Mimika, lulanje v posteljo in histerično kričanje pri zobarju, nimata ravno veliko skupnega.

Drugače pa: dopusti ji v toliko, da otrok ve, da če bo kričal, bo po njegovo in mu ne bo treba popraviti zob. Kolikor sem razumela tebe, mož vašo hčerko prime in ji zobe popravijo. Nihče ne kritizira tega, da otrok histerično joka, ampak to, da ob joku otroku popustijo.

Jaz pa mislim, da ne gre tukaj za preblago mamo, ampak za to, da je mama zraven. Kot je že ena predhodnica rekla. S starši otroci manipulirajo, ker vedo da jih imamo radi. Pred tujci si pa tega ne upajo, ker vedo, da jim ne bo uspelo.
Moj primer:

Jaz sem zamenjala zobozdravnico. Prej sem imela šolsko in ona tudi ni imela občutka. Moram reč, da imam še zdaj smrtni strah pred zobozdravniki. Moja “nova” zobozdravnica (zdaj jo imam že več kot 10 let) je pa pravi cuker. Me nonstop sprašuje, če me boli, pa če mi da injekcijo,… in se vmes pogovarja z mano, da ne razmišljam o tem, kaj ona počne. Ampak enkrat sem čakala v čakalnici in iz ordinacije je bilo slišat kričanje, jokanje, dretje,… Nekaj nepopisnega. Nisem mogla verjet. In potem iz ambulante pride 12-letna deklica. Vsa rdeča in razkurjena. Zobozdravnica pa: “Tako pa izgleda, če svoji hčerki zobe popravljaš!”

Torej, mislim, da je prav tu problem. Vem, da je zobozdravnica dobra in nežna. Verjetno do svojih otrok še bolj. Ampak popravljanje zob je neprijetno in od mame se ne pričakuje, da ti povzroča neprijetnosti, ali ne?

Moj predlog: zamenjaj zobozdravika za takega, ki ima občutek (malo povprašaj) in pojdi ven iz ambulante.

LP

majA, zobozdravnica je rekla, da je še vedno boljše, da en zob izgubimo kot pa da ima celo življenje strah pred pregledi in vrtanjem in brez injekcije tudi ust ne odpre. se z njo popolnoma strinjam. zob smo pridno umivali naprej, lunjica je bila majhna in je bilo vse v redu.

meni se pa “itak zdijo višek” zobarce, kjer mora starš z rokami in nogami (!!) držat otroka. triletnika!! potem pa ni nič čudnega, če se tridsesetleniki bojijo k zobarju hodit. ne mi rečt, da ne gre z lepim prostopom. smo hodili na pregled vsakih nekaj mesecev, skupaj sta z ogledalom pogledali zobke, malo se je pohecala in vse je šlo lepo.

ma, ste ene pametne, da te kar srat prime 😉

Samo v tolažbo – moja 2-letnica tudi že od prvega zobka tuli, ko ji umivam zobe.

Morda bi pa poskusila še s kako knjigico, kjer lepo kaže, kako se po neumitih zobeh pojavijo črvi in uničujejo zobe (imajo zelo luštne) in ji potem lepo razložila, da če se tak zobek ne popravi, bodo počasi vsi postali črni, bla bla bla.

Kaj pa vem, jaz kake tiranije ne bi zganjala. Poznam še preveč odraslih, ki se prav tako kot hudiča bojijo vrtanja, kaj se ne bo otrok. Morda bi poskusila zamenjati zobozdravnika, kot predlaga Metka? Ali pa injekcijo (bi to mala pustila, če bi se ji dopovedalo, da potem ne bo nič bolelo?)? Jaz vedno zahtevam injekcijo, preden mi dajo plombo.

Seveda ji naredi, kar ji more, ampak verjemi, da smo vsi čisto mokri, tudi zobarca. In verjetno ji bi lahko naredila še kaj več, pa ne more, ker smo vsi čisto paf.

In ja, verjamem, da si otrok ne more pomagati tudi v tem primeru, ko se zobarja boji. Primerjava z močenjem postelje se mi zdi čisto na mestu, predvsem iz razloga, da smo starši tu več ali manj nemočni in da zadeva pač s časom izzveni, vsaj v večini primerov. Pa saj tega ne dela nalašč. Mi se doma vsakokrat lepo pogovorimo, mala pravi, da ne bo jokala, da bo pustila in verjemi, do vstopa v ambulanto je čisto mirna, potem pa panika. In tudi podkupovanje v smislu, če boš mirna, dobiš kinder jajček, pri nas ne pali, pravzaprav nič ne pali.

Jah, no. Poglej si spodaj link, ki ga je pirpopala “link”. Otrok ima pri še ne petih letih gnile enke in povsem uničene kočnike. Meni se to zdi veliko hujše kot če otroka na silo primeš, da se zadeva naredi. Konec koncev še nisem videla 15-letnika, ki bi ga na silo držali na zobozdravniškem stolu, sem pa videla take, ki so imeli zelo slabo zobovje. sploh če pride do gronoloma pri mlečnem zobu je tudi poznejši stalni zob lahko prizadet. S temi stvarmi se ni za hecat, zobe imamo do konca življenja in jih je treba paziti. Če pa ima 30-letnik strah pred zobozdravnikom /mimogrede: imajo jih tudi taki, ki nikoli niso bili deležni plombiranja na silo/, je zadosti star, da bo to tako ali drugače uredil. Se mi zdi bolj pomembno, da imam dobre zobe, kot da nimam strahu pred zobarjem. Ti pa kot veš.

So se že druge toliko razpisale, tako da na kratko.
1. Zamenjaj zobozdravnico (po možnosti za zobarja)
2. Hčerki na vse pretege hvali novo izbranega.
3. K novi zobarci oz. zobarju naj jo pelje mož in po možnosti počaka zunaj.

No, saj. Ampak zobe ji pa le popravijo. In to je najpomembnejše. Vsaj zame bi bilo.

Točno tako. otrok ne dela tega nalašč. Joj, ko se jaz spomnim mojega straha pred zobarjem, pa kako so me nasilo pribili na stol in vrtali. Strah me je postalo še bolj in me je to stalo tri stalne zobe. Spomin na zobozdravnika ni bil več samo boleče vrtanje, ampak tisto, ko nekdo pribije in ti nekaj dela na silo. Pa kolikokrat sem sama sebe prepričevala, da je treba potrpet, da ni tako hudo, ampak ni in ni šlo. Šele zdaj ob moji zobozdravnici, ki res dela z občutkom, grem k zobarju brez problema.
majA pokvarjen mlečni zob pa boli kot hudič, ker nikoli ne bom pozabila bolečine, ki sem jo imela stara 6 let. Ne govori nekaj na pamet.

Hudamama, prosim ne pribijaj otroka na stol na silo, če je treba zamenjaj zobarja, predvsem pa bodi potrpežljiva in se ne oziraj na to, kako so nekatere vsemogočne mame in poznajo rešitev vsakega problema.

Pozdravljeni!
Jaz bi pa samo želela povedat, da otroka razumem. Saj je res grozno da tako kriči, ampak jaz bi tudi, če bi se spodobilo. Mene je zobarja tako strah, da grem raje vsak dan rodit, kot k zobarju. In dokler me zob ne boli za umret, ne grem blizu.
Jaz kot otrok sicer nisem kričala(sem še iz socialističnih časov) ampak sem od strahu bruhala celo jutro pred obiskom zobarja, celo noč prej nisem spala itd. Še danes trepetam, ko se spomnim groznih bolečin, ki sem jih doživljala pri zobarju, četudi jih sedaj več ne doživljam, ker dobim injekcijo.
Tako da upam, da boste našli način, ki bo pomiril vašo hčerko, ker ne samo, da je neprijetno vam in zobozdravnici, otrok si bo ta strah tako zapomnil, da se ga nikoli ne bo znebila in dolgoročno je to za njene zobe zelo slabo.
lp še jaz

svašta!

saj ne gre za bolečino ampak strah, ki ga imajo določeni celo svoje življenje.

Ti si še lepše napisala kot jaz. Točno tako sem se jaz zmeraj počutila, pa sem kljub socialističnim časom kričala.

Sploh ne govorim na pamet. Moja hči ni čutila nobene bolečine. Pa tudi vse tiste otroke, ki imajo črne zobke (saj si jih kdaj videla, ali ne?) sploh nič ne boli. Da je tako pa vem, ker sem se o tem pogovarjala z zobozdravnico. Tvoj te je bolel, ker je očitno gniloba prišla do korenine in živcev.

Te popolnoma razumem, naš, takrat 3 letnik je imel eno luknjico majhno in smo šli k otroški zobozdravnici .Opišem vam:
Mi pridemo noter, sestra ful prijazna do sina.Zobozdravnica sedi v kotu z tisto masko čez obraz in ne reče čisto nič mojemu sinu.Sestra mu pokaže stol, on se usede gor in sestra se z njim pogovarja.Zobozdravnica pride pregleda zobke in vzame sveder ter začne vrtat.Ko je naš ta mali to uvidel, ko ga je začelo bolet, je začel tako jokat, da groza., ker tega ni pričakoval.
Skratka, potem čez eno leto je imel na drugem zobku luknjico malo večjo ki jo je blo potrebo zdravit in smo spet šli.Ista pesem.Sin se je sicer usedel gor na stol, ampak ko je zagledal sveder je začel se dret, kričat, brcat in smo šli veni, poskusili še enkrat čez par dni in potem mu je ona kar dala v usta neki kovinski sveder da ni mogel usta skup dat in mu zvrtala luknjo, dala zdravilo not.AMpak potem pa smo mogli prit še čez nekaj dni enkrat takrat pa ga je mogla sestra držat za noge in spet tisti kov.sveder r vusta in bum.
On ima grozen strah pred to zobozdravnico in samo zaradi njenega pristopa, ker se ne pogovarja z otroci in ne zna z njimi komunicirat, pa zato ker mu je na prvem obisku že kar vrtala brez da bi mu kaj rekla.Jaz mojega sina razumem da ga je strah.No zdaj je star 5 let in ravno v torek imamo pregled.Bom poročala kako bo.

seveda jo je strah in ne poznam majhnega otroka, ki bi z veseljem tekel k zobozdravniku, še odraslih ne.

je pa veliko odvisno od zobozdravnice in sestre, kako pripravi otroka.

mi imamo odlično in smo se kar nekaj obiskov samo igrali in pogovarjali, počasi prešli na odpiranje ust in špricanje in nato šele na poliranje in zaščito, ki res nič ne boli, je pa otroka že groza ker ima vato v ustih težko požira slino in tako dalje.

ne vem, jaz bi se pogovorila z zobozdavnico, da jo pripelješ nekajkrat brez vrtanja in šarjenja po ustih, morda premaga strah in začne sodelovati.

Pa kaj vam je ljudje? kakšen strah pred zobozdravnikom in zakaj? Imam 46 let in še nikoli nisem čutila hude bolečine pri zobarju, sem tudi še iz socialističnih cajtov in me tudi niso sprašvali, kako se počutim. Ampak od kod imate tak strah in kaj so vam pravzaprav delali po zobeh, da vas je tako bolelo? Meni so že vrtali, pulili, brusili… pa ni bila bolečina nikoli huda. Zdaj pa ne vem, ali ste tako razvajene, da ne morete malo potrpeti, al kako? Česa se pravzaprav bojite? Ne rečem bolečina ob gronolomu, npr., ta je res pasja. Pa ko ti izraščajo osmice in si ves otečen, ust pa ne moreš odpreti, kljuva ti v ustih in ušesih in boli ko hudič. Ampak vrtanje za plombo??? Pa dajte no!

evo pravi nasvet za premagovanje strahu, upam da kaj takega doleti tebe.

Tudi jaz razumem otroka. Ko sem imela 5 let, me je peljala mama k zobozdravnici, ker sem imela eno luknjo. Ta zdravnica je bila tako groba, da od takrat sem imela prav fobijo pred zobarji vse do 25. leta, ko sem izbrala pogum in po desetih letih šla privat. Odkar dobim injekcijo pred vrtanjem, se zobraja ne bojim nič več.

Skratka tista zobozdravnica mi je obljubila, da ne bo bolelo nič. Če pa slučajno bi bolelo, naj dvignem roko. Ko mi je začela vrtati, sem jaz mahala z roko, ona pa naprej vrtala in vrtala. Jaz pa v jok od bolečin. Vse skupaj mi je vrtala trikrat v šestih letih in vedno sem tako jokala, da se me je slišalo ven.

Potem se čudite, zakaj se otroci bojijo in imajo še odrasli tak strah. Zelo malo verjetno je, da bi se človek bal kar tako.

Nekateri imamo preprosto zelo nizek prag bolečine in to ne po lastni želji.

Mogoče pa je lahko pri tvoji hčerki kakšen drug razlog. Ne vem, jaz sem napisala samo svojo izkušnjo. Mislim pa, da ne boš veliko dosegla, če jo boš vedno na takšen način silila z zobarju. Strah je treba premagati na drugačen način.

Ja in? Zdaj ker tvoje ne boli so pa ostali čudni in razvajeni. Ljudje smo različni veš.

jaz bi tudi zamenjala zobozdravnika in potem bi deklico partkart samo peljala na obisk…z zobozdravnico bi se zmenila, da ko prideva ji da kakšen bonbonček ali čokolado…in tako bi si mala počasi pridobila zaupanje…nič se ne dela na silo…

isto se je dogajalo pri meni ko sem še delala kot frizerka…starši so na vso silo hoteli pstrišti otroka in ta se je drl jokal..starši so grozili obljubljali svašta…moj odgovor je bil vedno: dokler joka in se upira ne strižem…

pri tistih, ki so se strinjali smo začeli s to metodo, da pride vsake toliko na obisk, ko grejo na sprehod ali v trgovino ali pa kar tako…no in tako smo počasi prebijali led…včasih sem kakšni punčki naredila pramenček, čopek, kitko…fantkom pa žele v glavo in so bili frajerji….no in potem je bilo vse lažje, so že sami izražali željo za strišt se….

isto pri zobozdravnikih, ljudje imajo strah pred njimi ravno zaradi neobčutka nekaterih zobozdravnikov za otroke, zaradi staršev, ki otrokom grozijo jih silijo…ker če enkat dobiš strah pri zobozdravniku boš imel vedno strah pred njimi…vendar s pravim odnosom zobozdravnika bo ta strah manjši…

ali sploh veš, kakšno nepopravljivo škodo lahko naredijo in sploh ne smem pomisljiti, če otrok premakne glavo, pa dobi sveder v jezik in veliko raztganino. Mislim, da ni zobozdravnika, da bi nasilo otroku popravljal zobe.

Ti si najprej meni rekla, da “gnil mlečni zob pa boli ko hudič”! Jaz ti pravim, da ni nujno da boli. In nisem ti navedla samo moje hčere, ampak vse tiste otroke (in v prejšnjih časih, ko niso dali na preventivo zob veliko, jih je bilo ogromno), ki imajo čisto gnilo mlečno zobovje – saj veš, črni zobki. Pa jih NIČ NE BOLI! In ravno o tem sem se pogovarjala z zobozdravnico, ki mi je povedala to, kar sem zgoraj napisala.

Lahko ti torej vrnem z isto mero: Ker je tebe bolelo, so pa vsi ostali, ki jih ne boli, čudni? In ja, smo različni, eni ste orto razvajeni, heheh.

Sin hodi k zobarju od 9. mes. Prvi dve leti smo od tega, da je posedel na stolu, preko tega, da mu je od leta dalje kazala inštumente, lučko, prišli b. p. do tega, da sta pri dveh z zrcalcem pogledala zobke in je s kavljem po zobkih potrkala, popihala z zrakom, poplaknila z vodo (curkom), do “čebelice”, ki “požgečka” zobke. Okoli 3. leta je dobil prvo preventivno zalivko. Star je 4 leta, k zobarju hodi na 3 mes, zalite ima vse kočnike – ne plombirane, zalite preventivno, ker ima zelo globoke raze v zobeh – še nikoli se mi pri zobarju ni drl.

Poslušam starše v čakalnicah pri zobarjih in pri pediatrih, koliko staršev straši otroke z “vrtanjem”, pa s “špikanjem”, pa “zej te pa bo doktor” in podobne bedarije. Potem ni čudno, da je otrok ves presran in se dere že, ko čez prag ZD stopi. Za moje pojme je to zelo zelo narobe. Ne zdravnik in ne zobar nista bav-bava, pač pa sta za to, da otroku pomagata. To je treba otroku dopovedat, ne pa ga strašit.

Nikoli nisem otroku obljubljala nagrade, če si bo pustil kri vzet ali če bo usta odprl. Oboje je v njegovo dobro, nimam mu kaj obljubljat, kvečjemu to, da se bo prej in hitreje pozdravil. Po opravljenih preiskavah, ko so ga npr. 12 x prešpikali na PK in ni pisnil, je dobil nagrado, vendar brez prejšnjih obljub. Pri nas pri določenih zadevah enostavno ni demokracije: zdravilo se vzame, kri je treba dat, zobe je treba popravit. Ni debate. Še toliko manj pri 6 letnem otroku, ki bi že davno moral razumet, kako in kaj. Če so to zanjo prvi obiski, naj gre tudi zobarca počasi (btw – a ji je kdo povedal, da so to prvi obiski – če so?) – če se nikakor ne najdeta, če na to ni pripravljena, lahko poskusiš menjat zobarja, če je v vašem kraju sploh možno. Kot naslednja točka pa je naš strah: če se mi bojimo, se boji tudi otrok. Jaz ravno ne uživam na stolu, imam 4 hudo boleče operacije za sabo, pa vseeno poskušam čimbolj sporščeno it na stol. Otroku nisem nikoli lagala, da “nič ne boli”. Boli, ko špiknejo v laboratorjiu, boli, če je treba povrtat, ampak to hitro mine. Ampak vse to boli veliko manj, kot če hudo zboliš ali če ti začne zob gnit. Otrok je bil na bolečino pripravljen in ni bil presenečen.

Več ti ne znam pomagat. Pregovarjat, razlagat in vztrajat. Ne vidim druge poti. Srečno!