KOSILO Z BOGOM …
Bil je deček, ki je želel srečati Boga. Vedel je, da je do tja dolga pot, zato je zložil svoje obleke v torbo, pripravil hrano in pijačo in krenil na pot. Ko je bil približno tri kilometre proč od svojega doma, je srečal starko. Sedela je v parku in nepremično opazovala golobe. Usedel se je poleg nje in odprl svojo torbo. Nameraval je popiti nekaj pripravljene pijače, pa je opazil gospo, kako lačna je videti. Ponudil ji je nekaj svoje hrane za pod zob. Hvaležno je sprejela in se mu nasmehnila. Njen nasmeh je bil tako lep, da ga je fant želel videti še enkrat, zato ji je ponudil še svojo pijačo. Znova se mu je nasmehnila. Bil je očaran! Ves popoldan sta sedela tam, jedla, pila in se smejala, a spregovorila niti besede. Ko se je znočilo, je mladenič postal utrujen in se namenil oditi, a še preden je naredil pet korakov od klopi se je obrnil, stekel nazaj k starki in jo objel. Podarila mu je največji nasmeh doslej. Ko je deček prišel domov, je bila njegova mama presenečena nad tolikšno radostjo na njegovem obrazu. »Kaj pa si počel danes, da si tako srečen?« ga je vprašala.
Odgovoril je, »z Bogom sem bil na kosilu.« A še preden se je mama lahko odzvala, je dodal, »Veš kaj? Ima najlepši nasmeh, kar sem jih kdajkoli videl!«
Medtem pa se je tudi starka vrnila v svojo hišo, prav tako žareča od sreče in ljubezni. Njen sin je bil presenečen nad tolikšnim mirom na njenem obrazu in jo je vprašal, »Mama, kaj pa si počela danes, da si tako srečna?« Odgovorila mu je, »V parku sem z Bogom jedla piškote.« A še preden je sin lahko karkoli odgovoril, je dodala, »In veš kaj, veliko mlajši je, kot sem pričakovala.«
/Marija Pavlin/
———————————–
Mar torej ni sleherni izmed nas ljudi pravi za tako kosilo ???? Mislim da je, le v tistem, s komer kosimo, je treba videti to, kar se nam ponuja videti. Če tega ne vidimo, nočemo videti, ne iščemo, potem bo tudi kosilo imelo drugačen okus.