konc zakona

Pred časom sem videla eno skulpturo, ki me je tako navdušila, da mi ne gre in ne gre iz glave.
Poguglaj alexander milov in pomisli kaj ti vidiš.

Mogoče bo še komu všeč, pa naj še kdo drug napiše kaj vidi. Ker menda si jo vsak razlaga drugače.

Jaz si jo točno tako, kot opisuješ vajino življenje. Da ljudje zaradi ponosa, kljubovanja in še mnogo drugih negativnih čustev ne najdejo več stika z drugo osebo, ki bi jo mogoče brez vse te navlake imeli še vedno radi. Pa ne gre samo za partnerstvo. Velja tudi za odnose, ki jih imamo s prijatelji, sodelavci, sosedi…

Prepiri so kruti, do zadnje kapljice krvi. Kaj imata pravzaprav od tega? Nič. In kako se je sploh začelo? Verjetno zaradi malenkosti, potem sta pa hotela drug drugemu parirati. Namesto, da bi drug drugemu olepšala življenje, trmasto vztrajata skupaj in se uničujeta. Res sta face, ni kaj. Pravijo, da se otroci, ko se skregajo, hitro pobotajo zaradi tega, ker jim je sreča bolj pomembna od tistega imeti svoj prav. In usmerjajo svojo energijo v spravo, ne pa v boj. Mogoče bi se vama pa izšlo, če bi našla tistega otroka v sebi?

Če ne, zakaj živite v takšnih zvezah? A ni smisel zveze, da ko se zjutraj zbudiš rečeš: fak, jaz sem srečen človek, ker imam tega in tega človeka, ki me bo spremljal skozi dan. In da ko greš zvečer spat, spet rečeš: fak, jaz sem zares srečen človek, ker poleg mene leži nekdo, ki ga imam rad. Ne pa da si celo življenje v nekakšni preži kaj je naslednja grozna stvar, ki se ti bo zgodila. Ne vem no …

Vse pogosteje so vojne med zakonci bore malo več kot posledica fenimizma. Namreč vse več je žensk, ki so prepričane, da morajo za vsako ceno parirati, pa če kri teče.

Te tekme o primerjavi sposobnosti, zaslužku +- so med partnerjema v vezi in potem je prav, da tudi ženske
jebejo ježa u leđa

Torej je razvajenček, ki od drugih zahteva stvari za lastno srečo in če tega ni, postane nemogoč, napadalen, žaljiv, agresiven?
In kaj takrat ti, v obrambi postaneš tudi ti taka in potem kdo bo koga bolj prizadel?
Ni nobenega razumevanja za potrebe drugega z nobene strani?[/quote]
Hey, luzer, če ti od partnerke nič ne zahtevaš, še ne pomeni, da tisti, ki je s tistimi, ki imajo neka pričakovanja nekaj narobe. Še manj pomeni, da pričakujejo zaradi lastne sreče.[/quote]

Od tebe pričakujem, da se boš kulturno in argumentirano pogovarjala ter se držala zastavljene teme.
Pričakujem preveč?

Tako, kot ti to opisuješ, je tipičen portret moškega srednjih let, ki ga udari
kriza – ki se zave, da postaja ostarel luzer, njegovi življenski projekti so
propadli in pozabljeni, kariera je obstala, ženske ga ne šmirglajo več, nič več
se mu ne da, vsega je sit, ne ve, kaj bi sam s sabo, vsi ga prehitevajo, vsi so nekaj
dosegli, samo on ne….
In potem to svojo slabo voljo stresa na vrlo ženkico – kruto, neusmiljeno, reče
ji vse, kar ne upa reči sam sebi, edina uteha so mu porniči in alkohol, ciljev nima,
veselja do življenja tudi ne, vse mu gre na živce in ker moški po defoltu ne more biti
sam kriv za svojo nesrečo, je kriva pač ona.
Izgovora, zakaj še vedno seksaš s tako mrhovino ni, in ga ne more biti.
Tudi za to, a poslušaš njegove žaljivke in se sekiraš zaradi njih, je zgolj izguba časa
in energije, kaj šele prepir z njim. On se ne krega s tabo, da bi kaj spremenil, on te
rabi samo za ventil, da lahko na nekoga strese svoje govno.

Rešitvi sta dve, pač glede na to, ali ga imaš rada ali ne.
Če ga imaš, ga poskusi izvleči iz letargije s pomočjo kakšnega novega projekta, poskusi
mu dati smisel, da se bo počutil koristnega in sposobnega.
Če ga pa nimaš (ali če ta poskus spodleti) pa samo črta – pa hitro, dokler se ti še da.

Navadi se, da tako pač je. Nekoč je on hodil v službo, ona vse postorila doma. Danes pa ona tudi hodi v službo in seveda ne pričakuje, da bo vse ona postorila kar se dela doma tiče. Je treba it s časom. Pa gre.

Razvajeni smo. Kompliciramo iz egoističnih nagibov, zaradi malenkosti. Ne znamo se sporazumevat in to pripelje iz muhe do razveze in sovraštva. A ni škoda življenja. Poglejmo ljudi, ki imajo resne težave z zdravjem, bolanim otrokom, neplodnostjo. brezposelnostjo,…

Seveda je škoda življenja, da bi gnili v nezadovoljujočih vezah. Se strinjam.

Hey, luzer, če ti od partnerke nič ne zahtevaš, še ne pomeni, da tisti, ki je s tistimi, ki imajo neka pričakovanja nekaj narobe. Še manj pomeni, da pričakujejo zaradi lastne sreče.[/quote]

Od tebe pričakujem, da se boš kulturno in argumentirano pogovarjala ter se držala zastavljene teme.
Pričakujem preveč?[/quote]
Si preveč neumen, da bi sprevidel svojo nekulturo in neargumentiranost, razvajenček, ki od drugih zahteva stvari za lastno srečo. Pa pa, čuri muri.

…dva odrasla, obupana, ker jima vendarle ni vseeno, ampak iz kdove kakšnih razlogov (strah, ponos, ujčkanje zamer, ujčkanje sebe kot žrtve, s čimer je drugi avtomatično agresor itd.) ne spustita ne ščita ne kopja. Nadaljujeta z destruktivnim vedenjem, čeprav pri tem oba trpita, ker nihče od njiju ne ve, kako bi našel sebe, tistega, ki je znal ljubiti, se veseliti zase in za partnerja, ga sprejemati in hkrati tudi sebe (svojega notranjega otroka, torej)…
Notranja otroka sicer stegujeta roke drug proti drugemu, v samoti noči vsakič znova zasijeta (oh, ko bi me le objel, pobožal, pa bo tudi moja obramba padla), vendar sta s strani odraslih vedno znova utišana, odrasla pa ostajata zaciklana v vnovičnih prepirih in razočaranjih… Ko bi le znala priti do točke, ko bi lahko drug drugemu rekla I come to you defences down, with a trust of a child…

…dva odrasla, obupana, ker jima vendarle ni vseeno, ampak iz kdove kakšnih razlogov (strah, ponos, ujčkanje zamer, ujčkanje sebe kot žrtve, s čimer je drugi avtomatično agresor itd.) ne spustita ne ščita ne kopja. Nadaljujeta z destruktivnim vedenjem, čeprav pri tem oba trpita, ker nihče od njiju ne ve, kako bi našel sebe, tistega, ki je znal ljubiti, se veseliti zase in za partnerja, ga sprejemati in hkrati tudi sebe (svojega notranjega otroka, torej)…
Notranja otroka sicer stegujeta roke drug proti drugemu, v samoti noči vsakič znova zasijeta (oh, ko bi me le objel, pobožal, pa bo tudi moja obramba padla), vendar sta s strani odraslih vedno znova utišana, odrasla pa ostajata zaciklana v vnovičnih prepirih in razočaranjih… Ko bi le znala priti do točke, ko bi lahko drug drugemu rekla I come to you defences down, with a trust of a child…[/quote]

Lepo napisano!

…dva odrasla, obupana, ker jima vendarle ni vseeno, ampak iz kdove kakšnih razlogov (strah, ponos, ujčkanje zamer, ujčkanje sebe kot žrtve, s čimer je drugi avtomatično agresor itd.) ne spustita ne ščita ne kopja. Nadaljujeta z destruktivnim vedenjem, čeprav pri tem oba trpita, ker nihče od njiju ne ve, kako bi našel sebe, tistega, ki je znal ljubiti, se veseliti zase in za partnerja, ga sprejemati in hkrati tudi sebe (svojega notranjega otroka, torej)…
Notranja otroka sicer stegujeta roke drug proti drugemu, v samoti noči vsakič znova zasijeta (oh, ko bi me le objel, pobožal, pa bo tudi moja obramba padla), vendar sta s strani odraslih vedno znova utišana, odrasla pa ostajata zaciklana v vnovičnih prepirih in razočaranjih… Ko bi le znala priti do točke, ko bi lahko drug drugemu rekla I come to you defences down, with a trust of a child…[/quote]
Cudovit opis! Sem si ogledala in tvoj opis je nekako tisto, kar sem cutila ob gledanju, nikakor pa ne bi znala ubesedit tega. :))

Od tebe pričakujem, da se boš kulturno in argumentirano pogovarjala ter se držala zastavljene teme.
Pričakujem preveč?[/quote]
Si preveč neumen, da bi sprevidel svojo nekulturo in neargumentiranost, razvajenček, ki od drugih zahteva stvari za lastno srečo. Pa pa, čuri muri.[/quote]
Hey, luzer, če ti od sogovornika nič ne zahtevaš, še ne pomeni, da tisti, ki je s tistimi, ki imajo neka pričakovanja nekaj narobe.

he,he,he…

Lahko vi zahtevate drug od drugega, kar hočete…v praksi se še vedno sem vračate spraševat o bistvu vsega skupaj…

odkar si nam ti povedal, da ga ni, se je vse spremenilo in zdaj se hodimo samo se zajebavat. Aja, ne, to smo se ze prej…

…dva odrasla, obupana, ker jima vendarle ni vseeno, ampak iz kdove kakšnih razlogov (strah, ponos, ujčkanje zamer, ujčkanje sebe kot žrtve, s čimer je drugi avtomatično agresor itd.) ne spustita ne ščita ne kopja. Nadaljujeta z destruktivnim vedenjem, čeprav pri tem oba trpita, ker nihče od njiju ne ve, kako bi našel sebe, tistega, ki je znal ljubiti, se veseliti zase in za partnerja, ga sprejemati in hkrati tudi sebe (svojega notranjega otroka, torej)…
Notranja otroka sicer stegujeta roke drug proti drugemu, v samoti noči vsakič znova zasijeta (oh, ko bi me le objel, pobožal, pa bo tudi moja obramba padla), vendar sta s strani odraslih vedno znova utišana, odrasla pa ostajata zaciklana v vnovičnih prepirih in razočaranjih… Ko bi le znala priti do točke, ko bi lahko drug drugemu rekla I come to you defences down, with a trust of a child…[/quote]

Čudoviti sta! Mislim … Senza in skulptura :)))

@avtorica
V info; klub presezene crte je nepovraten ze predno jo dosezes.
Ko je dosezena, pa vcas se vseeno ne mores spat… to pot zaradi otrok. Nje, bivs, kjer smo skupaj mejo nasli, ni zraven… Je lazje, samo moras vedeti kaj imas, ker to izgubis! No vcasih si osamljen med 5timi. Ce pa je tvoj se tvoj, ves pa samo ti – skoraj vse je v glavi. Tvoji. Zato pa na podoben drezljaj reagiras taksna/danes popolnoma drugace in se cudis sama seb. Poznam.

Ne bodi pikra, nimas vedno prav; objami namesto da spregovoris; pricakovanja neusklajena…. Sprejmi razlicno kot da je ok.
Zanimivo bi bilo razumet, slisat iz drugih ust,.. tebe in njega….

Za konec… vem da se da. Vprasanje al se splaca!
Namaste.

Lepo bi bilo, če bi pisal v razumljivejšem jeziku. Saj ni pretežko, kaj.

Ma en drek se ti tu za.jebavaš. To je samo tvoja obrambna taktika, ko te kdo opomni na bedarije, ki jih pišeš. Ta čvek je tvoj hobi in nič se ti tu ne za.ejbavaš, temveč se učiš, o odnosih in vsem, kar bi se rad delal, da obnvladaš, v bistvu ti pa posebaj najbolj provokativni posti odpirajo nek nov, čisto neznani svet…

Ma en drek se ti tu za.jebavaš. To je samo tvoja obrambna taktika, ko te kdo opomni na bedarije, ki jih pišeš. Ta čvek je tvoj hobi in nič se ti tu ne za.ejbavaš, temveč se učiš, o odnosih in vsem, kar bi se rad delal, da obnvladaš, v bistvu ti pa posebaj najbolj provokativni posti odpirajo nek nov, čisto neznani svet…[/quote]
Umor, lol

Lepo bi bilo, če bi pisal v razumljivejšem jeziku. Saj ni pretežko, kaj.[/quote]

Jp, se strinjam zdle ko berem. Lej, sedaj na tastaturi gre – razumljivo. Al te matra ščž, kar nimam na telefonu. In ja – misli so hitrejše kot telefon. Sorry.
….na prvi stavek avtorice; “Kdaj je trenutek, kdaj je čas, da potegneš črto?”
Meni bistveno sporočilo njej: če želiš nazaj, skoraj ni možno / vse se spremeni. Baje, ko dosežeš črto, pa stopiš čez, potem pa tudi ni nujno da bo bolje,; vseeno ne moreš spat,… je pa kaj drugega za “mlet”. Večina stvari je v glavi. Al se splača – ni mišljeno “materialno” bolj varnost, zaupanje & sreča.

Tkole bom rekel, kar povem tudi marsikateri ženski. Bistvena vloga ženske v zakonu je da ustvarja doma dom, vem, da bodo feministke takoj skočile v zrak ampak tako pač je. To pomeni da ustvarjaš pogoje ko se moški vedno rad vrne domov. In tega pri vaju ni, to se čuti na daleč. Zakaj gredo prepiri čez vse meje? išče te, hoče te prizadeti, da bi začutila njegovo stisko. Ja saj vem da je težko, da je slaba tolažba ampak to je čista resnica. Vem da bi tudi on lahko na tebe pomislil, ampak sem prepričan da je v hudi stiski in ima polno težav sam s sabo. Jaz na tvojem mestu ne bi potegnil črte, ker zakoni so strmi vzponi in globoki padci. Take preizkušnje potem povedo ali sta za skupaj ali ne. Vsi gremo čaz ta obdobja, na žalost danes ženske zaradi vpliva feminizma hitro bežijo iz zakonov. Ampak so na koncu tudi same precej nesrečne. Pa ti bom zapisal nekaj kar se ti bo zdelo noro ampak preverjeno deluje. Ko pride iz službe ga objemi, ko se začneta kregat ga objemi in mu reči da se nočeš kregat z njim. Najprej bo vse skupaj delovalo butasto, ampak če boš vztrajala se bo 100% spremenil. Zakonci v močnem ritmu ki nam ga narekuje življenje preprosto izgubimo stik drug z drugim. Postanemo roboti, mislimo da je vse samoumevno, pozabimo na čustva drug drugega. Zato je bistveno da se čim bolj objemate, iščete stike,dotike, skupne trenutke. Ker ko dva nimata več skupnih dotikov potem si postaneta tujca in tujca se žalita med sabo. Pa srečno

Ženska naj ustvarja toplino, da bo razmerje dobro? Kakšen nasvet je pa to? če razumevanje je, potem je, če ga ni, ga pač ni, nima se tu kaj katera stran pretirano trudit. Razen tega, zakaj bi se ženska raztrgala, da se bo en dec dobro počutil ob njej, če ima že sedaj dvome? Konec koncev se morajo ponavadi dedci trudit, da babo dobijo, ne obratno..

Ti si verjetno precej v letih že, a ne? Verjetno tudi nisi nikoli hodila v službo, da tako razmišljaš.
Samo časi so danes drugačni, ženske hodimo v službo. Ni tako, da bi čakale doma, da se mož vrne domov. Ampak pridemo iz službe in je mogoče mož že doma.

Vsak ima svojo vlogo v zakonu, če ne gre se pač nima smisla trudit. Če en partner pade v krizo je na drugemu da ga potegne ven. To sem hotel povedat. Seveda se ne more en celo življenje trudit drug pa nič, to pa itak začutiš.