Prejšnji teden uvajanje moje 2,5 letne miše, do četrtka vse krasno, potem, četrtek in petek malo krize. Med vikendom je ponoči sanjala o vrtcu in v spanju govorila, da ne gre v vrtec.
Danes jo odpeljem in jo nekoliko zamotim (že prej sem v avtu skušala bit pozuitivna, ji razložila da danes se pa ne morem it z njo noter igrat, da). NO, skratka, prideva v rtec in seveda se me je oklenila. Skušala (s pomočjo vzgojiteljice in drugih otrok) sem jo zmotivirat s štampiljkami, ki jih je prinesla s seboj (nisem se sezula in vstopila globje v igralnico) in ko je že bila na tem, da se bo zamotila, sem ji dala poljubček in šla. Otrok je seveda skočil za mano, ampak jaz sem zaprla vrata in šla.
Vem, ko sem zaprla vrata sem vedela, da se naredila napako, ampak sem vedela da zdaj ne smem nazaj. PO pol ure sem klicala vzgojiteljico, ki je rekla, da je bila kriza, ampak da je zdaj ok.
Punce, prosim za spodbudne bsede, ker že vse dopoldne jokam. Nisem mogla vzet še 2 dni dopusta, da bi jo uvajala še danes in jutri (po vikednu), prehitro sem odšla (otrok računa name, jaz pa zbežim)….Tako mi je hudo, da mi bo počilo srce.
Lepo proim, kako ste ve to doživljale, kako naj pomagam moji miši. Naj bom jutri dlje tam in se malo poigram ali jo bo to samo zmedlo ali ….Ampak ne vidim smisla v tem bežanju.
lepo, lepo prosim za kakšno besedo

nič ne skrbi, najboljši način je tak da SE NE VRAČAŠ, htreje ko opraviš bolje je, naša je imela krizo ko jo je en teden mož peljal v vretc – drugače jo vedno jaz, in prvi dan je ful jokala ko jo je pustil, drugače pri meni ni nikoli, kaj je narobe? sem ga vprašala in je rekel da sta se na dolgo in na široko poslavljala itd., in sem mu rekla da naj jo samo da v sobo reče adijo in gre – naslednji dan tako naredil jaz kasneje pokličem v vrtec in pravi vzgojiteljica da je malo gledala okoli kje je in potem se je z drugimi stvarmi zamotila, tako da naj te vest ne grize v vrtcu jim je super in verjemi da potem prav uživa tam, nam so na sestanku povedali da je najbolje dober dan, adijo in to je to..

lp, pa ne skrbi

Mislim, da si kar prav ravnala, da si na hitro šla. Tako ni čutila tvoje stiske in obotavljanja.

En teden uvajanja je za 2,5-letnico kar dovolj. Slovo bi bilo enako težko tudi po dveh ali treh tednih uvajanja – morda celo težje, ker bi mala mislila, da boš ti vedno z njo v vrtcu.

Vedno se moraš zelo na hitro posloviti (“mamica mora zdaj iti v službo”, lupčka, pa pa), dolgo poslavljanje ima katastrofalne učinke (otrok misli, da te bo morda lahko prepričal in je joka veliko veliko več).

Saj bo, kmalu bo bolje. Se pa moraš psihično pripraviti, da bo ob slovesu verjetno še nekaj časa jokala – tako kot tudi večina drugih otrok. Ampak če se kmalu pomiri in potem lepo zaigra v vrtcu, potem je vse v redu. Ti pa nikoli ne jokaj pred njo – pri slovesu moraš biti mirna in odločna ter se nikoli ne oziraj nazaj!

vem, da je hudo, ampak minilo bo, zagotovo! Tudi naš je šel v jeseni v vrtec in je tudi zelo jokal, po par dneh pa se je navadil, tudi spal…sedaj gre pa tako rad, da mi komaj pomaha, ko ga oddam..
Poskusi ji razložiti, da ti moraš v službo, denarčke služit in zakaj( da greste v trgovino, da dobi igračko, bonbončke…) Pri našem je to pomagalo, še sam je govoril: mami gre v službo, jaz pa v vrtec, potem se pa vidimo.
Veliko sreče in ne obupaj, minilo bo!

Če boš jutri ostala, jo boš samo še bolj zmešala.

Veš kako je, obe se še uvajata. Moje izkušnje so, da je po uvajalnem obdobju treba otroka samo oddati in čim hitreje iti. Ne sto poljubčkov in objemov, pa spet in speti n mahanje in ne vem kaj še… Preobuti, poljubček, mami gre v službo, adijo in adijo. To je to. Ne pozabi pa povedati otroku, da predeš ponj, ko se bo naspal po kosilu.
Jaz sem to vedno lajnala in je pomagalo. Od začetka, sploh pri prvorojencu, sem hlipala kot da bi otroka oddala za zmeraj in ne samo za par ur v vrtec.
Dejansko drži, da ko boš ti prebolela, bo otrok tudi.
Res je, da se zdi trdo, a storila si prav, ko si hitro odšla. Vzgojiteljici štej v plus, da ti je pošteno povedala, kako je bilo po tvojem odhodu.
Svetujem ti torej, hitro ritualno slovo in da otroku poveš, kdaj prideš ponj.
Drži se!
Moja dva sta vzdihovala čez nekaj časa, zakaj sem prišla tako hitro ponju 🙂
V vrtcu se imajo otroci fajn!!!!

Vsi, ki imamo otroke smo bili na tem, kjer si sedaj ti.
Čeprav po eni strani tolažim starše ob uvajanju njihovih otrok, pa sem sama dva dni jokala kot dež, ko sem uvajala svojo- čustva so naredila svoje. Zavedati se moraš edino tega, da bo kmalu bolje in gradi zaupanje do oseb, ki skrbijo za otroka.

Vem, da je hudo, ampak, če boš zjutraj z njo dlje časa, ne bo nič lažje.
Nekaterim je pač vedno hudo, ko gredo v vrtec, čeprav se potem tam prav zabavajo. Naš je že bil tak. Skoraj vsako jutro malo oklepanja in včasih jokcanja.

Bodi nežna in prijazna, a odločna. Vsakič ji povej, da greš v službo, kdaj jo prideš iskat ( po malici npr. ) in taKRAT TUDI ZARES PRIDI.

S časom bo lažje.

Pri nas vozi otroke v vrtec očka. Ravno iz istih razlogov.

Zaupaj vase in tudi otrok bo zaupal vate. Seveda je zelo hudo ampak se bo poštimalo. Naš hodi v varstvo k omici, pa je prve mesece vedno jokal in nergal, ko sem šla. Mi je bilo hudo pri srcu, ko hudič. Vedno sem mu povedala, da potem pridema z atijem po njega. Pri 2,5 že zastopijo osnove, torej brez dinarčkov, ki jih ati in mami zaslužita v službi, ni ničesar. In se s tem hitro sprijaznijo.

Danes mi še včasih v slovo ne pomaha, ker že itak ve, da pol pridema ponj. Nič ne kompliciraj, brez dolgega poslavljanja, ker potem dobi občutek, da odhajaš za dolgo, lupčka, pol se vidimo in greš. Čez par mesecev te bo bolj zabolelo, ko se ne bo niti prav poslovila, ker jo bo že vse drugo zanimalo. Zelo čuden občutek. Ampak tako je. Tako veš, da ti zaupa.

Vso srečo.

Ne vem kaj ti bodo pisale druge…jaz ti na kratko povem kako je bilo pri nas..
Z 2,5 leti jo damo v vrtec….prve dva dni ko sem bila jaz z njo je bilo oh in sploh in potem se je začelo….jok in stok, tako kot opisuješ ti….
Jaz sem imela to srečo, da jo je zjutraj vozil mož…ampak vseeno….Pri nas smo vsi jokali ; jaz, mož, moji……tudi naša ponoči, pa tudi čez dan ni nič spala…vse je imela obrnjeno…dobila je tudi vročino….
Po cca. 1 mesecu je vse minilo……ti povem po pravici…če nebi tu na MON-u dobila kake spodbudne besede, bi sigurno popustila in jo izpisala…

Vem da je hudo, ampek vedi da se splača in bo hitro minilo…SREČNO !!!

p.s.
Pri nas je sedaj kao o.k., ampak komaj čaka vikend, ko je prva besede zjutraj, ko se zbudi ” danes vrtec ne dela “…:-)))))….

naš se je uvajal pri enem letu.
računali smo na 3tedensko uvajanje, pa je potem mož po 2 tednih smatral, da je že v redu. Tudi vzgojiteljice so nekako tako menile.
Ampak še danes me boli, ko mi je čez kako letro rekla ena mamica: joj kako je pa vaš jokal.
Ne, ni bilo v redu. Če bi bilo po moje, bi imeli še kak teden prilagajanja. Tako ali tako je za otroka to zelo velika sprememba.
Lahko te pa potolažim – sedaj noče domov. Ima se lepo, uživa in praktično skoraj vedno prekmalu pridem ponj. Je pa res, da ga poslušaj tudi drugače, pa svoj šesti čut tudi.
So vrtci in vrtci.

Mi se še vedno vsak večer pogovarjamo o vrtcu, takole v posteljici … kujemo načrte za neslednji dan … iščemo pozitivni pogled, iščemo rešitve kako in kaj bo naš mali reševal svojo stisko

V vrtec je začel hoditi star toliko kot tvoja …

pri nas je bilo tako da sem ga enkrat peljala in bila dve uri tam z njem potem naslednje dni pa sem ga že puščala samega tam po par ur. Tako da nisem bila z njem na uvajanju. Razlagala sem mu da je to zdaj njegova službica in da ima vsak svojo. Ker je od začetka vsako jutro jokal ga je vozil tja ati. Potolažil se je hitrro ker ima tako vzgojiteljico, da ga je prijela in stisnila k sebi. Zdaj pa bi šel najraje še med vikendom tja:)

Torej, le pogumno!!