Kot da me ni
Jah seveda, doživeta realnost, ki je za pisateljico tako osebna in boleča, da o njej piše rahlo z distance, kot da se je to ne tiče, ker si ne želi biti (več) preveč prizadeta. In ob pripovedovanju te zgodbe se ji zdi jezik, ki bi stilsko pritegnil bralca, nepomemben. Važna je pač njena zgodba in s tem namenom jo je tudi napisala. Morda tudi kot zdravljenje same sebe, da to lahko vrže na papir in da ostali lahko še zraven vidijo ves absurd.
Tako sama vidim to njeno delo. Pač ni stil pompoznih ameriških vojnih knjig in filmov, ampak gola relanost, ki je tako absurdno neumna, da jo je brez zveze dopolnjevati z olepševalnimi opisi. Ker bi bili umetni in zraven ne bi pasali. In ona s svojim doživljanjem, kjer v glavnem niza dejstva, v svoje občutenje pa se raje ne spušča zelo globoko , ker verjamem, da se tudi takrat ni. Meni se zdi logično, da ob takih zadevah lahko v trenutku postaneš čustveni invalid, če želiš preživeti.
po mojem pretresljiva zgodba, še toliko bolj, ker stilsko ne zapade v razčustvovane vode. že naslov pove, da se namenoma distancira tako od sebe, kot tudi od dogajanja, saj je to edina možnost preživeti v takšni situaciji. kakršnokoli poglobljeno analiziranje zakaj, kako, čemu, … je po mojem mnenju direktna pot do norosti, saj so grozote, kakršne so se dogajale, normalnemu umu nepojmljive.
Za primerjavo o uspelosti opisa vojnih grozot priporočam Jerzyja Kosinskega Obarvano ptico ali J.G. Ballarda Imperij sonca, za bolj groteskno varianto pa Kavelj 22 Josepha Hellerja. Za povojne grozote je primerna tudi Koža Curzia Malaparteja. Vse te primerjave žal pokažejo, da je pisanje skoraj naše Slavenke bolj spis ambiciozne srednješolke. Pa tudi to, da se je literarni okus sveta sprofaniziral, saj je bila knjiga v (zahodni) tujini bolj uspešna kot pri nas.