Končno …….
…….. sem po popoldanskem poskušanju in trudu
le prišla spet sem noter. Ne vem, kaj je bilo, da me
ni spustilo noter, ampak, bila sem prav besna. Najprej
se sama nekam zabubim, ko se odbubim in vas želim
pozdraviti, nak, me pa vrage not ni spustu!
Dobro, torej, dragi prijatelji – dober večer! Skušam pridi do našega zajčka, pa ne morem, skušam priti do … pa ne morem. Zajček, javi se!
Mariči
Da ne bo baterija zastonj gorela, grem tudi sama
tja …..gor ……… na toplo, mi gospodar greje tudi
mojo polovičko. Se beremo jutri ! Previdno, zdaj
pa ugašam tudi baterijo, ne le PC.
Nočko in nič frienshipfibra, nič reisefibra!!!!
Mariči
Živjo, vidva! Ti, besni zajec, odejlala sem te s
kofetkom, zdaj sem pa tukaj obvisela. Ne sicer
za dolgo, imam bajto za zakurit, o isuse, spet
to! A veš no, ma ne morem drugače, pri nas
rečemo, da ko greš zakurit v peč ali v centralno,
da greš bajto zakurit, no! Je pa res smešno!!!
In potem imam nekaj malega (torej tri štuke, a ne) za pospravit, perilo je spet za likat, pa mislim, da bom to preljubo in prelepo delo prepustila še enemu dnevu!!
Danes sem spanje potegnila, ker sem ostale dni bolj jutranja! In ker imam okno spalnice obrnjeno tja v gmajnico, vama je najbrž jasno, kdo me je zbudil! Oja, in ni lepšega, kot bujenje ob taki budnici, čeprav mi petje enega kosa ostaja v glavi še sedaj, še vedno ga slišim, kajti pel je tako glasno, tako milo in močno, nekam preglasno, kot bi pel zadnjo svojo pesem. Otožnost me je ob tem petju zagrabila, prava otožnost. Mislila sem si, da ga morda nekaj preganja, morda pa le tako občutim, ker …. je danes bolj otožno vreme. Dežja sicer ni, a nebo kljub temu potiho in zatajevano joče in sivina njegove počutja se pranaša na nas, na zemljo, ki vpija to mokroto s tako močno žejo. Uf, žejo občutim tudi jaz, željo po enem dobrem štampeljnu jagermajstra, pol pa v gmajnico z našo kužiko.
Oki, “fanta”, če je še Brusik slučajno, ampak čisto slučajno dežuren, se nam obeta pestro dopoldne, da o ničemer drugem ne spregovorim!
Zajček, še nekaj te moram vprašati, a se bom poslužila druge poti!
Mariči
Kdo pri nas sploh lahko izvisi, se sprašujem?
Drug drugega se držijo kot gmajnarski klopi,
pa se pulijo, ta je moj, jaz sem njegov, uni je
od unga, ta je od tega, Jani, zdaj pa tako: ker jaz nisem nikamor prpopana, pa ker mene nočejo, se limam nate kot čikgum, a prov, a! Zdej pa nauš zvisu ne ti, ne jest!
Mariči
Heh, Jani, heh, pri nas eni odletijo iz gnezda, prej
ko se zavedo, da obstajajo, heh, heh! Nič ti ne veš,
kakšni tički mene budijo, lahko si samo misliš, da
veš, a veš, pa ne veš, da veš, heh, je pa res, da
misli o ptičkih preženejo vse hude reči in če ti še “zapoje”, ja, potem se pa nasmeh sam prikrade tja, kjer bi moral vedno biti, anede!
Mariči
Kva peglaš, a peglaš divan, a? A peglaš peglarco, a?
A peglaš, kar po peglanju kliče, a?
Ma, sicer pa ni važn, važn je, da je vlažn, in pa, da ima
traktor, a veš to? Ja, pa važn je, da znaš peglat!!! Aja, no ja, pa da peglaš, jasno!
Mariči
Jani, a veš, ko sem jaz pokonci, je pa stvar itak, itak
že urejena, brez muke. Itak! Tko, meni se pokonci ni
za spravit, če želim ptičji koncert! Ga slišim le u
horizontalnem položaju, itak! Heh, a ni dobra tale “ITAK”, a ne. Je včasih od najstnikov kar dobro pobrati nekaj, s čimer malo lažje kaj poveš!
Mariči