Ali komisija za nagrado kresnik zagovarja moške kvote?

Na hermioninem literarnem blogu:)

Hehe, hermiona, žebljico na glavico!

Hermionino razmišljanje je zanimivo. Mislim, da ne gre za obvezno moško kvoto, v tem primeru bi žrtvovali Si monitijevo in ne Glavanovo. Problem je večji in bolj pereč, kajti izbor žirije je rezultat
njihovega okusa. Z veliko zbranostjo sem se lotil romana Po njihovih besedah in se spraševal,
zakaj je deležen toliko odličnih recenzij. Odložil sem ga na 103 strani, ne da bi bil dobil odgovor. Pisateljica je zagotovo zelo talentirana, besedišče je bogato, mogoče prebogato, ni pa zgodbe in duha. Mogoče
je sama zasnova treh različnih načinov pripovedi zanimiva, a noben lik ne zaživi. Kot je že rekla Hermiona, romanu manjka duše, živosti. Še enkrat se je pokazalo, kar je nekomu zelo dobro, je lahko drugemu neizrazito in povprečno. Kdo določa naš okus? Res samo literarna izobrazba? Rekel bi, da ne, da je to bistveno bolj kompleksno vprašanje.

Zanimiva primerjava slovenske in italijanske nagrade za roman[/url]

Tik pred razglasitvijo zmagovalke, sem uspela prebrati še preostalo finalistko:

Veronika Simoniti: Kameno seme
Roman ima vse, kar morajo imeti dobri romani – zanimivo zgodbo, izdelane osebe; po vrhu pa še lep slog pisanja. Priporočam.
Več pa na hermioninem blogu:)

Če hočete malo poživitve pred jutrišnjo podelitvijo, poskusite tule, če pa le podporo v kritičnosti, še tule.[/url]

http://www.airbeletrina.si/clanek/histerija-kresne-noci
http://www.pogledi.si/knjiga/zirija-odlicno-romani-razlicno
http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/izjemnost-pomeni-kakovost-ne-pomeni-pa-nujno-zabave/

Prebral štiri od petih. En sam bogsebralcausmil perfekcionistično izpiljen literarni dolgcajt. Šarotar se utapjla v evropski panorami, kar počne s stilom, to mu je treba priznati, Simonitijeva je tako popolna in dovršena, da je že kar malo neokusna, Skubic je banalen, nič posebnega, povprečna slovenska vsakdanja žavost, Sošič je nežen in mil, a pust in prazen, a smo se za to boril? Po prebranem, mojemu, od prebiranja moderne slovenske proze že dodobra razpršenemu postmodernenu bralnemu subjektu grozi, da se bo dokončno razpršil in izginil v megli transliterarne metafikcije, za katero je odgovorna in jo fura kateda za komparativistiko na filofaksu, žirija za kresnika pa vneto zagovarja, da o hiperprodukciji izdajanja nekakovostne literature sploh ne izgubljam besed. Kdo pa vse to sploh bere in komu je vse to sploh namenjeno. Liteaturi per se? Bralcu, željnemu dobre in kakovostne literature brez suspenzov in zastranitev, pač pa z vizijo, ki naj bi mu povzdignila vsaj duha, če mu že telesa ne more, iz šita v katerem živimo, zagotovo ne. Insajderju in drugim urednikom, odgovornim za nastalo situacijo, polagam na srce, naj že enkrat usekajo z roko po mizi, as dec as baba, in začnejo delati red.

@outsider – hehe, kdo pa take reči piše? Morda moraš prav ti začeti, vate narod upira žalostne oči … (Ali pa si že začel, pa ne prideš do objave? Morda je rešitev tule,[/url] , potem pa bralci padejo vznak od očaranosti?

Žal sem prebral večino objavljene produkcije v Sloveniji, pa najbrž tudi kar nekaj še neobjavljenih romanov, ampak niti kakih solidnih žanrskih izdelkov ni kaj dosti videti, kaj šele “dobre in kakovostne literature brez suspenzov in zastranitev, pač pa z vizijo”. Torej ne iščimo hipotetično najboljšega slovenskega romana, ampak najboljšega obstoječega. Že tu bodo okusi dovolj različni.

Andrej E. Skubic!

Čestitke!
Pa se ne moremo pritoževati, da je zmagal neberljiv roman 🙂 Lepo.

In Kresnika dobil … Andrej E. Skubic!

Vesela, da je žirija imela jajca, da je kresnika dobil edini berljivi roman med peterico :-). Jajca pa zato, ker sem se bala, da bosta dva že dobljena kresnika za Skubica prevelik hendikep, za žirijo pa prehuda ovira (ali pa dober izgovor ;-)), da nagrado podeli romanu, za katerega se le dela, da ga je prebrala do konca (vprašanje št. 7 :-)).

Tudi jaz sem vesela, da je kresnika dobil eden od mojih favoritov in da je komisija zmogla iti čez “saj ga je že dvakrat dobil” …

Ni zmogla čez “v tretje gre rado” 🙂

Moro, na pomoč, tukaj se jim je čist srftajčkal.

No, včasih pa tudi človek, ki nikjer nič ne zadene – zadene. :)) V Modrijanovi “nagradni stavnici” sem glasovala za Skubica in se že veselim knjige. Nisem je namreč prebrala, kot letos nisem (sramota!) prebrala nobenega izmed nominiranih romanov. Nonetheless, čestitke novemu kresniku!

Simoniti: Kameno srce

Roman v meni ni pustil veliko sledi, mogoče nekaj podob, nikakor pa ne želje, da bi ga prebral še enkrat. Jezik je izbrušen, skoraj popoln. Včasih je prispodob toliko, da drugo drugo požrejo in ustvarijo zmedo. Preveč je tujk, ki razen razkazovanja znanja nimajo literarnega učinka. Drugače pa je Kameno srce berljiv roman z zgodbo, ki je sila počasna. Osebe hrepenijo, a bolj ko hrepenijo, bolj se ranjujejo in oddaljujejo med seboj..

Skubic: Samo pridi domov

Meni ni bil pretirano všeč in tudi tako zelo berljiv ni, kot pišejo. Leon, glavi protagonist, je megalomansko-narcisoistični zafrustriranec. Orisan je živo in prepričljivo, a zaključek romana se mi vseeno zdi hiter, polovičarski. Zgodba o tajkanstvu je aktualna, a ne prinaša ničesar novega, Najmočnejši del romana so mi pravniški dialogi, zares se je potrudil, da je osvojil to terminologijo. Lik angela se mi zdi odvečen, sploh njegova erekcija prosojnega uda. Prav tako ne razumem, v čem je smisel, da v romanu nastopata dve Agnes. A res samo zato, da se na koncu ne ve točno, kdo bo prišel domov, ljubica ali žena. Bil sem vesel in sem v mislih čestital žiriji za Skubičevo zmago, saj je Marinčičev roman vseeno preveč pisan samo za leve možgane, analitične, umetnost pa mora biti predvsem produkt desne možganske hemisfere, zdaj pa vseeno mislim, da bi lahko zmagala tudi Simonitijeva, Lemaićeva ali pa Sosič. Poleg tega Skubičev roman najbrž ni videl lekture in korekture, saj je v romanu kar nekaj zatipkov in drugih napak.

Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni.

Mogoče moj zmagovalec. Vmes sem ga hotel odložiti, dogajanje v njem je ciklično, vse se podvaja, osnovne zgodbe je malo, veliko je pretiravanja, opevanje lepote starih teles je skoraj moteče, prav tako prekomerno vpletanje filma Dvojno Veronikino življenje, tudi konec se mi zdi nekako polovičen, a vseeno me je roman na
koncu nekako osvojil. Govori o pomembnih stvareh. To je pravzaprav zgodba o Almi in njenem sinu, ki se na vsem lepem spremeni. Ni res, da so liki polarizirani, le dobri in slabi. V vseh je podoben strah in podobna nemoč. Nekateri romanu očitajo, da je ozadje, zakaj je Almin sin nehal govoriti jezik svoje matere in se odločil za neofašizem, premalo dodelano. Meni je všeč, da avtor ni dal jasnega odgovora. V debeli Frommovi knjigi Anatomja človekove destruktivnosti tudi ni jasnega odgovora, zakaj se lahko v ljudeh pojavi toliko nečlovečnosti. Zato pa si lahko na to odgovori vsak bralec sam s svojimi izkušnjami.