Koruzništvo

Zanima me kakšno mnenje imate glede koruzništva?
Moji starši ga ne odobravajo, jaz pa razmišljam ravno o tem.
Sem mnenja, da morata dva, predno se poročita vsaj nekaj časa skupaj živeti, da vidita, če funkcionirata.

Se popolnoma strinjam z tabo!

Le pogumno in srečen božič!

M.

…to je najboljša varianta….vitaminski zakon, hehe

Ne vem, če je koruzništvo ravno vitaminski zakon, ker so izdelki iz koruze običajno presiromašni z vitamini… Kakorkoli, jaz sem že 5 let na koruzi in priporočam vsem. Naslednje leto bo sicer verjetno poroka (to se pravi, se mi zdi!), ampak če bo, bo za naju, ne za najine starše. In ravno tu je bistvo. Starši imajo drugačne poglede na to, verjetno jih zate skrbi in bi se jim zdelo vse bolj varno, če bi bila poročena. V resnici je veliko bolj tvegano. Prve tri mesece skupnega življenja sva se midva toliko prepirala kot še nikoli. Oba sva mislila, da se bova ločila. Ta čas je bil nujno potreben za sklepanje kompromisov, za prilagajanje, za … vse! Če bi bila poročena, bi bil pritisk še večji, verjetno pa tudi najin obup, ker bi se nama položaj zdel brezizhoden. Tako pa sva prebrodila krizo in se imava zdaj čudovito. Priporočam, da živita skupaj vsaj kakšno leto pred poroko! In da se zanjo odločita takrat, ko bo pri obeh potreba po tem simbolnem dejanju, kajti pogosto bosta čutila, da to sploh ni potrebno. In v resnici je precejšnje zapravljanje denarja… Rajši ga vložita v skupno življenje in porabita za tisto, kar potrebujeta.

pri nama je isto. skupaj pet let življenaja, potem sva se poročila. vsi šoki so bili že prej, tko da se s poroko ni spremenil nič bistvenega. vsekakor priporočam! ženin bratranec in njegova punca sta šla narazen po 15 letih – in to po tem, ko sta komaj slabo leto živela skupaj. očitno sta ugotovila da to ni to. še dobro da se nista prej poročila!

Jaz smatram, da je odločitev življenja na koruzi strahopetnost. Obenem tudi mislim, da se imata fant in punca, ki se odločita “za probo na koruzi” dosti premalo rada. Smatram, da je zakon zveza “v dobrem in slabem”.
V koruzniški skupnosti pa lahko ob prvi večji preizkušnji (bolezen, invalidnost, denarni problemi itd.) eden ali drugi stisne rep med noge in odide. Kaj pa otroci iz take zveze? – Ko sem se jaz poročala, so mi mnogi
preizkušeni zakonci rekli: ” V zakonu je treba v prvi vrsti veliko potrpeti. Ampak, če se imata dva rada že gre.” Tole moje razmišljanje je zelo “nemoderno” kajne? Preizkušeno pa je in zame edino pravilno. LP

Janja, kaj pa spemeni papir, na katerega se podpišeš? Strahopetnost? Ne bi rekla, prej nasprotno. Pogum je potreben, da živiš na koruzi in “tvegaš ob boleznih, invalidnosti, bla, bla, “. Sicer pa, če razmišljam drugače: a ni egoistično nekoga nase vezati zato, da ti bo pomagal, ko sam ne boš več mogel “teintestvari” pri “mladih letih”? A ne bi trpela oba? Jaz vem, da ne bi nikogar hotela in želela obremenjevati s svojo boleznijo in nemočjo, za te stvari so določene ustanove. Oprosti, ker razmišljam drugače, srečno novo leto.

Saj pravim – to je samo moje mnenje. Skleniti zakon pomeni “drug drugega bremena nositi”. Meni se to ne zdi izkoriščanje, obratno, to je potrditev
zakonske zaobljube, da si zakonca stojita v dobrem in slabem drug drugemu ob strani. Meni se to zdi lepo. Spoštovanje zakonske zaobljube daje zakoncema tudi neko trdnost oz. sigurnost v življenju. Pa to še zdaleč ni izkoriščanje, če stojiš svojemu dragemu ob strani. Tudi če eden ali drugi rabi “ustanovo”, še vedno sta si vsaj v moralno oporo in tolažbo.- Tudi tebi srečno novo leto!

Jaz sem sicer poročena in prva noč v najinem stanovanju, je bila poročna noč. Mi je pa včasih žal, da nisva prej živela skupaj. Pa ne da bi bilo karkoli narobe, vendar se mi zdi, da bi bilo čisto drugače. Tudi po petih letih zakona naju kakšna stvar prvič preseneti. Potem se pa začne; pri nas je bilo pa tako, pri nas pa drugače, ha ha.
Odločita se sama!! Vidva bosta živela skupaj, ne vajini starši. Se bodo pa tudi oni navadili.
“Papir” (beri poročni list) verjetno nič ne spremeni, razen tisto, v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči … Konec koncev, če se imata rada, se bosta imela rada tudi, ko bo kdo od vaju zbolel. Srečno!

jaz pa mislim da bi ob bolezni lahko pobegnil tako poročen kot neporočen partner. list papirja resnično ne spremeni nobenega odnosa. če se nekdo odloči oditi bo šel pa če je poročen ali ne…

tako pa je moje mnenje. lep dan!

Ljudje bi se morali poročati v zrelih letih, a kaj, ko takrat neveste v belih oblekah večinoma niso več videti tako ljubke.
Osebno mislim, da se pari poročajo predvsem na željo staršev. Kot nek statusni simbol – dokaz čistokrvnosti in uglajenosti.
Kar se tiče odnosa med dvema ne ali po (ročenima) partnerjema, pa ne vidim velike razlike. Mogoče je nevidna vez v koruzništvu še malce močnejša, saj ne čutiš vezi in si odgovoren predvsem samemu sebi.

Ma, če bi bil tisti beli papir res brez take vrednosti, bi ga ljudje bolj množično in raje podpisovali . :))

Jaz se moram kar pridružiti Janji.

Menim, da se koruzništvo z zakonom ne more primerjati. Zakon je odločitev, ki ji potem slediš v dobrem in slabem, še lažje, ker veš, da si se tako zavestno odločil. Čustva so precej kratkotrajna in nesigurna zadeva. Pri koruzništvu pa vsak izmed partnerjev stoji z eno nogo zunaj za vsak slučaj. Če ne, pa ne. Kje je tukaj popolna predanost, ki jo naše družine tako potrebujejo, mislim predvsem na otroke.

Lep praznični čas želim prav vsem.

Resnično ne vem zakaj bi živel z nekom, v katerega nisem 100% prepričan, da mi bo stal ob strani, tudi če mi bo kdaj težko. In jaz njej. Podpis na tisti bel papir mi če ne drugega pomeni spoštovanje tradicije, kajti prepričan sem, da ni vse zanič, kar je staro.
Tole novo: “bova poizkusila, če bo šlo”, pač ni po moji meri.

Poročen sem nad 30 let. In to srečno, (enakega mnenja je tudi žena),čeprav bi se zlagal, če bi napisal, da nisva nikoli imela težav. Do zdaj sva jih uspešno prebrodila in upava, da jih bova še nasledjih trideset. Potem bo pa že kako.

Jaz pa mislim, da poroka in uradni zakonski stan nimata nič skupnega z odgovornostim, ki jih prinaša skupno življenje.

Kje pa piše, da smi vsi tisti, ki pač nismo uradno poročeni, manj odgovorni od tistih, ki so podpisali tisti kos papirja.
Pa nimam nič proti poročenim parom, pa tudi midva se bova najverjetneje v prihodnosti poročila, vendar tako ozko gledati stvari se mi zdi pa malce nazadnjaško.

“Svaka ti čast” tebi in tvojemu možu , če vaju le tisti kos papirja drži skupaj, saj po mojem papir resnični nič, ampak res nič ne pomeni, razen lepe simbolike.

Mimika (ki že 10 let živi na koruzi in je ravno tako odgovorna kot če bi bila poročena, mati 2 deklic)

Pa še to: izvenzakonska skupnost je po zakonu enakopravna z zakonsko skupnostjo, verjetno pa imajo problem tisti koruzniki (če jim sploh lahko tako rečem) ,ki se grejo razne samohranilske ugodnosti

Ali že na začetku zveze razmišljaš oz. dvomiš ali bo zveza zdržala ali ne? S takimi temelji po mojem nobena zveza nima kaj veliko možnosti za obstoj.

Veš, popolnoma 100% v zakonu nikoli ne funkcioniraš. Vedno so vzponi, vedno so padci, ampak, če se oba potrudita, potem ostaneta skupaj brez “preizkusne dobe” in se kljub malim padcom vedno bolj vzpenjata.

Bravo, Mik!