Kupujete ali si izposojate knjige?
Glede na to, da kar precej sledim novi knjizni produkciji v Sloveniji, poleg tega sem nora na knjige, pravzaprav ne mine mesec, da si ne bi vsaj ene kupila…me zanima, ce si vecina od vas, knjiznih moljev, knjige kupuje ali sposoja? Se vam zdijo blazno drage ali se kar ugodne?
Sama sem mnenja, da so nekatere resnicno predrage, vse bolj pa opazam, da so koncno tudi slovenske zalozbe dojele, da je fino izdajati mehko vezane in manjse knjige, ki so tudi cenejse…dejansko so tudi bolj prakticne…za branje v postelji npr. Ce omenim dve novejsi: Ure, pa Zajcje leto…medtem, ko je Dnevnik varuske blazno predrag! Okoli 6000 sit za knjigo, ki jo preberes 1x, mogoce 2x – pa je drugace lustna knjiga…angleski paperback (ista knjiga) stane le cca. 2-3000 sit!
Skratka – zanima me, ce knjige kupujete ali si izposojate (izposoja je tudi pri meni nujna, ce gre za starejso knjigo…) in koliksna cena vam ni prevelika, pa se – kaksne vrste knjige kupujete?
lep dan se naprej!
Mia
Jaz si tudi knjige redno izposojam v knjižnici, kupujem jih pa bolj občasno. Predvsem jih rada podarim kot darila družini in prijateljem, zase pa kupujem tiste redke cenejše knjige, ki mi padejo v oči in si jih lahko privoščim. Študentski proračun, pač. Dosti kupujem tudi pri prodajalcih knjig na stojnicah, zadnjič sem tako na en mah za borih 2 tisoč tolarjev kupila Sylvio Plath in Bukowskega. Temu se tudi jaz ne morem upreti. Sem pa opazila, da so tudi v knjigarnah določene knjige zadnje čase kar cenejše in se komaj nazaj držim, da ne grem zapravljati. 😉
Knjige si v glavnem sposojam. Tu in tam pa tudi kakšno kupim, v glavnem žepne knjige v angleščini. Naše knjige so absolutno predrage, npr. Hiša na Tari v slovenski izdaji je tako draga, da si za ta denar lahko kupil tri knjige za isto ceno, od iste avtorice v angleškem jeziku. So pa knjige, ki jih pač želim imeti doma in jih pač kupim ne glede na ceno, se pač odpovem kakšni drugi stvari. Ena takih je od Mihe Mazzinija: Kralj ropotajočih duhov, to si bom enkrat kupila, čeprav stane skoraj 5.ooo,oo SIT.
Jaz kupujem izkljucno samo angleske paperbacke in to ponavadi preko interneta (pride ceneje, kot ce jih narocis v knjigarni, pa se petkrat prej jih dobis). Slovenske knjige so zal predrage in si jih izposojam v knjiznici.
Ni mi bilo pa nikoli jasno, zakaj ne moremo tudi pri nas imeti poceni paperbackov, ampak vedno samo drage, velike, tezke trdo vezane knjige…
redno hodim v knjižnico, včasih pa kakšno težjo knjigo tako dolgo berem, da si rečem, da jo bom kupila, v knjigarni pa potem ne vem prav, kaj bi – toliko lepega, toliko predragega, se sprehajam tam kako uro in si rečem več sreče prihodnjič, če bom kaj zadela na loteriji bom šla pa najprej v knjigarno.
Za darilo pa rada kaj kupim.
Paperbacki (in z njimi nižje cene!) na srečo osvajajo tudi naše tržišče, čeprav prepočasi. Nova knjižna zbirka Cankarjeva založbe, Dediščina, je zasnovana prav na cenovno ugodni mehkoplatnični literarni dediščini, obljubili so, da bo izbor koristen tudi za šolarje, prav tako pa bodo popravljali krivice in v zbirki prevedli tisto pozabljeno, kar bi bilo nujno prevesti. Poleg tega se ob uspešnicah (npr. Bralec) pogosto odločijo še za cenejšo izvedbo. Včeraj so predstavili tudi nove knjige zbirke S poti, ki vas (tako trdijo pri založbi) tudi ne bodo oškodovale:
In če natančneje pogledamo, potekajo pri njih do konca maja dnevi knjige:
Iz zbirke XX. stoletja velja pograbiti (moj osebni izbor):
Poljub ženske pajka, Angleški pacient, Pet ur z Mariem, Jutri v bitki misli name, Samarkand, Predor, Ljubljena in Odslovitev.
Uršino mnenje, da so slovenske knjige drage zaradi načina, kako so narejene (drage, velike, težke, trdo vezane…), je pogosto, a žal zmotno – cena tiska predstavlja kako desetino cene knjige in razlika med mehko in trdo vezavo je morda desetina te desetine. Približno 40% denarja ostane pri prodajni poti (na primer v knjigarni), tisto, kar je drago, pa je avtorsko delo – recimo prevod. Pa ne da bi bili naši prevajalci in avtorji tako dobro plačani, nasprotno – a ker je treba njihovo delo poplačati z recimo 400 prodanimi izvodi in ne 2000 kot na Hrvaškem ali deset tisoč v Nemčiji, da o angleških nakladah ne govorimo, je posamezna knjiga dražja. In zanesljivo med najdražjimi na svetu.
Izdaje v mehki vezavi, ki sledijo trdi izdaji (omenjeno Zajčje leto ali pa Bralec), niso cenejše zaradi vezave, ampak zato, ker je prevod (in še kaj, recimo lektura, prelom in tako dalje) že plačan.
Položaj s knjižnicami pa je podoben kot z mp3 posnetki – glasbo, za katero ne vemo, ali nam bo všeč ali ne, si že še naložimo z interneta, podarili pa take zapečene reči najbrž ne bomo, kupili jo bomo s pravim ovitkom vred. Enako velja za najljubše knjige – da jih imamo v javni knjižnici, najbrž ni dovolj…
Ponavadi si jih izposodim, in če je katera od teh takšna, da si jo zaželim imeti, jo potem še kupim.
Sicer pa kupim kakšne zanimive knjige, ki so v akciji (kot recimo teden knjige mesec dni nazaj na kongresnem trgu), saj so so cene slovenskih knjig zelo zelo navite. Saj vem, knjiga je knjiga in ti ostane, ampak dati recimo 6000 SIT za roman kakšnega slovenskega avtorja je za moje pojme res preveč.
knjige kupujem čez vse leto, da imam potem na dopustu na morju kaj za brati. takrat poskusim nadoknaditi branje za vse leto, kajti med letom nimam časa za brati knjige, ker mi ni zanimivo, da vsak večer preberem po cca. 5 strani in nato do naslednjega večera že pozabim, kaj sem rejšnji večer prebrala. tako med letom, na mojo žalost, berem v glavnem revije. od knjig običajno kupim najnovejše uspešnice (če se le da v mehki vezavi, ker mi je važna vsebina), kajti le-te so v knjižnici – takrat, ko sem jaz tam – na žalost, izposojene. tudi bi, zaradi dolgega časa izposoje, verjetno morala plačevati zamudnino.
tako v knjižnico hodim le zaradi mojih otrok, ki pa tam prav uživata. rada bi ju naučila ceniti knjige!