Saj to sem ti že napisala a kaj ko se ti ne pustiš premakniti in trdiš da je nalašč ne boš več kontaktirala, ker je “ona na vrsti” in ona verjetno popolnoma enako. Včasih potegne ena, včasih druga, včasih naleti tako da ti večkrat, potem bo v drugi situaciji ona pokazala več in tako to gre naprej v prijateljstvu. Kot pri obiskih. Imam prijateljico, ki točno ve kdaj sem bila jaz na zadnje pri njej in kdaj ona pri meni. Me spominjaš na njo. In ona čaka, ne bo prišla kljub povabilom, ker trmari po svoje, ne pove seveda, ampak kot češ zdaj sem jaz ma vrsti za prit k njej, zato ona ne pride k meni. Halo. Koga briga vrsta, kakšna vrsta, jaz te hočem videt pika. Magari na Luni! Ne, ona ima svoj (no kako bi temu rekla?) ego, ponos, princip, …in ne popušča. In nič, namesto da bi se že 3x videle ta mesec se bomo šele naslednji teden, ko bom jaz brez obveznosti doma in bom lahko šla k njej. Včasih tako nanese, da res ne moreš. Pa a je zdaj pomembna vrsta? Princip? A kaj čem ji, takšna je in moram jo tako sprejeti, jo pa pogrešam in mi je žal, da je nisem videla dolgo.

Nihče ni popoln, daleč od tega in se strinjam, da je treba povedat. Samo ko poveš potem je treba tudi nekaj narediti glede tega, če ti je mar seveda. Jaz sem njej 100x povedala naj ne gleda na to vrsto, pa ni sprememb. Vem, da me ima rada ampak ona je takšna. Ne bo se spremenila. Raje ne pride, kot da požre ta svoj princip. Jaz temu rečem nepotrebna drama, ker lahko bi se izognili temu, vsem bi nam bilo lepo. A bi ji krona z glave padla, če bi prišla ona 2x zapored? 3x? Tudi 5x? Jaz bi šla k njej zapored tudi 10x ne bi niti pomislila na to kdaj sem bila nazadnje tam. Meni je važno, da sem Z NJO.

Še to sem želela pripisati: ko je bila korona in nismo smeli nikamor pol leta, sem pa jaz vsak mesec vsaj 1x bila pri njej (kolikokrat zapored niti ne vem) pa riskirala kazen in bi jo plačala, ker mi je vredno naše prijateljstvo tudi če moram v zapor, da jo vidim. Ona ni prišla niti 1x v tem času, ker se je bala policije in težav. Jaz bi šla v vojno za njo! No to so te razlike, pa kdaj nekdo potegne bolj drugič drugi. Naj bo kolikor toliko pošteno, a tudi če ni razmerje pošteno, greš, ker je tebi mar. Jaz sem šla brez pomislit. Me ne briga, jaz jo pogrešam in jaz grem. Pa umret, umret. Njej je pa zdaj težko v mirnem času prit ..ker “vrsta” ne… ja, tako je. In zdaj naj se jaz užalim in ne grem? Ne! Jaz komaj čakam da grem in ko jo stisnem in objamem jo spotoma pošljem še v tri lepe njo in njeno vrsto, pa vem da se ne bo nikoli spremenila. Veš kdaj se bo (mogoče)? Ko bo dojela, da je življenje prekratko in da zamuja tisto najbolj pristno, najlepše – ljubezen, prijateljstvo, lepa doživetja…zaradi banalnosti (ki sicer njej veliko pomenijo, a vseeno). Ko se bo zgodilo kaj hudega in ne bo več poti nazaj. Npr se jaz odselim na drugi kontinent. Kaj bo takrat? Ali zbolim bog ne daj. In take. Sam takrat bo prepozno. Je treba znat cenit kar imaš, sploh take redke stvari, odnose, ki niso površinski, ampak jih veže tisto nekaj več. Jaz sem imela (žal) večkrat priložnost doživeti podobne situacije in vem, da bi takrat dala vse na svetu, da bi bilo drugače, morda zato toliko popuščam, ker vem, da je vse minljivo, vse te “igrice” pa popolnoma nepotrebne in nočem ničesar obžalovati na koncu poti. Sploh pa ne zaradi takih neumnosti kot je ego, princip, vrsta….

Ma joj, no. Ona sprašuje to žensko, kaj je narobe. Ženska je pa preveč vljudna, da bi povedala, da ji je do********. Ne da se ji več ukvarjat z njenimi problemi, ker ji baba očitno samo s tem najeda in bogve, če sploh hoče razrešiti probleme. Na začetku je mislila, da ji bo lahko pomagala, zdaj je ugotovila, da ni šans. Avtorica išče nekoga, ki mu bo samo najedala o svojih težavah, on bo pa vljudno poslušal in ji kimal. Ženski se ne ljubi več, samo to je. Tale cvetka jo pa obklada z lažnivko in izkoriščevalko. Izkoriščevalko?? Le kdo koga izkorišča tukaj?

hahaha, to vajino prijateljstvo je očitno samo zate “nekaj več”. Ona ga samo prenaša. Verjetno je celo upala, da se te bo otresla za nekaj časa, ko je bila korona. Ampak ti se ne daš. Take ste ko podrepne muhe, ne date se odgnat. Vam je treba konkretno povedat, ampak tega se večina ljudi ne gre, ker nočejo izpast grde.

Nehaj jo obiskovat, pa boš videla, če bo ona sploh prišla do tebe. Greva stavit, da ne bo?

Točno to! Žebljica na glavico. Ona komaj čaka, da se je odkriža, ta budala jo pa 1000x vpraša, kaj je narobe. Narobe je to, da noče več, da ji teži. Odnosov, ki nas ne navdajajo z veseljem, se je treba pač rešit. Una ji pošilja milijon signalov, da hoče tale odnos prekinit, ta jo pa obklada z žaljivkami. Če bi ji bilo res do nje kot do osebe in prijateljice, je ne bi takole žalila. Njej se gre samo zase, ker ljudje ne rešujejo več njenih težav, so vse najslabše. Kot so že zgoraj povedali, samo stran od takih oseb kot je avtorica.

A si še vedno tukaj? A ni bilo rečeno  da odhajaš? No, to je bilo pa res teatralno.

Ne, ej super si. Ta forum je gledališče in večja je drama bolje je.

France Prešeren – Jaz odhajam. Priklon. Nasvidenje.

Tako kot je napisal nekdo – ne poznate druge plati medalje. Nismo niti slišali cele zgodbe. Napadete pa vsakega avtorja, ki ima podobno zgodbo, ki ne vpraša za nasvet za bojler ali kam na pico. Tam pa nimate kaj odgovorit, ker ni zanimivo. Tolčete po nekom, ki ima že tako očitno probleme a niti ne poznate ne osebe in ne zgodbe v celoti. Kakšni pa ste vi? Kaj boljši očitno ne.

To pa ni res. Smo skupaj več kot 30 let in vem koliko krat je ona “potegnila” in se pretegnila za to prijateljstvo in se še danes, na drugih področjih. Je človek načel in nekih svojih muh. Poznam še enega takega, moj stric. Isti. A on od svojega ni nikoli za nikogar odstopal. Zato pa je sam danes. Bitke je treba znati izbirati in včasih je bolj pomembno “da nimaš prav” kot da osebo izgubiš iz svojega življenja. Ne morejo pa vsi čez to

Ti ali kdo od bližnjih?

Kdor razume tekst, razume.

Avtorica, nisem brala vsega “prepucavanja” nekaterih, ke se mi ni dalo.

To in takšni, kar ti opisjueš v svoji izkušnji so prefinjeni psihiloški bolniki. Ponavadi narcisi, s pridruženo katero od psihopatskih motenj.

take osebe si načrtno (!) iščejo in poiščejo osebo, svoj žrtev za partnerja , psihično vodljivo, magari jo dobijo na metodo lepih besed, obljub, nasmeškov točno naštudirajo prav metodo, kako in kaj, znajo se temu primerno tudi naučeno vesti, še zadrževati svoj pravi jaz in obraz; partnerja s katerim bodo kasneje manipulirali do najbolj nizke dostojanstvene meje, kolikor bo še šlo, dokler ga ne bodo pripeljali do te faze, da bo sam mislil da je ravno ona/on razlog vsega tega, kar počne prva oseba kar počne partner prav  njej. ko misli, da se mu je že odpeljalo, ker ga tako pspretno vodi in ovija okoli prsta. Ker velikokrat taki na koncu tudi izrečejo svojemu partnerju, da je “nor” , do tega ga hočejo pripeljati, ko se zadeve zakomplicirajo ali pa ko ugotovijo, da jih je njegov partner pogruntal, kaj pravzaprav  počne že ves čas. “Nor” pa je pa v bistvu kar  on sam, saj  preslikava svojo psihično motnjo načrtno na svojega bližnjega -enako kot reden odvisen alkoholik, ki vse okoli sebe obtožuje, da so  oni zasvojeni z aloholom, da on pa že ne pije alkohola, nikoli…..)

To so hudi psihični manipulatorji, ki imajo večinoma tudi precej čustveno hladne in negativne izkušnje iz svojega ranega otroštva iz primarne družine. Ko jim starši niso nudili dovolj čustvene topline od vsega začetka, ko so bili čustveno in psishično odrinjeni od svojih starših v letih, ko je to najbolj poemembno – od rojstva do nekje 3, 4, leta. Ponavadi so to otroci, ki so rojeni kot neželeli( ko se “zgodijo po nesreči” in sp nerepstano tudi tarča očitkov v stilu; kaj je bilo teb mene dete treba, saj si mi uničil mladost…. ( ja, so tudi taki očetje in matere). Pa tudi genska predispozicija – kak njihov prednik tudi tak, pa se prenese potem na njih. Z leti pote tudi ven udari, ko človeški možgani dozorijo. ato ja je pomembno,d aima otrok v dobi adolescence, vse do nekje 22. leta ko možgani čustveno zorijo čustveno nehladen, zdrav, moralen odnos s strani svojih staršev do njega.

Problem nastopi, če se moraš in ko se moraš od takega manipulatorja odstraniti iz njegovega živjenja. Ker obstaja možnost njegovega hudega maščevanja še leta po razhodu. Ker te ni uspel še dokončno uničiti. Ker še ni dokončal tega, kar si je zastavil na koncu za cilj, ko je ugotovil, da je s tvoje strani pogruntan in razkrinkan.

Ne gre za ego. Ne gre za “prvi” “drugi”. Gre bolj za “nikoli”. Jaz njo kontaktiram ona pa je hladna ali pa sploh nič.

Kot so že zgoraj napisali, nesramno ampak se strinjam s tem, da se me hoče znebit. Ne gre za ego ampak ne rinem v njo, če sem ji slučajno odveč.

Za tiste nesramneže pa samo to: strinjam se, da se me hoče znebit, vse ostalo pa ste v zmoti.

Ravno tako kot se mi je prijazno ponujala bi lahko rekla tudi “adijo za vedno”, če sem ji tako odveč.

Moj zgornji odgovor je bil za “Hmmm885”, ni citiralo.

Zakaj je ne vprašaš direktno :”A sem ti odveč slučajno? Če sem, se umaknem za vedno” in vidiš kaj ti bo odgovorila. Kako lahko spiš s takim bremenom mi ni jasno? Jaz bi imela popadke, prisežem, če mi kaj takega ne bi dalo miru, bi izsilila tisti odgovor, pogovor, pa če mi je zadnje kar naredim. Prav občudujem tvoje potrpljenje. Jaz priznam, da ga nimam.

Zdravilo je ljubezen?

E ja.. tista prava, brezpogojna. Bi znalo bit res

Tista prava brezpogojna je samo med otrokom in mamo.

Ljubezen, ki premaga bolezen ali “bolezen” ali kot se je tukaj pisalo osamljenost je pa drugačna. Tako jaz razumem citat iz filma Alice.

Nisem gledala filma, samo začetek enkrat, tam do tistega dela ko se je s hčerjo kregala zaradi dnevnika, pa v službi.. sej bom en dan pogledala do konca, je bil zanimiv.

Glede ljubezni pa, ja in ne. Brezpogojna naj bi bila samo Božja. Mi vsi ostali nimamo pojma kaj je brezpogojno. A če pomisliš, vsakega, ki ga sprejmeš takega kot je ljubiš/imaš rad brezpogojno. Tako to jaz razumem. Popravi me, če se motim. In ja, zdravilo za osamlhenost zna bit ljubezen. Do sebe najprej, potem pa dalje. Niso zaman govorili starejši, da z zagrenjenimi ljudmi je treba biti prijazen, saj oni to najbolj potrebujejo.

Ni to tako breme. Večje breme je, da sem ji sploh zaupala. Ne bi smela tega zaupati, nikoli, nikomur. Jaz sem začela razmišljati o svoji preteklosti, o tem kar se mi je zgodilo, ko sem spoznala njo in vse zraven.

Ona mi je še vedno ok oseba nekako, vedno mi je bila in verjemi, ne bi težila nobenemu, še najmanj pa nekomu, ki mi je ok. Ne razumem pa zakaj je postala tako hladna.

Ko razmišljam o svoji preteklosti, svojih težavah, razmišljam o tem, da sem ji zaupala in, da je to bila napaka.

Prej o tem nisem razmišljala, že dolgo ne, zdaj pa skoz.

Kot praviš sama, hoče se te znebit. Mogoče je na začetku res gojila upanje, da ti bo pomagala, zato je grdo od tebe, da ji zdaj rečeš lažnivka. Videla je pač, da ne gre. Ali zaradi tebe ali zaradi nje, ni pomembno, očitno si ji postala odveč, ne zmore pa dokončno povedati, da je to to. Mogoče se celo boji tvojega maščevanja, ne vemo, kakšna oseba si ti. Ali pa enostavno ne more v obraz reči adijo in zbogom, dovolj je bilo.

V vsakem primeru, če že sama veš, da se te hoče znebit, ne vem, zakaj rineš vanjo. Pusti in pozabi. Saj ne gre za partnerja, madona, ali za lastnega otroka, gre za neko žensko, ki je nekoč bila tvoja prijateljica ali pa tudi ne. Ne vem, kaj se toliko ukvarjaš z njo. Če se noče več družit s tabo, adijo in čao.

Zanimivo kako obračate avtoričino zgodbo.. sploh tale drama, ki trdi, da bi vse naredila za omenjeno kolegico, a ne more priti na obisk k njej, ki si želi, da se prihaja po razporedu, enkrat k eni, drugič k drugi temveč hoče, da kolegica k njej prihaja na obisk (kar je seveda bolj priročno;) Da bo rinila v nekoga, dokler ne izve, čeprav s tem ne upošteva drugo stran, ki noče povedat kaj in kako je pri njej in to samo zato, ker je ona nemirna-torej mora zdilat s svojim nemirom, ker se ji človek ne odpre in ne vsiljevat človeku svojega, da se ji mora odpret, zato ker ona tako hoče 😁). Celo očita, da se je med karanteno k njej vozila kljub tveganju kazni, kolegica pa se ni k njej, ker se je bala kazni. Stalno vsiljevanje vljudnega pogovora, boh ne daj kako kletvico izreči v pogovoru itd itd. Toliko o tem kako bi nekdo vse naredil za nekoga. Zgolj manipulativne tehnike, manipulativna komunikacija. Zapakirano v osladno leporečenje kako nekomu želi dobro. Bla bla blaah..

Avtorica, zakaj se s to osebo še pregovarjaš, če je jasno razvidno, da te ne sliši in samo vsiljuje, da bi se ti morala pretrgat za to neko kolegico, ki ti ni sposobna reči svoje resnice in ti od začetka obljublja kaj vse ona bo a ne naredi nič od tega ampak se umakne in postane hladna. Poigrava se s tabo, obljublja pa še zaradi tega, da se bo sama bolje počutila v svoji koži. Iz istega razloga pa tale komunicira s tabo.

Zdaj je kar je, ne moreš se v nedogled obremenjevati s tem. Če ti noče povedati, je prisiliti ne moreš. Če direktno vprašaš se človek ne more izogniti odgovoru. Ne vem, vsaj jaz vem, da ko me nekdo direktno postavi v položaj – zahtevam odgovor- nimam sploh možnosti ne odgovoriti. Povem, s cmokom v grlu a povem. Recimo – ko sem bila mlada, sem namesto da bi prespala prinprijateljici, kot sem rekla staršem, šla z njo na žur. Mama je izvedela v službi, ker je njen sodelavec bil tam. Naslednji dan je prišla v mojo sobo in iz prve direkt vprašala: kje si bila včeraj? Faaaantmoj sem zmrznila v sekundi. Ni bilo druge kot povedat. Očitno je izvedela nekako. E tako vidve. Če je soočiš na 4 oči iz prve, nima kam. Bo morala nekaj izustiti. Če te to že toliko matra..

A po drugi strani si mislim, zakaj se toliko ukvarjaš z nekom, ki te noče? Mene bi že to takoj odbilo. Če začutim, da nisem zaželena družba, se sama avtoeliminiram, ker mi ta vibe ne ustreza.

Napake delamo vsi dokler smo živi, ne prva ne zadnja verjetno. Za svoje dobro- ali razčisti ali pozabi. In pojdi naprej. Prijateljic dobrih, ta pravih je še veliko. Ni ona edina. Kakšna je takšna je in če nista zmogli (ne glede na razlog) poiskati skupne besede, je verjetno ves tvoj trud zaman. Ne vem. Bi rada rekla, da ni tako..a na podlagi tega kar si zapisala se bojim, da vedve nista ravno kompatibilni in se z mrtve točke ne bosta zmogli premakniti. Posrednikov praviš, da ne želiš… to je to potem.

Sam ti pa tud sama ne veš kaj hočeš povedat 🙂 Enkrat rečeš, da se strinjaš glede posrednikov in, da tako ni prav, drugič bi si jih pa jaz mogla želet al kaj? A smo otroci, da bomo imeli posrednike? In zakaj sploh posrednike? Meni ravno to ni iskreno. Kot da bi bilo nekaj drugega v ozadju in hoče priti do nečesa drugega ne pa Kako sem.

Še tole dodajam: ajde, da bi ona “posredniku” rekla, da sem jaz pras ica. Ni problema. Ampak, da se pošilja vprašanje kako sem preko posrednika??? Zakaj? A je to tako težko vprašat mene? Nje v resnici ne zanima kako sem ampak nekaj drugega.

Vse kar sem ti predlagala do sedaj je bilo en sam NE NE NE. Ja potem začnem v kontra smer predlagat, ker kar sem ti v prvih komentarjih pisala nisi bila ZA. Tako jaz rešujem in se odločam pri kakšnih bolj zapletenih ali občutljivih zadevah v življenju. Napišem seznam možnih poti, rešitev, idej in potem črtam, kar ni ok. Če pa tiste poti, ki so se mi zdele ok ne uspejo, grem na tiste prečrtane poskusiti saj izgubiti nimam več kaj. Ko mi zmanjka idej vprašam za pomoč nekoga, ki ni vpleten. Taki imajo hitro rešitev, ker niso kontaminirani z malenkostmi, zaradi katerih recimo jaz ne zmorem videti rešitve. Zato predlagam nekoga, ki bi bil vajin mediator. Ne zato, ker bi se MENI osebno zdela to najboljša rešitev. Meni najboljša bi bila iskren odprt pogovor med vama kot sem ti na začetku napisala, a ti si rekla NE in sem “črtala”. Potem ko je zmanjkalo idej s seznama, se sedaj vračam na “prečrtane”. In ko bo še teh zmanjkalo, ker boš na vse itak rekla NE, bo ostala “pomoč ljudstva, klic na pomoč ali polovička”. Potem počasi zmanjka. Človek dobi občutek, da je pravzaprav tebi vseeno, da se rada “pajcaš v tej vlogi”, pa brez zamere ampak kdor išče rešitev, jo hitro najde. Kdor išče izgovor tudi.

Ne mi zameriti, a meni počasi zmanjkuje idej. Upam, da ti bo kdo na forumu znal bolje svetovati. Jaz sem se potrudila, ma mi očitno ne gre…