Lacan
No, saj to je to – Knjiga ima naslov Štirje temeljni koncepti… pa se je tudi meni zdelo, da pa mogoče le niso temeljni.
Kar naenkrat mi je bilo jasno, da mi ni nic jasno – lahko si preberes za uvod, ce te zanima:
Boothby, Richard: Death an desire
Žižkovi članki v zborniku Psihoanaliza in kultura
Se pa strinjam, da teme niso ravno prijetne, so pa definitivno koristne za začetek razmišljanja o filozofiji, psihoanalizi pa tudi nasplošno – le da ni takšne popularizacije – seveda ker je pretežko za branje (za razliko od knjig Alaina de Botona).
“Za začetek razmišljanja” sta najbrž še “najlažja” Freud in Jung. Očeta psihoanalize. Junga poznam zelo površrno, Botona pa sploh ne, dočim bi tudi za Freuda le s težavo rekel, da ga imam predelanega. Sploh potem, ko sem prebral freudovca Dušana Rutarja, ki je v eni od njegovih knjig omenil, da potrebuješ pet let, da ga prebereš ter naslednjih pet, da ga razumeš. Brez globljega poglabljanja sem si mislil, da že ve kaj govori.
Za vstop v Lacana še zdaleč ni najbolj primeren sam Lacan, temveč kakšna “poenostavljena” verzija, sekundarna literatura itd. – tudi študenti filozofije na FF si morajo najprej pomagati s skriptami, šele potem grejo na samega Lacana, pa še to samo zato, ker morajo… 😉
Če vam ni treba, si ne zapletajte življenja!
P.S. Replika na Lonnrota: A. Kolenc je lakanovec, tako da ravno tako operira z njegovo terminologijo, zato tudi ne vem ravno, če je on najprimernejši…
Sama bi svetovala Dolarjeva predavanja na FF ali kakšno njegovo literaturo, a mislim, da z naslednjim letom žal odhaja.