Lektorska licenca
Ali bo lektorska licenca ločila zrnje od plev ali zrna od plevela?
Frazeologija je le eden izmed številnih vidikov, ki naj bi jih obvladoval lektor slovenskega besedila oziroma jezikovni svetovalec. Pot do kakovostnega izvajalca te storitve je mogoča z ustreznim študijem v okviru slovenističnega programa, deloma pod mentorskim vodstvom in ne nazadnje s stalnim strokovnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Dober lektor ali jezikovni svetovalec bo svojo strokovno usposobljenost kmalu lahko izkazoval tudi z lektorsko licenco Lektorskega društva Slovenije.
Pri tem se odpira stalno vprašanje, kako naj naročnik, ki išče dobrega lektorja, zanima pa ga seveda tudi cena njegove storitve, na trgu izbere lektorja, ki bi storitev opravil dobro. Kako naj naročnik ve, da izbrani lektor zna storitev opraviti dobro? Lektorsko društvo Slovenije pripravlja lektorsko licenco, ki bo pomagala odgovoriti prav na to in podobna vprašanja.
Da je Lektorsko društvo Slovenije s svojimi prizadevanji na pravi poti, potrjuje tudi strokovno sodelovanje z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ta je, enako kot slovenistični oddelek ljubljanske Filozofske fakultete, izrazil naklonjenost društvenim aktivnostim, tudi v zvezo z lektorsko licenco. Potrebo po večji vlogi strokovnega lektoriranja je društvo izrazilo tudi na državni ravni, in sicer na seji Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport junija letos ob razpravi o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018. Društvo si bo v prihodnje prizadevalo sodelovanje v zvezi z lektorsko licenco razširiti in vanj vključiti še druge slovenske univerzitetne izobraževalne ustanove.
Naročnikovo prebiranje zrnja od plev
Posameznik, ki bo želel pridobiti lektorsko licenco, bo moral opraviti izpit za lektorsko licenco. Lektorsko društvo Slovenije bo na svoji spletni strani zagotovilo tudi evidenco strokovno usposobljenih lektorjev, ki bodo pridobili lektorsko licenco. V načrtu je priprava registra lektorskih referenc, v katerega bodo lektorji z licenco vpisovali svoje delo. Ko bo torej naročnik iskal lektorja za lektoriranje nekega besedila, bo v tem registru po iskalnih kriterijih opredelil svoje potrebe, nato pa našel lektorja z izkazano strokovno usposobljenostjo, dokazano zmožnostjo in evidentiranimi izkušnjami za želeno besedilo.
Pravila igre glede lektorske licence je društvo zapisalo v predlogu pravilnika o lektorski licenci; ta je javnosti ponujen v branje in razpravo na društveni spletni strani. Pravilnik bo veljaven z dnem sprejetja, predvidoma na občnem zboru februarja 2014.
Kdo zna lektorirati in komu je lektoriranje namenjeno?
Profesionalni in strokovno usposobljeni lektorji vsak dan lektoriramo enako slaba ali celo čedalje slabša besedila. Slabša zato, ker so rezultati trojke družina-šola-mediji pri jezikovni vzgoji povprečno na nezavidljivo nizki ravni. Prav zato je lektor slovenskega besedila nujnost. Slovenski lektor čedalje pogosteje deluje tudi kot jezikovni svetovalec in je svojim strankam v pomoč in strokovna podpora pri jezikovnih vprašanjih.
Kakovostnega lektorja odlikujejo hitro in natančno delo, pozornost pri branju, sposobnost strokovne obravnave in po potrebi obrazložitve jezikovnih popravkov, za katere se je odločil pri svojem delu. Marsikdo v Sloveniji se ukvarja ali se želi ukvarjati z lektoriranjem slovenskih besedil, marsikdo poskuša lektorirati, marsikdo meni, da zna lektorirati.
Ker danes v Sloveniji lahko lektorira vsak, ki ima pet minut časa, je kakovost tovrstnih posegov v besedila pogosto vprašljiva. Hkrati se zaradi poceni konkurence z rdečimi svinčniki – ta v strokovnih krogih niti nima prave veljave, med naročniki, ki iščejo le poceni storitev, pa krepi svoj položaj – znižuje vrednost lektorjevega dela in s tem tudi cena za to delo.
Lektorsko društvo Slovenije vidi rešitev za to v stalnem strokovnem usposabljanju lektorjev. Kako to doseči in kako doseči, da bo javnost vedela, kdo se je naučil vsaj minimuma lektorskih veščin (tj. pravopisne in slovnične norme), kdo je izkazal metajezikovno zmožnost (tj. strokovno utemeljitev popravkov, ne popravkov zaradi popravkov samih), zmožnost kontekstualizacije (s širino pri uporabi virov in najsodobnejših pripomočkov) ter veščino komunikacije z avtorjem in oblikovanja odlične storitve (tj. usvojil zeleno barvo pri sledenju spremembam v wordu)? Ena izmed rešitev za to bo v usvojeni lektorski licenci.
In kdo še razmišlja o lektoriranju?
Študenti pred diplomo, ker mentorji od njih pričakujejo sprejemljivo in razumljivo diplomsko nalogo. Založbe in medijske hiše, ki pa čedalje pogosteje kažejo svojo odprtost, vero v živost jezika s tem, da se jezika sploh ne dotikajo, ker potem ne bi bil več pristen, ali pa tako le iščejo možnosti za zmanjševanje stroškov. Rezultat je ukinjanje lektorskih služb, lektorskih kolektivov, tako da lektorji skoraj praviloma delujejo le še vsak zase. O lektoriranju se razmišlja v kolumnah, kjer zasledimo tudi željo po tem, da bi »prav vsa natiskana in posneta reklamna besedila pregledalo lektorsko oko, ki zmaga nad izrojenim čutom za slovenščino povprečnega oddelka za marketing«, kot je zapisala Irena Jenko.
Lektorji se zavedamo, da je lektoriranje objektivizacija nečesa zelo osebnega, jezika. Naš predmet je jezik. In ta predmet mora biti v besedilu, v katerem se udejanja, sprejemljiv in razumljiv – in to za vsakega bralca.
Lektorsko društvo Slovenije
Lektorsko društvo Slovenije je bilo ustanovljeno leta 1996, deluje v Ljubljani, kjer ima tudi sedež, njegova strokovna prizadevanja pa so usmerjena v stalno strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje lektorjev, novinarjev, prevajalcev, pisateljev in drugih, ki jim ni vseeno za rabo slovenskega jezika, pravzaprav za izbiro jezikovnih sredstev, ki nam jih ponuja naš materni jezik.
Društvo si že od začetka svojega delovanja želi urediti status lektoriranja kot poklicne dejavnosti in uveljaviti poklic lektorja kot enega izmed priznanih slovenističnih profilov. Od leta 2011 se v društvu še posebno veliko dogaja. Mesečno organizira strokovna predavanja, na katera so vabljeni razni jezikovni strokovnjaki, jezikovne pogovore in strokovne lektorske delavnice, na voljo je tudi spletni svetovalni servis, imenovan brbotanje, na spletni strani je po novem zaživel še forum, ki pomaga z odgovori na zahtevna jezikovna vprašanja in raznovrstnimi pojasnili. Društvo je v zadnjem letu svoja prizadevanja za stalno strokovno izpopolnjevanje okrepilo še s posebnimi lektorskimi delavnicami, ki so namenjene strokovni razpravi lektorjev o posameznih vidikih lektoriranja ter uporabi najsodobnejših virov, pripomočkov in tehnologij.
Lektorsko društvo Slovenije ugotavlja, da je na jezikovnem in lektorskem področju še veliko priložnosti. Tako bo društveno prizadevanje še naprej usmerjeno v strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje lektorjev, da bo lektorska licenca res lahko potrdila lektorjevo strokovno usposobljenost.
[center]ZAKAJ SPLOH LEKTORSKA LICENCA?[/center]
Ob prizadevanjih za uvedbo lektorske licence so se pojavila zelo različna mnenja, nekateri lektorji podpirajo prizadevanja za to licenco, drugi se spopadajo s pomisleki, pogosto pa ugotavljamo, da se ustvarjajo mnenja na podlagi nepreverjenih dejstev, nepoznavanja namena in ciljev licence, kaj naj bi licenca sploh pomenila v slovenskem jezikovnem prostoru, predvsem pa premajhne ozaveščenosti glede enega ključnih ciljev licence, tj. stalnega strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, ki bo tudi omogočal nadaljnjo podaljšavo veljavnosti licence.
Med drugim tako opažamo, da si marsikdo mnenje ustvari samo na podlagi Pravilnika o lektorski licenci, vendar člani Skupine za licenco raje vse zainteresirane najprej povabimo k pogovorom o licenci; v širšem obsegu smo pripravili dva tovrstna pogovora: v septembru 2013 in februarju 2014, v malo ožjem okviru smo o licenci govorili tudi na okrogli mizi na primorski univerzi v marcu 2014, zanesljivo pa bo podobnih pogovorov v prihodnje še več. Ob tem se o urejanju dejavnosti in poklica pogovarjamo tudi na vseh dogodkih Lektorskega društva Slovenije (dopoldanski jezikovni pogovori, strokovna predavanja, strokovne jezikovne delavnice za lektorje).
Celotne zasnove glede licence si ni izmislilo Lektorsko društvo Slovenije, ampak je le logično nadaljevanje, očitno pa še konkretnejše razvijanje razmišljanja o potrebi po ureditvi lektoriranja, dejavnosti in poklica. O tem so razmišljali in govorili bolj ali manj glasno že naši starejši kolegi, mnogi že upokojeni.
Pomembno je poudariti, da v Lektorskem društvu Slovenije nikoli nismo zavračali diplome slovenistične nepedagoške smeri niti ji nismo želeli postavljati alternative ali celo konkurence. Univerza namreč izobražuje in daje izobrazbo, Lektorsko društvo pa spodbuja razpravo o strokovnem usposabljanju in izpopolnjevanju. Menimo, da bi se z licenco najprej uredila prav izjemno pereča današnja težava – nezaposljivost slovenistov z diplomo nepedagoške smeri. Na primer: kako se lahko zaposli diplomant medicinske fakultete? Ne more se; po šestih letih študija je še bolj nezaposljiv kot slovenist z nepedagoško izobrazbo. Če bi želel diplomant medicinske fakultete lektorirati strokovna in znanstvena medicinska besedila, ima za to enako pravico kot vsak lektor in še izobrazbo.
Nekateri lektorji oporekajo temu, da se po pravilniku dovoli, da lahko vsakdo piše preizkus znanja za licenco (ne glede na program in smer diplomiranja). Vendar tako kot imajo lahko nekateri lektorji pomisleke o jezikovnem znanju medicinca, ima lahko znanstvenik, ki napiše znanstveni članek ali razpravo, upravičene pomisleke o lektorjevem medicinskem znanju, ki naj bi ga ta potreboval za lektoriranje medicinskega besedila. Še več, če želi diplomant medicinske fakultete delati v ambulanti oziroma z bolniki, se mora še nekaj let usposabljati in izobraževati. Tudi slovenist s pedagoško diplomo mora opraviti strokovni izpit, prej pa strokovno usposabljanje, če se želi zaposliti v vzgoji in izobraževanju. Danes pa sta oba konkurenčna tudi pri ponudbi za lektoriranje medicinskega besedila, in to brez kakršnega koli usposabljanja ali potrdila o usposobljenosti.
Lektorjem, ki oporekajo licenci, ponujamo misel v razmislek: mislite, da je v redu in strokovno sprejemljivo, da danes lektorira tudi slovenist s pedagoško diplomo, zaposlen v šoli in z nekaj popoldanskega prostega časa? In ne zdi se vam problematično, da tak slovenist lektorira za plačilo 1 evro na avtorsko stran? In da lektoriranje v svojih storitvah ponujajo celo računalničarji, ki nimajo niti univerzitetne izobrazbe, znajo pa oblikovati wordove dokumente in si lektoriranje razlagajo kot brisanje dvojnih presledkov in pregledovanje črkovanja, wordovega podčrtavanja? Verjetno se strinjamo, da takšne lekture skoraj zanesljivo ne morejo biti ravno vzor kakovostnega strokovnega jezikovnega pregleda.
Z odprto razpravo o lektorski licenci želimo odgovoriti na naslednja pomembna vprašanja:
Kaj je lektoriranje?
Kdo lektorira?
Kdo zna lektorirati, kdo je za to usposobljen, katera izobrazba je za to primerna/potrebna, še več, katere zmožnosti so pri tem nujne, ne le potrebne?
Ko odgovorimo na ta vprašanja, želimo oblikovati predlog sistema, ki bo uredil sedanje stanje. Za začetek smo oblikovali pravilnik, ki je le formalni okvir za naše dejavnosti in raziskovanje. Leto 2014 smo namenili raziskovalnemu projektu, njegov cilj je odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavljamo člani društva in znanstveni sodelavci vseh štirih slovenskih univerz in nacionalne znanstvene ustanove. Z nekaterimi med temi tudi dejavno sodelujemo, saj nam ves čas dajejo podporo in zagotavljajo konkretno strokovno pomoč.
Upamo, da smo odgovorili na vsaj katero izmed vprašanj oziroma pomislekov, ki so se pojavili v javnosti. Najboljše pri tako pomembnih temah, kot je urejanje neke dejavnosti in poklica, pa je sodelovati v skupnih razpravah, h katerim vztrajno vabimo. Le tako se lahko nadejamo dobrega in učinkovitega sistema potrjevanja usposobljenosti lektorjev.
Skupina za licenco pri Lektorskem društvu Slovenije
Ja, res je, napako sem že popravila. Hvala lepa za opozorilo. 🙂
Lol, zdranik, ozdravi se sam. Lektorska licenca je ravno zaradi človeškega faktorja obsoletna. Naj bodo konkurentni ali pa naj se pravega dela lotijo, banda slovenistična. Ko bi kdo vsaj kakšno korpusno analizo vseh slovenskih pravopisov od začetka do danes naredil. Ne, raje omejujmo ljudi, da bi lažje dostopali do popravljenih besedil in naredimo elitni poklic iz nečesa, kar lahko dela vsak, ki zna brati, ima SP in ima toliko moči v prstih, da nekaj lističev premakne in preveri, kako se kaj piše in zakaj. Študij slovenskega jezika IN književnosti je precenjen – večinoma gre za predmete, ki nikakor ne pripomorejo k lektorskemu delu. Sama književnost ali pa pedagoški predmeti. Če pa je kdo dovolj pogumen, da gre študirati nepedagoško smer slovenskega jezika IN književnosti, pa tako ponovno posluša razširjene predmete iz dodiplomskega študija. Mentorje bi potrebovali, se strinjam. Ampak koga, ko pa se gospa, ki se tu na forumu napihuje s svojo visokoletečo slovenščino in poznavanjem prav vseh strok, ki jih premore Slovenija, prav tako naredi kakšno napako tu in tam.