Konstruktivne debate
No , zdaj bom pa povedala , kaj mi že nekaj časa leži na duši !
Mariči sprašuje , kaj je s tem forumom.
Nikita odgovarja – postal je živ dolgčas.
Vprašanje.
A je res tako hudo , da si nimamo več nič pametnega povedati , kot samo zgubljati besede (in čas) za pozdravčke in neko simo-tamo “debato” ?!
Smo ljudje , ki se poznamo. Smo ljudje , ki nosimo vsak svojo življenjsko izkušnjo . Smo ljudje , ki bi lahko (in , ko se srečamo , tudi res) brez konca in kraja klepetali , pa naše debate niso ne puhle ne prazne , ne dolgočasne.
Kaj je z nami ?
A nam je res zmanjkalo štrene ?
In potem se vsi srečujemo vsepovsod drugod , kjer imamo spet veliko povedati 🙂
Nikitki je mal hudo , tudi zato , ker tule res postajamo trapasti za tiste , ki nas berejo ,
mi pa vemo , da je resnica drugačna !
Ajd , dejmo se vzet v roke !
Šefica ukazuje – če ne gre drugač !
Ja .. viš Nikita je živ dolgčas… res 🙂 tale naš forum ja… no.. sej mogoče.. bo pa enkrat spet “zalaufal”.
Mogoče. Ker če bomo tukaj gor “vedrili” samo jaz, zajček, marija, pa Barbi, no ježek se je vrnil 🙂 … potem… Nikita.. lahko počasi res tale forum ugasne 🙂 Nas pet si ma kej povedat samo, če še kdo prleti od kje… ker.. mi enostavno tukaj še držimo tisto, kar ti praviš štreno…. Pa nej povem, da se je tud zajček že naveličal…. Barbi.. verjetno tud.. no ježek ni kej velik tukaj.. se pa javlja…. Marija.. ona zdej drži forum pokonc.. pa tud meni.. če vprašaš.. počasi zmanjkuje volje… za oglašanjem. Če pa pogledam na srednja, Nikita, al kaj je že… pa na Mlade.. se tam dobimo vsi… samo s to razliko.. da se nekateri redno javljamo (zarad občutka, da je to prav in lepo) tudi tukaj, drugim pa pač to ne pomeni kaj preveč in preprosto.. pogledajo sem na forum in .. ker pač “ni debate”, gredo naprej, ne da bi vsaj rekli… Živjo folk!!!! Mislim, a je to težko? Nikita, res, pogrešam to, da se.. če že pridete do PC jev (vem da ne vsi vsak dan), da se vsaj javite tudi tukaj. Živjo forum, živjo folk…..
Hja, očitno nas samo par tukaj gor še ve.. kaj je to.. pripadnost….
Ajd folk, mejte se… se beremo, enkrat.. k bom slabe volje in k ne bom mel druzga počet!!!
Koštrunc je zdejle full slabe volje in gre.. iskat štiriperesno deteljico.. zajček… maš kakšno za koštrunca noooooooooooooooooo….
ooooooo kolk smo hudi :))
B. misi da NI PANIKE … pride kriza pa spet gre .. sej ni prvič ane .. tudi v najpopolnejših družinah se včasih sistem podre in je treba gradit na novo … pa sej tako je prav .. življenje pač ni pravljica in nikoli ne teče vse gladko .. treba se je trudit, pa negovat … obdržat dobro in zavrečt slabo .. ves čas pa imeti v mislih tisto najpomembnejše … da tukaj je zgodovina in .. te ne more zbrisat prav noben .. ker je zasidrana v vsakega izmed nas ane 🙂
najpomembnejše je .. da tisti ki želijo .. ohranijo prijateljstva .. tisti ki jim ne gre .. brez slabe vesti grejo … bistvo je v iskrenosti in če bo forum en teden počival .. brez nove teme .. ni čist nič narobe …
B. ve da se vsi z vsemi pač ne morejo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} štekat in da vsi vedno nimajo ne volje ne energije za ‘biti prisotni’ … sigurno pa pridejo tudi časi, ko bomo spet komaj sledili debati 🙂
takšno je moje mnenje …
en lep pozdrav prav vsem do naslednjič :))
B.
Kar se tiče konstruktivnih debat, bi morda
dodala naslednje mnenje: vedno se lahko
sproži zelo konstuktivna debata, sleherni od nas
ima vse možnosti zjutraj poprostiti ostale npr. za
komentar o večernih poročilih – o eni izmed tem seveda, ki je bila na poročilih in ki mu je ostala v “glavi”. Zakaj se to nikoli ne zgodi? Najbrž zato, ker smo se kar nekako navadili klepetati neobvezno, se v svojem prepolnem delovnem dnevu vključiti z enim stavkom, nekaj popedenati po svoji pisalni mizi, pa spet dvigniti forum in vriniti še en cmok, toliko da damo vedeti, da smo zraven.
Če odpremo resno temo, resno debato, nam vzame več časa. Npr. našemu zajčku, ki resnično lahko vskakuje le s kratkimi replikami, za kaj več si lahko vzame časa le popoldan ali pozno zvečer. Takrat lahko replicira na dogajanje dopoldan.
Jaz imam eno olajševalno okoliščino: veliko in hitro lahko napišem in včasih hudičevo prehitro mislim in pišem in potem sledijo opravičila, kar je tudi za en kurac vredno vse skupaj.
V situaciji, v kakšrni smo, včasih resnično manjka taka tema, kot jo je odprl naš prijatelj na forumu Življenje …. v zvezi z zdravstvom. Boleča in jebena tema, na kateri bi resnično lahko izlil človek ves svoj žolč. Žal ni bilo uspeha, pa sem si debate tudi sama močno želela. In ker se človek kar nekako boji odpreti resno temo, da, neumno se sicer sliši, a se kar bojimo lotiti resne teme, je nihče od nas ne želi odpreti. Pa bi kdaj pa kda res bila dobrodošla in v tem hipu mi npr. po glavi sem in tja iz golega dolgočasja hodi ena sama misel, se bojim, da me bo še ta zaradi osamljenosti takoj zapustila, zato hitro z njo “na papir”! Torej, zakaj ne bi tudi tukaj, če zasledimo zanimivo temo drugod, odprti temo z enakim naslovom ali vsaj podobnim. Saj ne gre za “kopiranje”, saj bomo razpravljali ljudje tukaj, saj ne bomo nikomur nič kradli, za to gotovo ni bojazni.
Tudi sama odtavam na drugi forum, ker mi zapaše o nečem izmenjati mnenje, nekomu svetovati in za trenutek zaživeti z občutkom, da sem pomagala. In mislim, da ta občutek manjka še komu od nas.
Vzemimo torej napotek naše Nikite za antibiotik in začnimo zdraviti pik klopa …..
Verjemite mi, ne gre za to, da bi se zaradi “mene” ohranjal tale forum, ali zaradi Janija, ali zaradi zajčka, ali zaradi Barbi …… temveč zaradi vseh nas, ki si drug drugemu nekaj pomenimo in ne iščimo si slabe vesti, če se oglasimo tudi drugje …. komu mar in zakaj, se pač tam pozdravimo in če bomo začutili potrebo drugače s pozdravljenim podebatirati, bomo zagotovo našli način, tukaj, preko e-pošte. Naj nam ne bo nerodno priznati, da včasih potrebujemo tudi sol za našo odprto rano, da bi ja še bolj bolela in ja še bolj sklelela in potem poiščemo vodo, ki bo to bolečino sprala, rano začela ponovno celiti. Ampak, potrudimo se vsi, ne more le eden odpirati resnih tem, vsi bi lahko debatirali o vsem mogočem: o člankih v delu, o pisnih prispevkih v Oni, o trditvah rumenega tiska, o knjigi, ki smo jo prebrali in bi si želeli, da jo prebere še kdo od naših prijateljev, o sosedu, ki mu je zbolel otrok za to in to boleznijo, ali kdo o tem kaj ve, kje bi se kaj o tem našlo….. Tisoč je tem, o katerih lahko debatiramo, saj ni nujno, da se nabere sto in toliko postov, lahko jih je dvajset, trideset, pa so tile polni življenja.
Doslej smo bili ljudje, prijatelji, znanci, kolegi, spovedniki, jokajoče reve, v nebo vpijoči razvratniki…… zakaj ne bi mogli biti to še vnaprej ??? Kaj je ovira temu ??? Morda naše osebno poznanstvo, ki je porodilo določene zavore v našem izražanju??? Pobogu, zakaj le, saj vedno znova in znova trdimo, da smo to, kar smo tu gori, tudi v resnici. Bodimo torej to še vnaprej, jokajmo, smejmo se, norimo, seksajmo, povejmo kakšno močno začinjeno zgodbo, bodimo igrivi in neugnani, kot smo kdaj prej bili, zakaj bi ne bili več tako radoživi, kot smo bili? Zakaj bi ne pisali več, kar smo že pisali? Nas je postalo sram, nam je postalo kar naenkrat nerodno, so osebna poznanstva porodila v nas rešpekt drug do drugega? Nikar, prijatelji, bodimo to, kar smo! Ljudje, željni veselja, radosti, veseli uspehov drug drugega, voljni izpisati norosti, ki sodijo zgolj na forum, jasno izraziti naša mnenja, četudi se nihče z njimi ne strinja, jasno povedati, kaj nam leži na duši in poprositi prijatelje za pomoč! Bodimo spet – v veselih srednjih letih, srednjeletniki, ki se znajo pogovarjati tako in drugače in ki imajo čisto svoj forum – Tjavendan.
Tule sem pa dopade !
Jaz vas poznam samo tlelelele s tega pisajna,pa ste mi strašn ušeč………………………..NE HODI PROČ,NE HODI PROČ….
Tam nejk sem prebrala uprašajne,če mi lohk na e-pa tistu pišeš Marija.
JA,kar najd ga,pa piši,bom pohledala,če jaz tudi znam do njega…do
sojha emejla. Ne se mi smejet,ka na znam. Neč !
Nisi sama, nisi, nioba, še sem tukaj in
premišljujem – premišljujem, kaj mi je
storiti. Iti gledati film ali razmišljati, koliko
se jih bo nocoj še oglasilo. Ampak, verjemi,
raje klepetam s teboj. Filmi bodo še, ne vem
pa, ali bo hotela nioba z menoj še klepetati,
ko se bo to meni zahotelo.
Bejžva, nioba, še midve po pir! Da bo pol u
hiši mir, če pa že ne mir, pa vsaj hudir!
Še to sem hotela dodati; če se ti moj recept
ne bo obnesel, potem poišči osebno mene,
nisva si zelo daleč narazen, če boš želela, se
bova našli, šli na en hribček izven najinih krajev,
vplivi v mesec, vpili v sonce in izvpili bolečino,
naslonili glavo druga drugi na rame in si izpovedali
najini zgodbi, ki ju ne želiva več nositi v sebi!
Prav?? A prou, a?
Ti, a ni bil tale naš Kosobrinček res eno najbolj
simpatičnih bitjec v tem našem trentarskem svetu?
Ma, imeti takega dedka, ali ni to ena največjih sreč
otrok?
Smeš, žiher, kadar hočeš, kolikor hočeš, saj
o tem, koliko sva narazen zgolj in samo po
dialektu, sva si blizu, pa ne blizu, pa ne tam,
kot si mislila ti, pa ti ne tam, kot sem mislila
jaz, je pa tvoj priimek kar nekako iz obojih
krajev. Pismo, nioba moja ljuba, šalim se, veš!
Ne jemlji me resno, sem spila kozarec (velik
kozarec) domačega vina in se mi bliska gori
po praznini, kjer se lahko. Če bi bil drenj z
možgančki, se ne bi imelo prostora bliskati.
Veš nioba, ker sva se nekako ujeli, našli,
me je pač zamikalo, ne enkrat, kar eno parkrat
že, da bi ti pisala na e-mail. To bo najbrž storila
naša šefica, ona bolj direktno nastopi, ko si nečesa
zaželi. Jaz imam vseeno nekak pritajen strah, pa
morda tudi tisti začetek komunikacije na “oni
strani” ne steče najboljše, pa niti ne vem zakaj,
morda zgolj iz bojazni, da bi človek dejal: saj ti
nisem rekel, da mi lahko pišeš na to stran. Čeprav
je pa tako, da ko se odločimo posredovati naš
e-mail naslov, istočasno seveda dajemo možnost,
da dobimo pošto tudi v predalčke. Tako je to. Tvoj
priimek je tvoj priimek. Če je všeč tebi, ga le drži,
še pa še ga drži … ker je tvoj in ker ga imaš rada….
Veš, kaj bi se zgodilo, če bi bilo tako? Komaj,
ma kaj komaj, mislim, da sploh ne bi več prišli
do besede? Včasih, ko smo tu gori viseli še
praktično vsi, ah, no, ne vsi, ampa veliko nas,
se le sem in tja lahko vskočil s kakšno repliko,
tako hitro se je nabiralo “branje”. In kar mimogrede
je bila notri stotka (sto postov), kar vejeti nisi mogel.
In kar težko smo si sledili, to tudi drži. Kdaj pa kdaj
se je zgodilo, da si kar izgubil rdečo nit, tako smo
noreli. Kot bi imeli petnajst le. Čakaj, nioba, da pride
še Saško, Brusko naš, da Jani prišelje še Koštrunca in
Bin Ladna Osamo, mater, to so ti fanje zažigali, da se je
kadilo spredi in zadi!