Zanima me vaše mnenje o besedah, kot sta “upravljavec” in “volivec”. Ne vem, ampak meni zvenita kot iz 19. stoletja, starinsko … Kaj ne bi bilo nekako bolj “normalno”, če bi jih pisali “upravljalec”, “volilec” ipd.? Vsakič, ko zagledam kakšno takšno besedo, me kar zbode.

Stara dilema menda, starejša kot smo mi 🙂
Tuidi meni se zdi naravneje upravljalec, volilec … in kaže, da gre razvoj v tej smeri, vsaj če primerjam stari SSKJ in novi SP 2001. V prvem volilca sploh ni bilo.

Mene je beseda volivec pred leti zelo začudila, kajti mi smo imeli v šoli besedo volivec. Pa nisem tako star.

Torej si jo je nekdo dobesedno izmislil in “posilil” vse Slovence.

Drugače pa je staro pravilo tako, da če je v predzadnjem zlogu besede l, potem je končnica -vec. Druga možnost pa je, če je samostalnik izpeljan iz pridevnika na -v (zajedav -> zajedavec).
Se pa res zdaj vedno bolj uporablja -lec, tako da bomo kmalu že pri delalcih 🙂

Mene pa zanima od kdaj se uporabljajo te oblike (npr. upravljavec)? Ko sem jaz še hodila v šolo, smo se učili drugače. Vsaj mislim da.

Pravilo poleg L upošteva tudi LJ na koncu korena:
Če je torej pred glagolsko pripono L ali LJ, takrat priponsko obrazilo “-lec” nadomestimo z “-vec):
deLati -> delavec
moLiti /voLiti -> molivec, volivec
upravLJati -> upravljavec
kramLJati -> kramljavec
ponavLJati -> ponavljavec

Po pravilih “-vec” dodajamo še korenu, ki se konča na samoglasnik, v smislu klavec, pevec, pivec, brivec. In pa samostalnikom, ki so tvorjeni iz pridevnika na –v: zajedav -> zajedavec, blebetav -> blebetavec, zvedav -> zvedavec (zlomka, kakšno naključje:)

Meni je -vec v teh primerih popolnoma naraven. Mi je pa šlo na jetra gibanje, ko so hoteli -vec “pravoverno” pritakniti vsem besedam (če se še kdo spomni bojev zaradi bravca, to je današnjega bralca). Iz istega razloga me nervira, če bi kdo zdaj rad spreminjal prakso in šel tako daleč, da bi se dotaknil celo besed, na katere je namignil Zvedavec. Da bi po novem zapisovali pilec in delalec, in to samo zato, ker si nekateri ljudje ne morejo par pravil zapomniti:)
Čeprav ga SP spet lomi z nedoslednostjo, npr. pri paru blebetalec/blebetavec! SSKJ, denimo, ima le blebetač in blebetavec, iz blebetav, na kar je opozoril že Zvedavec (!), in ne Zvedalec.