živeti preudarno.

Sama sem srednjih let in sem že od otroštva ignorirana, zapostavljena, nimam nikogar, še tisto kar sem imela mi je mama vzela, prijatelje, ki sem jih imela jih je pregnala. Kako bo nam, takim, na starost? Jaz do svoje mame ne morem bit razumevajoča, saj ona niti do mene kot otroka ni bila, pa takrat ni bila stara. Si je pa s tem kakšna je bila do mene pripravila “lepo” pot zase, ker od mene zdaj ne more pričakovat razumevanja.

Lepo povedano. Zaradi njih smo mi tukaj in nenazadnje verjetno ne govorimo nemško zaradi njih

Jaz, recimo, sem napisala, da oseba dobi ogromno pomoči, smo razumevajoči ampak preprosto to ne gre več. Njej ta pomoč nič ne pomeni, ker že pol ure kasneje je ne zanima več, išče nekaj novega. Ne moreš bit 24 ur samo ob taki osebi, ne gre. To je kot bi imel majhnega dojenčka, ampak ta dojenček enkrat zraste, takj ljudje pa nikoli. Samo slabše je. In če mi nismo ok in zdravi, taki osebi ne moremo pomagati in jo ujčkatj 24 ur. Zboliš lahko.

Depresija jo prime.In očitno ne zna in ne zmore.Mogoče bi bila za v dom.

Prej bi rekla NOM ali MOM.

Kakšno pomoč pa rabi? Če je še sposobna kaj narediti, potem res ni nemočna. Če pa želi samo vašo pozornost v obliki vašega časa in ukvarjanja  njo, spet glej prej zapisano. Saj če vam nič ne pomeni, če ji nič ne dolgujete, itak nimate opravka z njo. Kajti, če  v tem zadnjem primeru še imate z njo kakšen opravek, je z vami nekaj hudo narobe. Iščite pomoč zase.

Kaj pa ste tej osebi, Žena, hči, vnukinja, potem boste dedovali. Ste prijateljica, daljna sorodnica, ki ji dolguje denar, a yebi ga, vse se plača. Ste morda najeta osebna asistentka kot se danes lepo reče sekretbeglajtarcam. Za to ste plačni. Če vam oskrbovanec ne ustreza, daste odpoved.

Še vedno velja moj nasvet. Če ste finančno od nje odvisni (ji dogujete denar, ste njena plačana pomoč, ali bodoči dediči) nimate kaj. Z njo se morate strinjati zaradi svoje pozicije. V vsakem primeru pa v prvem postu navedene floskule vedno dobro denejo.

Še posebej MOM so dobri v jokcanju in iskanju pozornosti. Pri depresiji pa ponavadi ne izsiljujejo pa to dobijo so pa srečni za kratek čas. Pri depresiji jih niti ne zanima pomoč oz. je ne iščejo češ kot je avtorica zapisala v  smislu: joj pomagajte mi pri tem pa bo potem bolje. Pa v resnici ni. To je mejna osebnostna motnja. To je manipuliranje. Pač toliko, da dobi kar hoče pol je pa to več ne zanima. Taki ponavadi tudi ne spijo, ker že načrtujejo naslednji podvig. Da ne spijo pa okoli govorijo kot, da ne morejo in so zato utrujeni. Ampak po svoji želji. Ponavadi jih dobite na lažeh tako, da jih nekaj vprašate in pol čez nekaj časa isto vprašanje ponovite, ponavadi bodo rekli, da se ne spomnijo ali pa bodo odgovorili popolnoma drugače ali pa sploh ne. Ker zelo veliko lažejo se ponavadi ne spomnijo kam paše katera laž, ker jih je toliko.

Ko boš stara, boš razumela.

niso vsi starejši taki. Poznam ogromno starejših od 70 pa je tak samo en. To JE bolezen. Niso vsi psihično bolni. In niso vsi bolni stari. So tudi mladi. Tako psihično kot fizično.

Te čisto razumem.Eni stari so prav tečni in zoprni.Že vse življenje.Nepotrpežljivi, divjaški do svojih otrok.Poniževalni in vsevedni.Potem pa berem o ” staruharstvu”…Ja, obstaja.Žalibog.In ko pravijo, naj jih imamo radi: Kako boš imel rad starega človeka, ki samo šinfa, godrnja, sitnari in vse mora biti po njegovo? Tudi sama sem že v penziji.Pa se mi je zadnjič v trgovini prav lepo nasmehnila ena bivša soseda, me prijazno pozdravila( da sem si mislila: Uuuu, kaj je prijazna, neverjetno…) .In se je vrinila pred mano na blagajno.Da osupneš!

Nikoli.Moji stari mami sta bili letnik 1907 in 1914.Pa nikoli nista bili taki!

Res je, tisti iz starejših časov nikoli niso bili taki. Bili so močni, močne, trdne osebnosti. Doživeli vojne. In ostali močni. In zdravi. Psihično. Danes ljudi iztiri že navadna malenkost. Če bi se danes morali skrivati po bunkerjih, bežati, tudi starejši – si prisiljen, če hočeš preživet. Ne bi cele dneve ležali pred tv v iluzijah iz filmov o princeskah. Ko jih pa po glavi trešči realnost pa ne znajo živet. In so vsi psihično nestabilni.