Kresnik 2015
Roman Rozina: Županski kandidat Gams
Zmagovalec Modre ptice. Aktualen in zelo berljiv roman. Mogoče sem pogrešal več jezikovnih bravur, drugače pa se mi zdi, da so liki izrisani prepričljivo in da je dogajalni tok ravno prav napet. Veliko je tudi subtilnega humorja. Glavni akter je Dejan, len, narcisoiden gobezdač. Po psihološkem orisu me je spominjal na mladega Hitlerja. Tudi on je bil lenoba, faliranec, sanjač in narcističen širokoustnež. Vsekakor daje roman veliko priložnosti za refleksijo o tem, kdo najraje vstopa v polje politike: ali ljudje, ki imajo največ ponuditi ali bolj tisti, ki jim je politika zadnja priložnost, da si poližejo najrazličnejše frustracije. Če bo žirija naslednje leto nespremenjena, se mi zdi, da ta roman nima prav veliko možnosti za finale,
Še nekaj kandidatov:
Aleš Šteger: ODPUSTI
Anja Radaljac: POLKA S PEŠČENIH SIPIN
Florjan Lipuš: BOŠTJANOV LET
Tomo Podstenšek: SREDI PAJKOVE MREŽE
Eva Kovač: SONCE ZAHAJA V CELJU
Irena Svetek: ZASPI, MALA MOJA, ZASPI
Lado Kralj: ČE DELAŠ OMLETO
Andrej Skubic: SAMO PRIDI DOMOV
Maja Gal Štromar: PODTAKNJENCI
Igor Karlovšek: ODVETNIK
Suzana Tratnik: IME MI JE DAMIJAN
Brina Svit: NOČ V REYKJAVIKU
Sebastijan Pregelj: POD SREČNO ZVEZDO
Glede na mimobežnikov seznam in tole (prekopirano s spletne strani Založbe Modrijan) je pred nami zares pestro leto! Se že veselim 🙂
Na pretek branja – in odgovornega dela – se obeta članom žirije za nagrado Kresnik, ki bo podeljena ob rožniškem kresu junija 2015. Letnica 2014 bo namreč zapisana na novih romanih Lada Kralja, Dušana Šarotarja, Toneta Partljiča, Polone Glavan in Ferija Lainščka (Beletrina), Milana Dekleve in Romana Rozine (Cankarjeva založba), Roberta Titana Felixa (Droplja), Sebastijana Preglja, Tomaža Kosmača in Maje Gal Štromar (Goga), Anje Radaljac (LUD Literatura), Vladimirja P. Štefaneca, Žige Valetiča in Igorja Karlovška (Mladinska knjiga), Draga Jančarja, Miriam Drev, Andreja E. Skubica in Katarine Marinčič (Modrijan). Takšne romaneskne bere že dolgo nismo imeli, zato bi si po kresu 2015 posebno nagrado zaslužila tudi Delova žirija.
Maja Gal Štromar: Potaknjenci
Ni slabo. Sploh ni slabo. Na začetku sicer malo traja, nato pa se se stvari kar lepo zložijo skupaj. Malo moteče so le pretirano baročne jezikovne bravure in pogosto ne preveč posrečene besedne igre. In en delo (pismo) je totalno odveč, saj deluje kot tujek, hkrati pa ne prinaša nobene zares pomembne nove informacije. Škoda, da uredniki takšnih očitnih zadev ne opazijo in ne opozorijo avtorjev na nujne popravke … Ampak kljub vsemu en zelo dober roman, ki bi skoraj zagotovo moral priti med deseterico.
Eva Kovač: Sonce zahaja v Celju
Sicer načelno nimam problemov s knjigami brez neke čvrste zgodbe, a tole me je preveč dolgočasilo. Vztrajala nekih 30 strani, potem sem obupala. Zdi se mi, da je tole pisanje zaradi pisanja, vsaj moj vtis je bil takšen.
Roman Rozina: Županski kandidat Gams
Prvovrstno branje za počitniške dni, lepo napisano, tekoče in aktualno. Za kresnika pa tole ni. Preveč zmanjka.
Lado Kralj: Če delaš omleto
Slogovno izjemno napisano, knjiga vleče in vleče ter posrka bralca vase. Si ne predstavljam, da je kdo ne bi prebral na mah. Vendar pa…ko sem knjigo prebrala, sem ugotovila, da pzp ničesar ne premlevam. Dogodki, s katerimi pisatelj pričara vzdušje komunizma kot (že od samega začetka) diktatorskega režima, so lepo stkani, verjetno zgodovinsko tudi verodostojni, ampak…po branju ne ostane nič novega. Nič, kar še nisi vedel. Nič, o čemer nisi že velikokrat slišal in premišljeval. Komunisti vseh dežel kot very bad guys je žal edini vtis, ki mi je ostal, ko je bralska vznesenost popustila. Torej – branje je čisti užitek, sploh za bralke, ko pa je knjiga prebrana pa…ne ostane prav dosti. Toplo priporočam, tudi v deseterici bo zagotovo, morda celo v peterici, kresnika pa po mojem Kralj ne more dobiti.
Eva Kovač: Sonce zahaja v Celju
Slogovno izpiljeno, branje bolj za sladokusce. Ampak manjka zgodba – oziroma je ta dokaj predvidljiva že na samem začetku (morda zato, ker poznamo že veliko narkomanskih zgodb, ki so si dokaj podobne). Takšno, bolj počasno branje. Kar je čisto ok, zakaj pa ne. Za deseterico bi sicer morali malo pogledati skozi prste pri zgradbi romana, malo preveč je mogoče tudi avtobiografsko, na trenutke podobno dnevniškim zapisom. Ampak se mi zdi, da trenutna komisija bolj stavi na slog kot na zgodbo, tako da …
Tomo Podstenšek: Sredi pajkove mreže
Nekakšen mix socialnega oz. družbeno-kritičnega romana, ki se v drugi polovici prelevi v napeto akcijsko zgodbo. Problematična je prav ta dvodelnost: zna se zgoditi, da bo nekatere bralce pritegnil prvi del, potem pa bo zaključek zanje preveč “divji”. Ali pa obratno, da bo komu sedel akcijski del, uvod pa se mu bo zdel preveč razvlečen in dolgočasen. Meni je sicer kar všeč, da knjiga ni preveč enolična. Avtor je bil s prejšnjim romanom že med deseterico, letos je konkurenca glede na imena precej močna, tako da bomo videli.
Igor Karlovšek: Odvetnik
Napet krimič s vsem potrebnim, dobro in spretno napisan, morda se bo kdo spotaknil ob to “da čisto tako pa vseeno ni bilo” in da “avtor na nekaterih mestih močno pretirava” – ampak to je pač umetniška svoboda in konec koncev gre za izmišljeno zgodbo. Komisija za kresnika bi ga žal znala izločiti zaradi “žanrskosti”, čeprav bi po kvaliteti verjetno sodil med deset.
Glede na kritike me je pozitivno presenetil roman Maje Gal Štromar Potaknjenci. Morda tu in tam za malenkost preveč baročen jezik, ampak slogovno izdelano kot se šika. Zares zmotilo me je le eno poglavje (ali del poglavja) in to je pismo, ki je malo odveč, štrli iz besedila, brez njega bi bil roman mogoče celo še boljši. Letošnje konkurence sicer ne poznam dobro, ampak primerjalno s prejšnjimi leti bi moral priti ta roman kar daleč, morda celo do konca.
Andrej E. Skubic: Samo pridi domov
Kot sem menda že omenila, podobno kot Enko, tudi mene Skubic veliko bolj navdušuje z zadnjimi knjigami, čeprav iz popolnoma drugih razlogov kot prej. Nekoč sem ga namreč bolj cenila zaradi oranja ledine, ko gre za zapisovanje neknjižne slovenščine, nekoliko manj pa po vsebinski plati To mu je uspevalo ponekod bolj, drugod manj, sem pa prepričana, da brez njegovega truda tudi odličnega zapisovanja različnih leg, kakršnega smo dobili (zlasti) s Čefurji raus!, ne bi bilo. In tudi v številnih drugih delih se kaže, da zapisovanje slenga, lokalnih govoric ipd. slovenskim avtorjem ne povzroča več pretiranih težav. Končno.
Zadnjih nekaj romanov AES pa bralca mami s povsem drugimi drugimi stvarmi, čeprav je še vedno opaziti avtorjevo veliko zanimanje za jezik svojih govorcev – in tudi njegovo zapisovanje mu gre IMHO bolje od rok. Težišče pa je vendarle na vsebini, ki je veliko bogatejša, večplastna, bolje strukturirana … Kar zadeva mene: ta dela so preprosto veliko boljša. Kar velja tudi za Samo pridi domov, ki je – čeprav ni špeh – tematsko bogata knjiga, ne da bi se zaradi tega zdela nastlana. Vse dobi svoje mesto, vsega je ravno prav. Delo je napeto, bere se kot kriminalka ali triler, vendar v njem ni banalnosti, ki se z napetostjo tako rada druži.
Igor Karlovšek: Odvetnik
Precej razočarana. Liki so črno-beli, zgodba pa tudi. Brez vsakih presenečenj, vse pričakovano, vse v stilu lahkotnega branja za na plažo. No, to dejansko ta roman tudi je. Kratkočasno branje za nezahtevnega bralca. Še celo zgodovinsko ozadje zgodbe, ki je v Karlovškovih delih, ki se dogajajo po osamosvojitvi, vedno najboljši del knjige, je tule medlo oziroma skrajno šablonsko in banalno. Očitno do obdobja pred osamosvojitvijo, v katero je postavljen roman Odvetnik, avtor sam ni imel nekega posebnega odnosa, zato nam tudi knjiga prinaša le dejstva in neke splošne, površinske sodbe….
Evo jo,
[b]Polono Glavan[/b] z romanom [b]Kakorkoli[/b],
– mojo favoritinjo za nagrado kresnik!
Potem ko sem že prebrala Skubica, Jančarja, Radaljčevo in Lainščka, to lahko mirne vesti rečem.
Dovršena zgradba, velike teme in dileme, enkratna sposobnost uporabe slovenskega jezika. Odlično (in to brez ampak:)
@Hermiona: Kakorkoli imam že par dni doma, pa me menda debelina kar malo odvrača…čeprav ne dvomim, da naša Oja tegale ni oddelala kot je treba :-). Hvala za brco, jutri se lotim!
Prosim, prosim, prosim, objavljaj še naprej linke na tvoj blog, ko prebereš kaj novega. Tvoje zapise izjemno rada berem, a nekako se nisem navadila na bloge v tem smislu, da bi kateregakoli kar tako tu in tam čekirala, še od najboljših prijateljev ne.
@Enka,
hvala za prijazne besede in za komentarja na blogu. Take stvari mi ogroomnooo pomenijo:) To je tudi ena od stvari, zaradi katere še vedno vztrajam pri pisanju bloga.
Kakorkoli se pa le loti. Knjiga ni tako debela kot zgleda;) Me prav zanima, kakšno bo tvoje mnenje.
Navdušena nad Gimnazijcem in razočarana nad Odvetnikom. Prav tako razočarana nad prejšnjim romanom Mojca. Če bi roman pisal nekdo, ki ni iz stroke, ki ni tudi sam odvetnik, bi z razumevanjem sprejela, da pač ne pozna nekaterih pravnih postopkov in for. Ker pa zgodbo piše nekdo, ki je tudi sam odvetnik, pravnik, bi morala pravna dejstva držati in biti realna. Pa niso. Pri Grishamu npr. vse do pikice drži, pri Karlovšku pa je domišljija ušla z vajeti pravniku. Morda je nepravniku prebavljivo, pravniku pač ni.
Navdušena nad Gimnazijcem in razočarana nad Odvetnikom. Prav tako razočarana nad prejšnjim romanom Mojca. Če bi roman pisal nekdo, ki ni iz stroke, ki ni tudi sam odvetnik, bi z razumevanjem sprejela, da pač ne pozna nekaterih pravnih postopkov in for. Ker pa zgodbo piše nekdo, ki je tudi sam odvetnik, pravnik, bi morala pravna dejstva držati in biti realna. Pa niso. Pri Grishamu npr. vse do pikice drži, pri Karlovšku pa je domišljija ušla z vajeti pravniku. Morda je nepravniku prebavljivo, pravniku pač ni.[/quote]
Z dejstvi in realizmom je po mojem tako: če je zadeva postavljena v nek konkreten čas/prostor, je avtor k temu zavezan, drugače pa ne. Pri Karlovšku gre za prvo možnost, tako da so omenjene prikrojitve res lahko moteče … Morda pa tudi pri Grishamu kaj ne drži “popolnoma”, samo da tega ne opazimo, ker pač malokdo do podrobnosti pozna anglosaksonske pravne sisteme in vse njihove fore in postopke.
Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti
To je roman za ženske (romantična in tragična ljubezenska zgodba) in za moške (služenje vojaškega roka v JLA).
Če se malo pohecam in če si dovolim deliti romane po spolu bralcev, ki jih berejo;-)
Več pa na hermioninem literarnem blogu.
Polona Glavan: Kakorkoli
Že dolgo razmišljam, kako naj se lotim tega zapisa. Roman sem za svoje razmere pogoltnila. Napisan je res izjemno, tekoče, a vendar nadvse tenkočutno. Vleče, čeprav ves čas ponuja teze, vredne razmisleka. Vsaka od obeh zgodb v romanu ima svojsko energijo, ki ju loči, a na nek način tudi povezuje, nadgrajuje. In če se mi je zdelo, da sta Lilijin jezik in razmišljanje v prvem njenem delu morda preveč afektirana, se je zadeva hitro unesla in na koncu se mi zdi, da je avtorici ta del z Lili celo bolje uspel. Kar me zelo preseneča, glede na to, da je Aljin del romana zagotovo dosti bolj avtobiografski ;-). Meni se zdi, da je večina likov pisateljici uspela. Kljub temu, da so nekatere malo črno-bele, sem si lahko prav vse osebe naslikala pred očmi (oziroma so se mi med branjem kar same), kar se mi zdi ogromen plus knjige. Ampak ravno zato, ker je vse ostalo tako vrhunsko, me je nekaj vendarle zmotilo. Zgodbi kot celota, pa tudi vse male in velike podzgodbe, so nekako stereotipne, navadne, razpleti pa pričakovani. In zdaj ne vem, ali je avtorica tako zastavila namenoma, zato da vse ostalo zgoraj našteto, predvsem pa sporočila romana, pridejo bolj do izraza – kar je dejstvo – in je roman prav zato vrhunski, ali pa je to tisto, kar romanu manjka, da bi bil vrhunski :-).
Vsekakor mislim, da roman preprosto mora priti v peterico, in vsekakor mislim, da tudi kresnik ne bi bil nezaslužen. Bravo, Oja!