kriminalke, res dobre
Ljubitelji kriminalk,
iščem dobre kriminalke, da je ok vsebina in (kar je še pomembneje, pa je težko dobit) da je dober prevod. Slabo prevedene, po možnosti s slovničnimi napakami ali s kakšnimi drugimi felerji, so mi neberljive.
Lahko pa mi predlagate tudi kakšno drugo dobro berljivo knjigo (brez dolgoveznih opisov), samo da NI kakšna osladna ljubezenska ali bohnedaj življenska zgodba.
Hvala za predloge:)
Do zdaj sem jih bolj malo prebrala. Prej sem večinoma brala bolj “resno” literaturo, na kriminalke še pomislila nisem (tega sem se prenabrala v zadnjih letnikih OŠ), potem sem počasi, preko Kiša in Pekića prišla do spoznanja, da je v žanru mogoče najti tudi kaj dobrega.
Dexter je tudi v prevodu kar ok, kaj več kot slo. prevodov pa v naši knjižnici ni za dobit.
Brala sem potem še nekaj od ene angleške avtorice in še nekaj, kar ni vredno, da bi si zapomnila ime.
Patterson v neki meri (sedaj je vse skup že bolj štanca, na žalost), prvih nekaj delov, kjer nastopa detektiv Cross je dobrih. Vse tisto, kar napiše v kompaniji s še enim avtorjem pa….
Malo bolj zahtevne so tudi od Minette Walters, Mary Higgins Clark proti koncu podobno kot Patterson,Carlos Ruiz Zafon, Max Allan Collins, Kate Mosse, John Le Carre, James Rollins, Michael Crichton, Patricia Cornwell, Harlan Coben Jo Nesbo – tole so sicer malo pomešani, kriminalni in pustolovski – si pa lahko več avtorjem poiščeš na tem linku:
http://www.emka.si/pustolovski-and-kriminalni-romani/CA/398
Itak, da sem pozabila Ludluma
Hvala za toliko predlogov, bo kar za nekaj časa:)
Drugače nekdo omenja Agatho Christie, no od nje sem pa res že vse prebrala takrat v OŠ. Potem sem zadnjič na dopustu, ko mi je zmanjkalo branja, na polici našla njen Umor v Mezopotamiji, pa se mi je zdelo kar fino, čeprav mi njen slog pisanja nekako ni.
Slovenske založbe v zadnjih letih v glavnem prevajajo samo mainstream štance, ki za moj okus niso niti za mizno nogo podlagat. Redke izjeme pri avtorjih so škotski avtor Ian Rankin in večina zgoraj omenjenih skandinavskih avtorjev, ampak tudi prevodi so v glavnem zaendrek, da o slabem lektoriranju raje ne govorim. Redke izjeme pri prevajalcih so na primer rodbina Gradišnik, Tone Vrhovnik Straka (prevajal je Donno Leon) in Teja Bivic (prevedla je Črno Dalijo). Jaz ponavadi knjigo prelistam, in če imam pri branju tisti zatikajoči občutek, kot bi Nikola Grafenauer žvečil keramične ploščice, za katerim čisto jasno slutiš angleško stavčno skladnjo (zdaj mi je že jasno, da gre za Google Translate z malenkostnim posegom tako imenovanega “prevajalca”), jo dam kar nazaj na polico.
Vrhunske kriminalke, obarvane s črnim humorjem, piše še en Škot, Christopher Brookmyre, v slovenščino ga zaenkrat na srečo še ne prevajajo, ker si kar predstavljam, kako bi ga zmesarili. Primerjajo ga z ameriškim Carlom Hiassenom, tega se tudi da brati, ampak za moj okus je Brookmyre daleč boljši.
Všeč mi je tudi:
– Martin Cruz Smith s serijo o Arkadiju Renku (prvo knjigo Park Gorkega je prevedel Branko Gradišnik, potem jih je izšlo še pet ali šest, ampak pri nas niso prevedene)
– večina romanov od Phillipa Rotha, pred nekaj leti je pri nas izšla Zarota proti Ameriki – roman alternativne realnosti, se ga kar splača vzeti v roke;
– večina romanov od Jamesa Ellroya, začenši z že omenjeno Črno dalijo.
Če hočeš eno ornk srhljivko, ti pa nadvse priporočam We Need To Talk About Kevin od Lionel Shriver, film, ki je bil po knjigi posnet, ravnokar žanje nagrade po vseh mogočih festivalih, ampak si težko predstavljam, da bi bil knjigi kos.
