Ko smo že razmišljali in razpravljali na temo našega
zajčka o prijateljstvu, chat klepetih ipd., še nekaj
malega za vse nas;: vzemimo si pol minute in preberimo
to zgodbo, ker je res nekaj posebnega:

Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi.
Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je
pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob
edinem oknu v sobi. Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu.
Kmalu sta moča vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se
o svojih družinah, svojih domovih, službah, kje sta se vojskovala in kje vse sta
bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu
opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je
začel živeti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil
njegov svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali
na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke.
Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami
mavrice. Velika, stara, mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je
bilo videti obrise oddaljenega mesta. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v
dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal
slikovite prizore. Nekega toplega opoldneva mu je mož ob oknu
opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Čeprav drugi mož ni
slišal godbe, jo je videl v svojem umu.

Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je jutranja sestra v sobo
prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v
svojem spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je
truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj
ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je
poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z
veliko težav, se je mož dvignil na komolca, da bi prvič sam ugledal zunanji
svet. Končno je imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse
moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid. Mož je
povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako
čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je
bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je:
“Morda je hotel le osrečiti vas.”

Epilog: Neizmerna sreča lezi v osrečevanju drugih, ne glede na nase
lastne razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo srečo, se ta
podvoji. Če bi se rad počutil bogatega, samo preštej stvari, ki ti jih
denar ne more kupiti. “Danes je dar, zato se imenuje sedanjost”.

Vem , da to ni bil namen tvoje zgodbe a zajček je cmeral ):
Tako veliko sem našla v njej..
tole pač pišem solznih oči …so stvari ki jih vzamem za svoje in me bogatijo !!!!!!!!!
TALE ZGODBICA ME BO ŠE DOLGO SPREMLJALA KOT VSE …meni pač to pomeni veliko…
hvala zanjo…pa nežen lupček na lička tvoja moja , mah ti si več kot to , pa ne samo zato Mariči..

Takole, zajček moj mili: zgodbico sem
prejela od meni drage drage osebe po e-pošti.
In si vzela, kot je bilo napisano, par minut časa.
Jo prebrala …. in se me je dotaknila.

Mislim, da se me je dotaknila iz vsaj dveh razlogov.
Ko sem nedavno tega sama pisala svojo lastno
zgodbo, sem bila okrcana, napadena, skoraj celo
ozmerjana na bolj fini način! In je to bolelo, seveda
je bolelo, koga ne bi… a sem prestala tudi to. Težko
pa je, če ti nekdo ne verjame, tudi to se lahko zgodi.

In ob tej zgodbi sem pomislila na to, kako lepo je bilo
prijatelju ob oknu, ki je z očmi duše in očmi srca “znal”
pripovedovati in tako potolažiti unega drugega prijatelja,
ki ni mogel videti ničesar…. kako bogata je bila duša tega
človeka, ki je “vedel”, kaj potrebuje uni drugi, čutil, slutil ….
in ki mu je to znal slep …. dati …..

Da, včasih – ne, skoraj praviloma slepi ljudje več in bolje
vidijo in gluhi in nemi v večini primerov povedo več kot
najbolj zgovorno bitje.

Marija in zajček in zaradi tega, ker znata, kljub zidu pričarati resnične lepote tega sveta, je Jani še vedno z vami!

Punci, fantastični sta 🙂 lupčke obema 🙂

Da, Jani …… in zato sem kljub vsemu, kar me
kdaj pa kdaj doleti, žalost, otožnost ali kaj podobnega
tudi jaz še vedno tukaj. Ko mi je pri srcu najtežje, se
zatečem semkaj, malo počvekam, se pohecam in malo
pozaje…..am, in zadeve stečejo dalje, problemi postanejo
manjši, pa tudi moja volja se spremeni….. iz zelo slabe in
nemogoče postaja sprejemljiva in konec koncev, če sem
le dlje časa z vami, se nalezem od vas vsega dobrega,
kar me spet pelje v nov dan.

Jani, cmočka!