Mož ima to navado, da otrokoma kupi prevelike stvari, če gredo brez mene po nakupih. Ramena niso točna, rokavi predolgi, hlače široke. “Saj bodo zrasli,” je njegov izgovor. Otroka se v tem ne počutita dobro, meni pa tudi ni lepo, da hodita po svetu kot dva revčka zapuščena. Mož je odraščal v revščini in je kar se tiče oblačil izjemno škrt. Kaplja čez rob so bili 2 številki preveliki pohodni čevlji. Otrok je s šolskega pohoda prišel ves ožuljen, mož pa je samo nekaj zarenčal, da si je dal pretanke nogavice. Kot da je otrok kriv.

Ko otroci v trgovini pomerijo oblačila, se v njih počutijo dobro, potem se pa naenkrat ne počutijo več dobro? Bodo pač to nosili čez dve leti, za sproti pa jih ti pelji po nakupih.

Tipičen primer, kako travma še generacije pogojuje način obnašanja človeka.

Se strinjam!

Čevlji morajo biti prav. Meni prav stojiho v skatlah, ker ne misl8m več nog matrati. Oblačila, no ene se čist, sem ratala pa komot, še vedno lepa. Krajšam jezik po potrebi. pŕetesnooblečejo,

OProstite, smešno je vse to. Otrok mora imeti glih prav, ko odraste glih prav, ko ste razviti, se pa sami afnajte s plus, minus.