lačen v posteljo
Berem spodnje poste o tem, ali otroke silimo jesti. Ah, tudi pri nas imamo eno izbirčno kobilico, pri katerem pa ni samo probčem izbirčnost, ampak še trma, ki včasih izbruhne. Včeraj zvečer, na primer in še danes se mi srce trga…
Pridemo zvečer s praznovanja rojstnega, ko se mulček spomni, da je lačen. OK, kaj boš jedel? Čokolino. Ni problema, ker sem jaz ravno nekaj delala, se spravi k čokolinu očka. On pa, bolj malo doma in še manj v kuhinji, ne ve, da hoče čokolino v mleko vmešati sin sam. Pripravi mu na mizo, tamal pa v jok, da on ne bo jedel, ker hoče sam zmešati. Nekaj časa sta se pregovarjala, ampak mali ni popustil. Ne bom jedel in pika! Pripravi novo mleko! Možu je prvič počil film (običajno sem namreč jaz ta odločnejša) in je rekel – če si lačen, boš jedel, če ne pa pusti in greš lačen spat. Mož je potem peljal psa na sprehod, meni pa je ostala naloga zrihtati sina za spat. Nekaj časa sem ga še hecala, naj poje, pa da bo drugič on zmešal, pa da oči tega ne ve,…, ampak nič ni pomagalo. Torej – lačen spat. Revček mali je pol ure vreščal v postelji LAAAAAAČEN SEM! Grda sta, ker mi ne dasta za jesti, ne maram vaju,…, potem pa sem šla k njemu in ga vzela v naročje, kjer mi je ob petju uspavank zaspal. Po eni uri je v sanjah tako jokal, da je imel čisto mokro blazino – sigurno ga je mora zaradi čokolina tlačila… Oba z možem sva imela neskončno slabo vest in nama je bilo hudo, ampak prepričevala sva se, da sva naredila prav.
Naj pa še povem, da sem ob tej priliki možu povedala ta svoje, saj je bilo včeraj že ob zajtrku podobna fora – namažem sinu maslo na kruh in obrežem skorjo, tako kot zmeraj. Mali pa – nočem obrezanega kruha, pusti skorjo, pripravi drug kos kruha. Ker jaz nisem hotela, je trmaril, jas sem se šla ven hladit in ko sem prišla nazaj, sem videla, da je mož namazal nov kos kruha, ki ga je potem tamali tudi pojedel. Meni se je to zdela podobna fora kot zvečer, le da je mož zjutraj ignoriral mojo besedo in s tem sinu dovolil, da se dela norca iz naju. Zvečer, ko je hrano pripravil on, pa je bila druga pesem. Se je strinjal z mano in obljubil, da bo drugič bolj pozoren, takrat mu je pač ustregel, ker je hotel imeti pri mizi mir.
Torej, punce, mi poveste, koliko ve dovolite otrokom tako izsiljevanje?
Naš triletnik rad pomaga pripravljati hrano, tako da ga običajno vprašam, a jaz naredim ali bo pomagal. Pa na kake koščke mu narežem se lahko odloči (včasih cel kos kruha, včasih 1cm kockice). Drugače pa se zelo trudim, da ne popustim različnim izsiljevanjem. Se pa z možem v tem striktno podpirava. Če en od naju reče NE, bo tudi drugi obvezno rekel NE.
stvar sploh ni v hrani, otrok išče, kako vaju obrne. Hrana je pač sredstvo.
Lačnega ga jaz sicer ne bi poslala v posteljo, bi pa imel čokolino na mizi – tistega, ki ga je pripravil očka (in to hladnega, ker mikrovalovke pač nimamo), če bi bil lačen, ima hrano na mizi, pika, bi lahko šel jest, mu pa ne bi novega čokolina pripravljala.
Bi se mu tudi opravičila – ker nisva upoštevala njegove želje po tem, da je samostojen, kar sta tudi vidva storila. Verjetno ne bi nič kaj dosti pomagalo (kot pri vas), ampak bi pa vseeno pripravila teren za pogovor kdaj kasneje (in tudi otrok še vedno ne dobi povsem negirane želje )
Isto je s skorjo – če je lačen, bo jedel, s skorjo, brez, kakorkoli … bi se mu pa opravičila, da sem naredila nekaj, kar ni želel, in mu povedala, da pač ne moreš brati mu iz glave, kaj hoče in da naj pove pravočasno. Drugega sendviča mu ne bi naredila. Bi se pa dogovorila z njim, da se odslej vedno posvetujem z njim o tem, ali bi s skorjo ali ne.
Skratka, ne popustiti, po drugi strani pa otroku dajta malo več svobode izbire s tem, da ga vprašata pred dejanjem po odločitvi, kako bi rad hrano (ali kaj drugega) pripravljeno. Če mu daš na voljo izbiro A ali B, se bo počutil ful samostojnega, da lahko izbira, vi pa se boste izognili izpadom.
Hvala, Tinkara, se strinjam s tabo in bom vsekakor poskušala na to misliti tisti hip, ko človek podzavestno naredi, kar misli, da je najbolje. Tako sem mu jaz odrezala skorjo, ker vedno hoče, da mu jo odrežem in ga tokrat res nisem vprašala in tako je naredil tudi očka, ki pač ne pozna najinih navad, da si čokolino zameša fant sam.
Imamo pa s hrano vedno problem, ker toliko časa motovili okoli (ko že sedi na stolu z umitimi rokami ga prime npr. še lulat), da je hrana na krožniku res mrzla in mu neštetokrat pogrevam kosilo (tudi mi nimamo MW, tako da to ni nič luštno). Tudi včeraj sva se pregovarjala do konca, ko je čokolino itak bil že mrzel (trajalo je sigurno 10 minut pri očku, potem pa še 10 minut pri meni).
Razmišljam, če sem se mu opravičila – direktno najbrž ne, vem pa, da sem mu dopovedovala, da oči ni vedel, da on sam zameša in da bo drugič vedel, zdaj pa naj pač poje. Lačen pa brez skrbi ni bil (zato tudi ni jedel), ker smo prišli z rojstnega dneva, kjer je full jedel, to, da je lačen je bila spet zgolj ena od njegovih fint, da ni treba iti v posteljo. On je lačen tudi 15 minut po večerji, če je treba spat in to vedno pove takrat, ko je že v pižami na poti iz kopalnice v posteljo.
Mogoče se nas bo tole od včeraj vse skupaj malo prijelo za drugič.
aja, pa še to – ne vzet to, kot da se dela norca z vaju. V bistvu gre za njegovo samostojnost in željo po tem, da bi sam, ki je pomešana z utrujenostjo in seveda osebnostjo, ki tolče na plan in hoče vse po svoje.
Ne mu zameriti, da vaju tako obrača (oz. poskuša), to je po eno strani čisto jasna napoved, da bo nekatere stvari hotel pač imeti po svoje, kar je normalno, osebnost se razvija, po drugi strani pa se mu ne pustit obrniti (da bi potem delala nekaj na novo).
Kmalu (denimo po dvajsetih takih situacijah :))))) se bo naučil, da mora nekaj povedati, če hoče, da se pač ne gre izmišljevati, vidva z možem pa se bosta tudi navadila, da predem sploh sežeta po nožu ali posodi, vse vprašata.
Sicer pa – dobrodošla v klubu, naj te potolažim, ko enkrat otroka pogruntaš, vztrajaš, potem kar pride samo po sebi, se kar navadiš, da na tak spoštljiv način preprečiš izpad trme in obenem čisto nič ne popuščaš (zakaj ne popuščaš, če otroka sprašuješ – zato, ker se ne znajdeš v situaciji, ko bi morala zaradi ljubega miru pozabiti na vzgojno noto, otrok pa se navadi, da z mirnim glasom in pravočasno komunikacijo dobi tisto, kar želi – večinoma :))))
T.
Eh, s takimi se mi srečujemo vsak dan. “Pridi, gremo ven, bova bundo oblekla” “Ne, šam bom!” In potem gledam(o), kako še ne čisto dveletnik lovi rokave, čim stegneš roko za pomagat, dretje “NEEEEEEEEEEEE pumagat, ŠAAAAAAAAAAAAAM bom!” Štorija se praviloma zaključi tako, da po 15 minutah eden od odraslih vseeno poseže vmes, sine se dere kot bi ga rezal, ne oblačil, štorija se ponovi pri čevljih, kapa je pa itak “vražja iznajdba” in če bi bilo po njegovem, je nikoli ne bi imel na glavi. Logično, da ne popustimo.
Pri hrani šele zadnjih 14 dni kaže kakšne sledove samostojnosti in stvari še niso toliko kritične. Ima pa finte, da bo bonbon sam odvil, banano sam olupil, kozarec sam držal – če ni po njegovem, zna biti “štala”. Ravno prejšnji teden sva se pošteno skregala, ker bi on banano, pa sem jo olupila, on bi jo sam, posledica dretje in zahteve po “novi” banani. Rezultat: huronsko dretje in sin brez banane. Pa ne, ker bi bilo škoda še ene banane, ampak ker načeloma ne reagiram na dretje, ki ima namen doseč “da bo po moje”.
Po mojem mnenju sta kar prav ravnala. Malo kruto sicer, ampak včasih ne gre drugače. Kdo je čokolino zmešal, nima v primeru resnične lakote nobene veze, če bi bil dečko lačen, bi ga snedel. Tako pa je bil očitno ponos večji in močnejši od lakote. Jaz se včasih počutim prav bedasto, ko se spopadam s poskusi uveljavljanja lastne volje pri našem Žužiju, na noter mi kar brbota in že pri ušesih ven seka, na ven pa povsem mirno že vsaj 500-tič ponavljam razlago, zakaj je nekaj tako. Si mislim, da bi bilo lažje popustiti. Ampak ko pomislim, da “pajkl” še dveh let nima in če tale njegova “močna volja” raste samo pol toliko hitro kot on ….. madonca, saj me bo ven nesel in to pri 7 letih!
O hrani in kapricah pa ne bom razpredala, smo ravno zlezli iz obdobja, ko smo za vsako žlico pakt sklepali. Zaenkrat z omenjenimi izjemami še uspem držat “diktat” nad hrano 🙂
Tvoja zgodba me je spomnila na mojo iz otroštva – ravno tako sem bila izbirčna, pa tudi trmasta. Mama mi je za zajtrk pripravila mlečni riž ( vedela je, da ga ne maram), nisem se ga dotaknila, dobila sem ga spet za kosilo, ista zgodba, čeprav sem bila že grozno lačna in isto se je zgodilo za večerjo, a takrat me je odrešil brat in mi dal svojo večerjo.
Poanta? Mlečnega riža še vedno ne jem, mi je pa ostal grenek spomin na ta dan, ko me mama ni hotela slišati in razumeti…
ja, ampak tvoja mama je valjda vedela, da ne maraš mlečnega riža? Če je, potem je bila dejansko nesmiselno trmasta.
Mislim da Mojca** tega ni tako počela, pač pa je otrok zaradi neke druge malenkosti začel tisti pripravljeni obrok zavračati.
Mislim, da otroke silit, da jejo nekaj, kar ne marajo (in bodo stradali tudi 2 dni zaradi tega :))) je nesmisel. Kot da pa mi odrasli vse jemo.
Če pa je stvar samo v preizkušanju moči, pa je drugo. pOtem sploh ni stvar v hrani, to je le sredstvo.
Ti je že Tinkara pojasnila, da nisem silila sina s hrano, ki je ne mara. Še manj pa bi mu to postavila na mizo kot naslednji obrok (čokolino je kljub temu, da ga je zmešal očka in kljub temu, da je bil že mrzel, z veseljem pomljaskal naš pes). Mimogrede, tudi jaz ne maram mlečnega riža, zato ga ni pri nas nikoli na mizi :))) Pa saj smo stvar uredili – naslednji dan sva se lepo pogovorila in trenutno zelo fino funkcioniramo, tako da je očitno bila to šola za vse tri. Ko bomo naslednjič “zapeli”, pa se bom spomnila na Tinkarine nasvete.
Meni se zdi, da si ravnala kar dobro. Zaradi ene večerje ob današnjem času,ko je hrane prej reveč kot premalo, ta mali ne bo utrpel nobene škode. bo pa spoznal, da imajo njegove zahteve meje, kar je zanj predvsem dobro. Ne imejta slabe vesti! Vajina vloga dobrih staršev se bo še velikokrat potrdila ob bolj pomembnih problemih.