Samo toliko: ne jemljem nobenih tablet, enkrat na leto vzamem lekadol, če me glava res svinjsko boli. To, da je zahodnjaški svet pomehkužen in ima vedno nižji bolečinski prag, ni moja pogruntavščina. Tako pač je. Ne vem, zakaj se moraš smejat ob dejstvu, da epiduralno skoraj izključno zahtevajo ženske za lajšanje porodnih bolečin. A je to skrivnost? Ali pa je skrivnost samo zate? In ja, tudi primere poznam, ko so rodile s carskim rezom, ker so se bale bolečin ob porodu (seveda proti plačilu in z zvezami). v tujini pa si itak lahko naročiš carski rez in ga seveda tudi plačaš. In ne, indijancev ne boli tako kot nas. Konec koncev tudi mene ne boli tako kot tebe – ista zadeva- vrtanje zoba. Pač čisto znosna bolečina, ki jo komot pretrpim. Ti pa je ne moreš, ker si pač za moje pojme pomehkužena in razvajena (kot sem jaz za pojme indijancev).

majA , predvidevam da ima tale hanan hude probleme s seboj.
hanan- daj mir.

Glede bolečinskega praga se strinjam z gigantko. Meni se zdi popolnoma enako – preprosto smo razvajeni in nismo pripravljeni popolnoma ničesar potrpeti. Zelo veliko žensk bi lahko rodilo brez epiduralne, če ne bi že vnaprej panicirale zaradi bolečine, za katero sploh ne morejo vedeti, kako huda bo. In ja, moje kolegice, ki še nimajo otrok, bi najraje rodile s carskim rezom, ker se bojijo poroda. In pri zobarju bi najraje injekcijo dobile že v čakalnici, grozen se jim zdi že tisti vbod v čeljust.
Jaz osebno pri zobarju raje potrpim tistih nekaj minut, kot da imam dve uri mrtvo čeljust. Za moje prijateljice sem glede tega čisto marsovec.

Aja, če dobijo plombe v mlečni zob je nekaj hudo narobe? kaj pa je prav? Da jih dobijo v stalne? Hanan, ti pa res nisi čisto gladka. Moj ima tudi že dve plombici, pa je star 7 let. In to kljub rednemu obisku zobozdravnika in rednemu čiščenju zob. A to je torej hudo narobe?

Joj, kam smo zdaj prišli od nasveta do obtoževanj. To, da imaj(m)o nekateri nižji , nekateri pa višji prag bolečine, je jasno. Moram pa povedat, da imam jaz visok prag bolečine, da nisem niti pisnila, ko mi zdravnik ravnal zlomljen nos (na živo-brez lokalne), sem pa potem omedlela od bolečine(še vedno čisto tiho), medtem ko so bolečine pri zobarju za mene nekaj najhujšega kar je (imela pa sem že zlomljen nogo 2-krat, enkrat zelo komplicirano, zlomljen palec, nos….., 2-krat sem rodila in niti pisnila….:)). Še vedno pa me je zobarja groooozno strah. Pa me zdaj zatolčite, ker sem taki “šajser”. Pa me nihče ni z zobarjem strašil.
Hvala bogu, da moji otroci nimajo težav (starejša pri 17-tih nima niti ene plombe, mlajša pri 8 tudi ne), na srečo sta imeli super zobozdravnice in jih še imata, da sta znali z otroki in jima nista vcepili odpora.
Z grdim se nikoli ni nič doseglo, poiščite zobarko, ki zna z otroki, pa bo sigurno šlo.
lp še jaz

Res me zanima, katere bolečine pri zobozdravniku so tako zelo hude. Kaj ti je delal? Na živo pulil zob? Kaj je lahko tako hudega, da omedliš od bolečine pri zobarju. Me res zanima. Ali pa gre samo za neracionalen strah in nič drugega.

Gigant, zobozdravstvo je problematično zato, ker zelo hitro začnemo operirati z živci – in bolečine te vrste so ene najtežjih za prenašat in zahtevajo veliko psihične samokontrole.

In BTW, bolečinski prag NI odvisen od naše volje, ampak je podedovan. Bolečinski prag namreč ne pomeni, KAKO prenašaš bolečino, ampak KDAJ (se pravi ob kakšnem dražljaju) začneš nekaj čutiti kot bolečino in posledično KDAJ začneš nekaj čutiti kot hudo bolečino. Tukaj ne moreš nič. Čutiš ali ne čutiš, ni nobene filozofije.

Kako prenašaš bolečino in do kod seže tvoja samokontrola, je pa stvar psihične pripravljenosti na bolečino. Ki jo je v sodobnih časih normalno manj, saj tudi drugače ne živimo tako krutega življenja kot naši predhodniki – ni nam treba hoditi po cele dneve pe, fizično delati dvanajst ur, nismo več podvrženi nerazviti medicini in pravu, ki bi dopuščal telesno kaznovanje za prekrške.

Osebno pa mislim, da ni želja izogniti se bolečini prav nič moralno ali karakterno sporna, ampak čisto človeška stvar in danes te možnost hvalabogu imamo. Poveličevanje trpljenja se mi je zmeraj zdelo precej mimo.

Ojla.
Poznam tak primer, od moje hčere. Nič hudega če je tvoje dete staro 6 let. Nečesa jo je pač strah. Tudi pri nas je bilo tako pri 5, 6 letih. Ni šans, da bi odprla usta.. Obljubila sem ji nagrado, dobila je kazen, prepričevanje prošnje, nič… Ma res ni nič pomagalo. Prvič je odprla usta, ko jo je zares bolel zob. Potem spet konec.
In potem sem se odločila zamnejati zobozdravnico. Res je bila “zoprna baba”. Nobenega pravega pristopa, kar živčna je bila ker ni hotela odpret ust. In potem sem jo vpisala k dr. Ogrinovi na Vrnhiki. To je pa pravljica. Tako zobozdravnico lahko res samo iščeš. Ko sva prišli prvič k njej, jo je najprej objela, pa pikica gor in dol, pa sonček kok si lepa… Vse njene zobke ji je pokazala na ekranu, na ekranu je tudi videla, kje je škratek naredil luknjico, čisto brez problemov je prestala celoten postopek…
Torej. Zaupaj otroku. Nekaj globoko v njej ji povzroča strah in ni šans, da jo boš prestavila ne z nagradami ne z kaznimi (vem iz izkušenj) Poiskusi zamenjati zobozdravnika. LP

No ja, gigant, ko ti na živo izreže modrostni zob ven iz dlesni, te odnese. Ne pri prvem, pri drugem pa. Neizraščena modrostna zoba, ki sta samo predrla dlesen, sta se mi tako ognojila, da mi je kirurg dal na izbiro – narkoza (popolna) ali na živo. Ker bi morala na prvo spet čakata do naslednjega dne, mene je pa bolelo za znoret, smo šli kar na živo. Je rekel, da bom itak padla skup, ko bo prvič zarezal – malo morgen. Skup sem zlezla šele po tem, ko je bilo operacije konec, pa še to najbolj od smradu. Tega pa res ne bi nikomur privoščila.

Da bi mi dajali anastezijo za vsako vrtanje mi pa kljub vsemu niti v sanjah ne pade na pamet.

Saj o psihični pripravljenosti na bolečino govorim. In če je ta pripravljenost izrazito majhna (kar danes v zahodnem svetu je), ne moreš potrpeti niti bolečine, ki bi zate bila zmerna in sploh ne velika. To, da je naša pomehkuženost pač posledica današnjega načina življenja sem že povedala spodaj in se mi tudi ne zdi nič čudnega, da je tako, kot je.

Želja izogniti se bolečini, ki je ne moremo prenesti, je seveda čisto normalna, ampak zadeve gredo v smer, da se nekateri hočejo že apriori izogniti vsemu, kar spominja na bolečino in kar bi lahko bolelo. Ne da bi sploh vedeli, kakšno bolečino bodo čutili. V bisvtvu ne gre za doživljanje bolečine, ampak za panični strah pred tem, da bi sploh lahko čutili kakšno bolečino. In to je sporno, razvajeno in pomehkuženo. Strah, da te bo bolelo. Čeprav te še ni in sploh ne veš, če te bo. Tu ne gre za nobeno poveličevanje trpljenja z moje strani. Sama pravim, da še nikoli pri zobarju nisem čutila neznosne bolečine in me zanima, kako to zgleda in kaj jo lahko povzroči. Zato sprašujem. Če bi v resnici neznosno bolečino čutila, bi verjetno tudi jaz hotela analgetike. Ampak zaenkrat mi je popolna neznanka, kaj lahko pri zobarju povzroči neznosne bolečine. Pa so mi delali po ustih še pa še.

oprosti, ampak 3 zobe naenkrat, hmmmm, ne to pa res ni v redu, tako je moje mnenje.

Saj to so vendarle ekstremi. Tudi puljenje na živo te verjetno odnese, ampak pač predvidevam, da si nihče ne bo dal puliti zoba na živo, zato o tej možnosti sploh nisem govorila. Da je to tvoje bila zelo huda bolečina, ti verjamem.

Ampak kolikor razumem zgornje poste, ko si brez anestezije ne dajo niti vrtat zoba, niso govorile o takih posegih, ampak gre za čisto običajne stvari, ki jih pač dela zobar: vrtanje in plombiranje, brušenje, puljenje ob injekciji… Ne razumem, zakaj bi to bile neznosne bolečine.

Precej žalostna, ti lahko povem, da moja tuli pri naši prijazni dr. Ogrinovi, tako da se zato ne odločim, da bi jo prepisala drugam, ker ni problem v zobarci, ampak v hčerki. Težko bi našla kakšno prijaznejšo, zato smo tudi kar malo obupali. Pač tuli, ampak itak ni nekih hudih posegov sploh treba, ona že na navadnem pregledu tuli. Kaj čmo, bo že bolje.

Moram se javit še enkrat!
Sprašuješ, kaj pri zobarju lahko povzroči grozne bolečine-blagor tebi, da ne veš. Jaz vem-od bolečine sem v trenutku sedela na naslonjalu za noge(takrat še ni bilo takih ležečih stolov) in bila sem popolnoma premočena od znoja. Tresla sem se pa tako, da še pol ure nisem mogla govorit. Je pa res, da me je zob že prej nekaj dni neznosno bolel. Ta trenutek se tudi psihično pripravljam na zobarja, ker me zob na dotik jezika zaboli, kot bi mi elektriko spustil skozi, tako da mi lahko verjameš, da brez injekcije ne bo šlo. Mene pri zobarju pač boli-vem, da je to moja krivda, ker ne grem pravočasno, pravočasno pa ne grem, ker imam od otroštva smrten strah pred vrtanjem.(puljenja se nič ne bojim). Tak strah pa so mi zadali z neprofesionalnim pristopom (nekdaj so bili šolski zobarji itak največji mesarji, pa tiste grozne vrtalke jooooj….)
Torej blagor tebi, da te nič ne boli in da se čudiš odkod bolečina pri zobarju. Kot sem rekla, grem rodit še petkrat -raje kot pa enkrat k zobarju.
lp še jaz

Jah, kot praviš, te je zob že prej neznosno bolel in je bilo treba res globoko zvrtati, do živcev očitno. Ampak pri takih primerih dajo pač injekcijo. In če dajo injekcijo, ne vidim razloga, da se bojiš bolečine. Saj potem je več ne bo, ali ne? Zakaj se torej psihično pripravljaš toliko časa, čeprav veš, da bolečine ne bo? Zdaj pa je, verjetno veliko večja kot bo pri zobarju. Pa saj niste otroci, no. a se ne znate zavestno prepričati, da je nekaj treba narediti in da odlašanje pripelje do še hujšega stanja in posledično do hujših bolečin. Če tega ne znaš razložiti in dojeti sama, kako naj otroci?

Še enkrat: govorim o rednih obiskih zobozdravnika, ko karies pač še ni tako zelo napredoval, da ti povzroči gronolom ali gnitje korenine. Če prideš k zobarju s polnimi usti gnojnih abscesov ob napredovalem gnitju, je jasno, da bo moralo boleti (ali pa ne, če dobiš injekcijo), vsekakor pa manj kot boli sam zobobol.

Jaz pa sočustvujem s tabo, Hudamama. Naš je star dve leti in dela kraval v katerikoli ambulanti. Naša pediatrinja tak in tak sploh nima pristopa, ko je bil star 3 tedne je dobil hud nahod, takrat so mu nos 5 krat aspirirali, v bolnici sma bila 2 dni, in od takrat se dere, ko samo zagleda belo haljo. Da se v sistematske sploh ne spuščam. Poleg tega ima še dimeljsko kilo, zdaj ga čaka operacija, najbrž bo pestro.

Ampak se strinjam z Skr bno. Pri nas tudi pri določenih stvareh ni demokracije. Otroku ne lažem ampak mu na njegovi stopnji pač probam razložiti. Potem mu nudim zavetje, da se potolaži. Nobenih nagrad ali zastraševanja. Včasih pač boli ampak to vse hitro mine. Vedno ga pohvalim za pogum, pa tudi o stricu strahcu se pogovarjama. Povem mu, da je tudi mamico kdaj strah in da tudi meni ni prijetno it k zdravniku. Za drugo bo poskrbel čas.

Ampak zamenjajta zobarja, s časom bo mu morda pripravljena zaupati. Res je zelo pomembno kakšen pristop ima zdravnik.

Želim vama veliko sreče ter potrpežljivosti.

Pa še to, vse tiste mamice, ki imate vedno vse tipitopi poštimano, otroci ne delajo nikakršnih težav, pejdite se nekam drugam naslajat na težavah drugih.

Res je zelo podlo, da se vedno najde vsaj ena, ki se obregne ob mamico, ki išče pomoč, ne pa soljenja pameti. A tudi svoje otroke učite take netolerance? Ali vam beseda empatija sploh kaj pomeni?

evo se podpišem pod tale post, mislim, pa da je problem drugje, tiste, ki nimajo nikakršnih težav in so za vse krivi otroci in njihove mame, sploh še nimajo svojih otrok.

hahaha…………….. a zdaj imam pa jaz težave, sama si se ponudila naj vprašam če me kaj zanima in sem, torej zanima me vse o karakterju.

se je pa lepo pogovarjati sam s seboj, kajne.

Poskusite se pogovoriti doma, zakaj je potrebno zobke popravljati.
Zamenjajte zobozdravnika, mogoče ta otroku ni preveč simpatičen. Po mojih izkušnjah je zelo pomemben tudi pristop zobozdravnika, poleg seveda vloge staršev, da ga z vrtanjem ne strašijo, da mu ne lažejo, da ne boli (vrtanje pri zobozdravniku pač boli in vse drugo je laž),… Midva s sinom (5,5 let – vrtali so mu že več kot 10 X, tudi zdravilo v živec, ker ima gensko slabe zobke,…no sedaj ima vse popravljene) sva dogovorjena, da mu vnaprej povem, če bo bolelo, potem stisne pesti in skupaj štejeva do 5 ali 10, da bo minilo, včasih se primeva za roke,…
Poskušajte zobozdravnika prositi za lokalno anastezijo. Mi smo jo tudi že dobili pri veliki luknjici, sicer res da hodima privat, ampak vseeno.

Motiš se,ko je zob totalno ognojen,ne dajo inekcije,ker ne prime.Delajo na ”živo”.

Jaz sem zate pomehkužena in razvajena, ti si zame oseba, ki ne vidi dlje od svojega nosu. Ker ti preneseš brez problemov bolečino pri zobozdravniku, vsi ostali, ki je ne, so psihični bolniki, ki čutijo bolečino samo zaradi neracionalnega straha pred neznanim.

Dvakrat sem rodila brez analgetikov (torej tudi v drugo sem vedela, kakšno bolečino pričakovati), bila sem šivana tudi brez, imela sem zlomljeno stegnenico in izpahnjen komolec, pa še zmeraj se mi zdi bolečina ob vrtanju daleč najhujša.

“Odkar dobim injekcijo pred vrtanjem, se zobraja ne bojim nič več.” Ne da se ne bojim zobarja, ne bojim se bolečine, ki me čaka med vrtanjem, tako da se usedem mirne duše na stol.

Bravo, Janis! Lepše ne bi mogla povedati.

si poskusila z njo v naročju sesti na stol.
glede menjave zobarja, pa če imate občutek da ni ravno vredu pa menjajte.
ja ali pa jo poskusi podkupit, otroka mislim, vem da se to ne dela, ampak tudi to je izhod, dogovorita se da ji boš kaj malega kupila, kaj kar si full želi ampak seveda ko bosta pri zobozdravniku opravili. ali pa da gresta v kino ali kaj podobnega.

Se mi ne ljubi čitat vsega zapisanega, zato samo naša izkušnja.
Smo bili pri dveh letih v specialistični zobni zaradi kariesa na enkicah, malo zaradi stekleničk, najbolj zaradi železovih pripravkov. Grozljivo!!! Naša je kričala, zobozdravnica še bolj, dete se je otepalo, pa grizlo, po zelo grobo izvedenem premazu pa je zobozdravnico pobruhala (no, že takrat se je znala postavit zase). Zobozdravnica je bila za moje prigovarjanje in za prošnje gluha, dosegla pa je, da je otrok tuli, če sva slučajno šle samo mimo zgradbe. Pol smo zamenjali ne samo zobozdravnico, še zgradbo in kraj. Dr. Kasperjeva je prestrašenega otroka znala lepo umiriti, več obiskov sta se bolj igrali z ogledalci, šele ko je bil strah premagan, pa sta povrtali plitko luknjico. Morda ima sedaj, ko je v penziji, kaj časa za mon – hvala!!!
Podoben problem je imela prijateljica s sinom. Pa se je odpravila od ene zobozdravnice do druge. In ta, ki ji je edina ob težavah tudi prisluhnila, je potem znala fantiča tudi porihtat. Vsekakor menim, da je odvisno od samega začetka, kako bo otrok sprejel zobozdravnika.
Mi smo se k naši zobozdravnici (tudi potem, ko je prišla nova) vozili najprej 30 km daleč, pol pa 130. In nam ni bilo nikoli žal za čas in za stroške. Obema smo zelo hvaležni.