Si kt prfox filozofije, ki bi rt v eno šolsko uro strnu snov celotnega leta, namesto o  enem poglavju, skačeš na vse naokoli in bova vsak čas pr dinozavrih odkrivala zakaj AI leti.

V kontekstu odpuščanje je torej tako:

– eno je, da so možgani povsem biološgo bolj naravnani k zaznavanju nevarnosti

– drugo je to, da bodo ljudje, pri katerih je okolje zahtevalo večji poudarek na limbičnem delu, težje odpuščali, saj so v socialnem kontekstu bolj previdni, v skrajnjostih celo socialno anksiozni

Zato sem na začetku izpostavil, da stvar ni črno-bela. Imamo na eni strani nevro-biološko podstat, ki skrbi za preživetje. In ta je bolj naklonjena k izogibanju pretnjam.

Nato pa imamo postavljen psiho-socialni okvir, ki se je zgradil v odvisnosti od okolja. Tisti, ki so odraščali v bolj varnih okoljih, so imeli možnost razviti večjo toleranco do tveganja, kakor tisti, ki so v psihološkem smislu odraščali v okoljih, kjer je oprezanje za nevarnostjo bil del preživetvene strategije.

Zato je težko govoriti o splošnem vzorcu odpuščanja. Veliko bolj na mestu je – če vendar želimo splošne smernice – izhajtai iz tipizacij in to, kar navajam poprej je ena ljudem bolj piznanih, najsi bo horoskopska ali krščanska zasnova, saj obe gradita na istih anropološko-filozofskih principih, v primitivni obliki, seveda.

Mater ste eni fukjeni. Pišete na dolgo in široko, kot da pišete knjigo. Pa kdo bo bral to

O čisto vsem je težko govorit, če hočeš to skomplicirat 😉

Druzim se z njimi ne, je pa naneslo, da smo bili v skupni druzbi ali pa smo se srecali na cesti. Sem spregovorila nekaj besed, nisem se pa trudila obnavljati starih casov. Nisem imela jaz problema, oni so imeli problem z menoj.

Mnja. Seveda imaš prav v prav v dobesednem delu. A sklepanje iz napačnih predpostav tudi ni ravno produktivno. Vsaj osnovni nabor je treba upoštevati. 😉

Kje točno se cf moti? Meni je njeno mnenje dosti bližje kot tvoje. Menim, da ima ona prav.

Kaj ima pri sodobnem človeku, v civiliziranem svetu odpuščanje z nagonom?

Pri vsej stvari gre za posameznikova moč po:

čustveni pripravljenosti,

njegovih prepričanjih in vrednotah,

njegovi kognitivni razvitosti,

njegovi dinamiki v odnosih,

vplivi kulture družbe,

razumevanju zamer,

njegovi osebni rasti….

vse to je z leti priučeno, pridobljeno, nič od tega ni nagonsko, vse si pomešal in si napak razložil. Beg pred smrtjo je nagon, odpuščanje in kakšen beg ? kako lahko tako vse pomiksaš, zraven pišeš o nevroplastiki, ta je seveda tu ključnega pomena, skozi čas ta prednjači in daleč od tega da gre pri odpuščanju karkoli mimo nagonsko.

Avtorica, če oseba spozna, da ji je žal in se mi opraviči potem seveda oprostim, Dam ji novo možnost. Če pa se to še kdaj ponovi pa pač prekinem stike ampak zamere pa ne kuham v sebi, ker bi mi škodilo. Sovraštvo, jeza nas razžirata in povzročata žalost ter sčasoma bolezni.

Ne. Oprostim ja, zato da sama lažje diham in živim dalje brez zamer. Pozabim? Nikdar. Tak odnos zame nikdar več ne more biti iskren, spoštljiv, neglede na to, kakšne vrste vez je to bila.

O.K.

Mene so ljudje mnogokrat prizadeli, ampak sem vedno šla preko tega. Potem se je enkrat v službenem okolju zgodil mobing (oziroma se je dogajal dolgo časa), jaz pa sem posledično izgorela. Tudi preko tega sem v več kot desetih let uspešno prešla, a nato sta me dve sodelavki ponovno prizadeli  (lažnive obtožbe in krivično reševanje teh obtožb). Žal z izkušnjo izgorelosti zaradi mobinga sedaj nisem več niti sposobna, pa tudi pripravljena ne odpuščati ali pozabljati ljudem, ki zlonamerno prizadenejo.

Morda bi morala to lekcijo vzeti že v mladosti – manj popuščanja in dopuščanja ljudem v medsebojnih odnosih, pa bi se mi zgodilo manj hudih stvari.

Zlahka, če so to bolj kratke enkratne slučajne zadeve. Hudo zadevo, ki mi uničuje življenje pa nekomu niti po njegovi smrti ne odpustim. Ljubezen je pa itak odpuščanje napak drugega.

lahko odpustim, ampak nikoli več nebo enako. Ne bo več sproščenega druženja. Takšni osebi ne morem več popolnoma zaupati.

Dobro vprašanje. Nimam kaj odpuščat, ker nikomur ne zaupam. Nekako pričakujem najslabše v ljudeh… nisem razočaran.

Si pa očaran tu in tam, kr priznaj😜

Bil parkrat, že dolgo ne več. Se pa bojim vsiljivih ljudi. Ponavadi nimajo dobrih namenov.

@ desi, glede na poenostavljanje za laike… ti si potemtakem profi? Se baviš s tem?

Ker če se ne, in če drži da moraš zadevo res razumet da jo lahko enostavno razložiš laikom….pojma nimaš 😀

Podobno kot dejzi, samo da pri meni ne gre tako lahko. Ni variante, da pozabiš hudobije. Kako? Slabe izkušnje so vedno del nas do konca življenja. Niti ne gre za zamere, gre za to, da je nekdo tebe zlorabil, te poškodoval, te ranil, dušo, srce, morda ti vzel dostojanstvo, varnost, zaščito itd. Ni tako preprosto.

To je stvar ega. Večji kot je ego bolj si misliš da se spravljajo nate. Bolj jemlješ osebno. Hec je v tem da večini ne pomenimo ničesar. Ponavadi smo kolateralne žrtve. Dejansko je zelo malo osebnih napadov… ponavadi od primerkov s prevelikim egom… So pa ti toliko bolj nevarni, če imajo šanso.

Wd tk mi smiselno deluješ, dobro argumentiraš,zabavn si, da pomislim mogoče bom pa js tut taka faca, ko bom velika. Pol se pa ustrašim, kje se ti je zataknlo, da si tk obupal nad vsem, da me mine.. ampak te spoštujem, te..

Oprostiti in odpustiti je le mit, v bistvu le lažete sami sebi, odločite se, da boste ignorirali storjeno krivico, do naslednjič ko boste stopili čez isti led. Ne predstavljam si kako to poteka, sediš in si rečeš odpuščam jim, hokus pokus in vse je v najlepšem redu, gremo na kavo.

Oh enostavno… do te točke prideš, če si celo življenje pezde.

Eh kje. Pč sprejmeš, da so butli. In greš naprej ne posvajaš njihovega budarlizma.. Kaj so boš raje na kavici nohte grizla?!

Ma mrš🤣

Sem bil po sili razmer prisiljen naštudirat določen del te kolobocije. Je pa moje znanje sila omejeno na ozek segment, ki se je dotikal mojega problema. V tem sem raven doktorjem znanosti in z dolgim stažem izkušenj. A nimam njihove “širine”. Ta del mi pa manjka, če govorimo iskreno in kritično.

Ne gre za ego ali užaljenost. Mnogo hudobij je po svetu, ker zlorabljeni zlorabljajo dalje (črna magija, umori, posilstva, zlorabe, izsiljevanja, kraje itd.) Ego je zame najstniško nedoraslo obnašanje in se v take otročarije nerada spuščam, ne pridem daleč. Rada se družim in imam opravka z resnimi in odgovornimi ljudmi. Če se le da.