Ali lahko nekomu odpustite, če ste se enkrat z njimi skregali in ste prekinili stike. Oseba je grdo govorila o vas…

Lahko s takšno osebo začnete znova prijateljevati, se družit …

Jaz ne morem, s takšno osebo se ne morem več sprosčeno družiti.. Sem mnenja, če me je nekdo prizadel, me bo naslednjič ponovno, neglede v kakšni vezi smo bili

Kaj pa vi, lahko odpustite in začnete znova brez zamer .

Če stike prekineš, jih prekineš, a ne? Verjetno z razlogom in po razmisleku. Zakaj bi potem stike ponovno navezoval?
Oprostiš-ja. In greš dalje.
Najslabše bi bilo ne oprostiti, stike pa obdržati.  Pa naučiš se, česa se ne pove kar vsakemu.
Koliko si pa stara?

Lahko, seveda. Če ta oseba izrazi iskreno obžalovanje. Če z dejanji dokaže, da se je spremenila. Zaupanja kot je bilo, ne more imeti več, ker spomini ostajajo, a za druženje “z rezervo” ne vidim ovire. Nisem zamerljiva, razumem lahko tudi razloge, ki nekoga pripeljejo do takih situacij, obsojanja, to je pač nevednost. Ne vidim pa smisla v takem druženju, saj ne vajbamo na istih frekvencah.. Ljudi je treba znati sprejeti na levelu, katerega dosegajo, ne pa pričakovati, da bodo takšni, kot jih mi vidimo. Ni vsem dano vibrirati v višjih sferah, nekateri so še vedno zelo zelo nizko. S takimi se pa ne bi želela družiti. Tako kot se z menoj ne bi želeli tisti, ki so nekje višje s svojo energijo od mene.  In tako je prav.

Jaz takih stikov ne obnavljam več, nikoli ni isto, vsaj meni ostane grenak priokus. Samo ene osebe iz preteklosti niti pozdravim ne več, izdaja je bila prevelika. Ostale pozdravim in grem dalje.

Večina ljudi grdo kdaj kaj reče, pokomentira druge kat pa še ne pomeni, da niso pošteni in ne bi priskočili na pomoč. Stvar navade je pošimfat. Se strinjam tudi s komentarjem: pač ne govoriš vse možne neumnosti.

Odvisno od konteksta, ocene, ali bi ste to lahko ponovilo/ponavljalo, ali je bila sposobna priznati napačno ravnanje in se opravičiti, popraviti škodo… Skratka, ocene, ali je tak odnos vredno ohraniti ali ne. Upoštevam tudi svojo amigdalo, ne samo racio(naliziranja): če se mi vedno znova ob tej osebi (misli na to osebo) vklopi, potem je no-go. Moj pristop je clean-cut, ne umiranje na obroke: si vzamem čas, ko se odločim, ne gledam več nazaj.

Mislim, da je tudi sicer v življenju dobro imeti močan filter, koga spustiš v svojo bližino in koga ne. Človek rabi veliko časa (eni manj, drugi več), da najde nek balans (body-heart-mind-soul) in meni je prvenstveno važno, da ohranim to. Ne maram cirkusa in drame, zato ljudi, ki se hranijo s tem, ignoriram. V kontekstu, kjer to ni povsem možno (služba), se pač omejiš na nujni minimum in korektno komunikacijo.

Življenje je prekratko, da ga zapravljaš za osebe, ki ti energijo jemljejo (energy suckers). Iz podobnih razlogov tudi ne glumim odrešenika (ali odvetnika) večnim žrtvam. Morda kdaj delim (1x) svoje videnje, a se pri tem konča.

Na splošno pa ti veliko o človeku pove že način, kako se (s)kregata.

Da slovenscina izginja…energy suckers?? Kaj hoces s tem pokazat? Da znas anglesko??Na radiu Antena sem v soboto slisala Ondino, ki je rekla-OTVARAMO 10 HITOV V VRSTI

KATASTROFA

Tako nekako. Ljudje gremo skozi različna obdobja. Tudi skozi obdobja ranjenosti, ko se težje soočamo z nesporazumi. Kot pravi predhodnica, se lahko skozi dejanja zaupanje tudi – vsaj delno – obnovi skozi dejanja, skozi izkušnje. Del previdnosti pa verjetno ostane še lep čas, morda tudi za vedno. Tu mislim, da ni univerzalnega odgovora. Je veliko odvisno od konkretnih okoliščin, konkretnih dogodkov in konkretnih lastnosti obeh posameznikov.

Lahko odpustiš, pozabiš pa nikoli.

Pol maš pa filme, kot je Blink Twice, kjer je bolje pozabiti kot odpustiti.

Ker dejansko odpustiti ne more nihče, pa če se ti še tako opravičujejo.

Res je.

pri meni.., misija nemogoče, ko se zgodi dogodek z ljudmi brez obraza…, oprostim pa tako, da nočem takih ljudi v svoji bližini.. jst vsakemu komot pogledam v oči, ker je moja preteklost čista kot solza..

Tebe ego zlo matra.

Zdi se, da mnogi te stvari jemljete skozi socialno prizmo, pod pritiski novodobne toksične pozitivnosti. Zadeva ima veliko bolj antropološke korenine in je močno gnana s preživetvenimi strategijami in t.i. genetskim spominom.

Bom pojasnil s prispodobo. Gobarji poznajo rastišča in jih varujejo kot skrivnost. Radi se vračajo tja, saj to rastišče prispeva k preživetju. Temu reče stroka “positive reinforcement”.

Dovolj je, da gobar enkrat zazna medveda in se bo odzval na pretnjo. Rastišče ni (več) varno. Kljub temu, da prispeva k preživetju, predstavlja pretnjo preživetju. En sam dogodek lahko spremeni odnos do rastišča, da bo gobar v drugo precej bolj previden. Tudi, če ga medved ne napade.

Če zazna medveda večkrat, se lahko zgodi, da opusti to rastišče in poišče novega. Temu pristopu se reče tudi “Pascalova stava”. Gobar je zaradi pretnje (medveda) pripravljen tvegati opustiti dobro rastišče in poiskati novo, ki je manj preteče.

Tako je tudi v odnosu z ljudmi. Tu ne gre zgolj za socialni kontekst in zmožnost odpuščanja, temveč tudi za način, kako naši možgani in endokrini sistem, ki skrbi za primarna čustva, delujejo. Kot živa bitja smo bolj nagnjeni k prepoznavanju nevarnosti, kakor prepuščanju brezglavemu predajanju igodju, saj nam to omogoča preživetje.

Zato je tudi v odnosih “positive reinforcement” manj intenziven, kakor “negative reinforcement”. Po domače, ko nekdo enkrat izda naše zaupanje, tudi če nehote, mu na zavestni ravni sicer lahko odpustimo, a zaradi sinaptičnih povezav v možganih, ki se oblikujejo tako, da bolje prepoznavamo pretnje in endokrinega sistema, ki proži hormonski koktail, preko katerega možgani izvajajo spominske primerjave, bomo nezaupljivi še lep čas, dokler se sinaptične povezave ne adaprirajo na novo realnost. In na to mi zavestno nimamo vpliva, razen v toliko, da tvegamo.

In ravno na tej ravni se odvijajo taki asimetrični odnosi. Na zavestni ravni gremo v tveganje. Od izida pa je odvisna nevroplastična adaptacija. Ori čemer stroka govori, da je za en neugoden izid potrebno med 10 in 100 ugodnih, da se ponovno adaptiramo na to, da nekaj doživljamo kot varno.

V obratni smeri govorimo o (dopaminski) zasvojenosti. To je takrat, ko ugodni izidi izostanejo do te mere, da se sproži drug preživetveni mehanizem – da smo zadovoljni tudi z “drobtinicami”, samo da bi preživeli. Temu rečemo patologija.

V socialnem kontekstu so zavestni odzivi le vrh ledene gore. Približen orientir bi lahko bil 15:85. Glavnina naših reakcij torej izhaja iz podzavestnega, torej iz sinaptičnih povezav, ustvarjenih na preteklih izkušnjah. Zato “oprostiti” v resnici ne pomeni dosti. Oprostiti pomeni zgolj zavestno odločitev za pripravljenost (ponovno) tvegati in nič drugega. In pri večini se ta pripravljenost z vsakim neugodnim izidom eksponentno manjša. Izjema so zgolj (dopaminski) zasvojenci, ki tako vstopajo v razne oblike patoloških simbioz.

Upam, da mi je uspelo malo osvetliti in poenostaviti te, sicer veliko bolj kompleksne mehanizme, da se jih da razumeti tudi laičnemu bralcu.

Oprosti, ampak poenostavljanje ni tvoja odlika.

Sem mnenja, da če te je nekdo enkrat zajebal,  bo to storil tudi naslednjič. Vedno si nekoga zapolnim v njegovi najslabši luči. Ker to dejansko on je , to je sposoben naredit.

Človek se ne more spremeniti, lahko samo dobro igra.

Ne, zakaj pa bi ji oprostila? Napravila ni je škodo, me hudo prizadela. Jaz pa se naj delam, da ni bilo nič? Zakaj ji naj odpustim, a morda zato, slda bova obe videli, da ona meni to itak sme delati, ker ji ne pomenim nič ne kot človek ne kot prijatelja, skratka ko me jebe? Nikoli! Zadržanost je popolnoma na mestu!

Pa na keri stopnji razvitosti ste tu? Če izvzamem par komentarjev se vas bere kot mulce, ki jih poslušam v vrtčevski skupin sina. ne jaz sem boljša, ne boš ne ne nee auuuč buba, smotana, si grda, si ti si hujša ti ti jaz jaz, nikoli ne bom bila nikoli ne bom nimam te vec lada.

Po domače (res poenostavljeno): kdor nas enkrat zajebe, bo moral presneto paziti in nas tja proti 100 krat ugodno preseneteiti, da se bomo spet počutili varne. In to nima nič z zavestjo kn voljo, temveč gre za nevro-biologijo (nevroplastiko). Gre za mehanizem, ki omogoča preživetje. Lahko bi rekli nagon, čeprav ta beseda ni povsem pravilna. Bolje?

Bravo, ponosna sm nate.

Js bi temu rekla priučene (globoko v podzavest vkoreninjene) vzorce-ne nagon.

kot najredkejši osebnostni tip na svetu, delujem točno tako, zelo dobro nas tej tipi opišejo.

ko dam nekemu odnosu priložnost, jaz vložim veliko v to, odvisno od odnosa, torej v partnerski dam vse (tudi telo logično), v prijateljski vso na srčno duhovni ravni, službeni vse na službeni ravni itd.. imam visok prag tolerance, sem preveč potrpežljiva, seveda je to v mojo škodo, moram to spremenit.. ampak ko pa je vse kar dam vzeto neresno, hočejo mojo dobro srce izrabit itd, pa naredim drastično potezo, tipično za infj-obračunam na kraju zločina z grešnikom/grešnico, nikoli za tuje grehe ne kaznujem druge, in nato zaloputnem vrata za osebo, zame ne obstaja več.

Odpustim, jasno, gojenje zamer je brez veze.

Ne spustim pa te osebe več blizu –  se pravi v moj intimni krog. Sva še naprej znanca, se pozdraviva, greva na kofe,klepetava, ni problema –  ni pa več prijateljstva v pravem pomenu besede,

@cf

mene nič ne matra…, karakter oz  ego je glih ta prav.. pravzaprav odličen.

Delno. Delno gre za samo naravnanost možganov, čisto biološko. Nevarnost lahko ubije, če gremo v skrajnjost. Zato so možgani tako narejeni, da so bolj občutljivi na pretnje.

Delno je pa tudi potem nevroplastika. V grobem, zelo poenostavljeno, imamo tri plasti možganov:

– plazilski del je orienziran zgolj na nevarnost, čustva in prilagoditve (okoliščin)

– srednja plast, povezana z neposredno prostorsko orientacijo in gibanjem je zadolžena za manipuliranje okoliščin (grobo rečdno uporabo moči, sile)

– zgornja, razumska plast pa nam omogoča obračanje okoliščin v svoj prid, brez neposrednega vpliva nanje (pogajanje, izrabo sicer neugodnih okoliščin v koristne namene, ipd.)

To je zgolj za ilustracijo. Preprost prikaz sicer kompleksne teme. Večina se adaptira nekako v razmerjih:

4:2:1 – torej večina odločitev temelji na eni pladti, druga dva dela pa bistveno manj botrujeta k odločitvam. Lahko bi rekli, da nekako 55 – 60% posameznikov.

Redkeje imamo razmerje: 3:3:1. Torej sta dve plasti nekako enakovredni, ena pa precej inferiorna. Ti posamezniki nam delujejo izredno ambivalentni. Malo “v oblakih” rečemo ponavadi. Takih posameznikov je nekako 25 – 30 %.

Najmanj posameznikov ima enakomerno razvite vse tri plasti enakomerno. Takih pisameznikov je okoli 15%.

Vse te številke so ilustrativne, za lažjo predstavo. So pa žd dolgo poznane. Tako dobimo npr. slavne delitve na prevladujoče elemente: zemlja, voda, ogenj zrak. 12+1 eno horoskopsko znamenje. Jezusa in 12 apostolov. Itd.

Vse te simbolike so rezultat matematične kombinatorike, kako se zgoraj predstavljeno lahko strukturirano predstavi. Pustimo ob strani sedaj, kaj se je pitem s temi idejami zgodilo v praksi.

Ena lepših simbolnih predstavitev te nevro-biološke pidstati je zgodba o treh modrecih z vzhoda: eden prinese otroku miro – torej skrbi za njegovo zdravje in varnost, drugi mu prinese dišave – torej skrbi za njegovo sposobnost pijave, vplivanja na okoliščine in tretji zlato – torej skrbi za njegovo pragmatično blagostanje. Otrok, ki prejme vse troje je “kralj”, “izbranec”, “mesija”, “kačjenosec” (Hermes trismegistos), ipd.

Skratka, gre za tisočletja poznane koncepte, ki so bili nekoč primitivno predstavljeni, danes pa jih znanost metološko ustrezno empirično raziskuje in potrjuje. Za laile pa je moja zgornja ilustracija za predstavo o teem, kako približno delujejo, dovolj. Upam. 🤔

Dobro je dobro pametn si, ampak govorim v tem primeru o odpuščanju in tako ne? Al o čem je tema, splošna o nagonih in priučenih vzorcih? ..