Ljubezen

S partnerjem sva skupaj dve leti. Oba sva srednjih let. Jaz vdova (s pokojnim možem sva se tudi zelo ljubila zato sem bila dolgo sama), on ločen. Razumeva se odlično, pogovarjava se lahko ure in ure, objemava se, ljubiva, gledava. Problem je, ker ne moreva živeti skupaj, saj imava službo v precej oddaljenih krajih, pa tudi družini za kateri je potrebno poskrbeti. Moj problem je, da sem tako zaljubljena, da sploh ne morem normalno funkcionirati, ko nisem z njim. Kar lebdim, nisem miselno zbrana, nič me ne veseli početi. Če bi bil on z mano imam občutek, da bi lahko delala noč in dan. Moja družina, prijatelji in v službi najbrž nič od tega ne opazijo, ker se presneto potrudim, da je vse ok. To so moji notranji občutki, ki pa jih seveda zaupam tudi svojemu partnerju. On me razume in mi je v podporo. Glede na leta bi morala bit bolj realistična, vendar me je ta ljubezen doletela tako v polno, da se skoraj ne da opisat. Zares mirna in zadovoljna sem samo takrat, kadar leživa objeta, si gledava v oči, se poljubljava ali pogovarjava.

Koliko si pa stara?

Ta občutek te vara. Čez čas, ko bi živela skupaj, bi vsa ta evforija minila in potem bi imela na grbi svoje življenje, do katerega nimaš prave volje in še njega.

Ta občutek te vara. Čez čas, ko bi živela skupaj, bi vsa ta evforija minila in potem bi imela na grbi svoje življenje, do katerega nimaš prave volje in še njega.[/quote]

-:))))

Leta so zelo srednja 🙂

Mene samega zanima, kaj so srednja leta in ker sem sam v letih, za katera ne vem, če so srednja, ali pač katerekoli, če še lahko doživim to lepoto, ki jo doživljaš ti.

In leta?

Oh, to pa ne verjamem, skupaj sva dve leti. Pa veliko delam že sedaj, samo delam zaradi tega, da je nekaj opravljeno, ker mora biti, sicer bi bilo pa delo veselje, skupna zgodba.

Bodi zelo srečna, da se ti to dogaja.

Jaz tudi nimam prave predstave, kaj so to srednja leta, za zelo srednja leta bi rekla, da so nad 50 let.

Če nihče ni opazil, da ne funkcioniraš brez partnerja, pomeni, da čisto dobro funkcioniraš, samo pogrešaš ga. Če moja teza o srednjih letih drži, bodo otroci kmalu polnoletni in sposobno poskrbeti zase, da bosta vidva lahko začela razmišljati o skupnem življenju. Če se pa zate zelo srednja leta začnejo po 30. in sta stara tam okrog 35, pa moje sožalje 🙂

Konkretno 50

Uf, kakšen problem… če slučajno živita v Rusiji in 10 časovnih pasov narazen. .-)

V Sloveniji pa moraš skrajno povečati zemljevid. da lahko najdeš neko vas, ki leži na polovici razdalje med kraji, kamor hodita v službo. Potem pa še sam strica guglna vprašaš, kaj se tam oddaja ali prodaja. :-))
In volia, živela in vozia bosta svojo pravljico.

Vidiš, kako ti lepo ražmišljaš.
Sto deljeno z dva je petdeset in petdeset je sredina vseh let, ki jim rečemo srednja leta.
In ti si Elizabeta II, dekle v srednjih letih +.

Hvala bogtevideo, sem srečna in tudi vsem vam želim mojo izkušnjo.

Vidiš, to so moja leta in takšne tvoje trenutke čakam. Uživaj v njih.

Ja, Skela, tako je to, ko si fanta iščeš na internetu, daleč iz svoje vasi. Č=

Veš, fantom v srednjih letih običajno zadošča to kar se vidva gresta, občasna srečanja s sicer samostojno (močno) žensko.

In, kot vidiš, možgani so ti čisto odpovedali. Pa tako zrela si menda. Jooooj, Skela!!! Uživaj dokler traje. 😉

Watamaro, zgleda zelo preprosto, vem, realnost je malo bolj komplicirana tudi, če živiš v Sloveniji. Saj veš, hiša, vrt, starši …, ni da ni.

Tej izkušnji bi jaz rekel sreča. Ta sreča ima že en trdni temelj na katerega polagaj opeko na opeko.

Se sploh ne strinjam s teboj.
Za vsak takšen problem se najde rešitev. Če hočeš, najdeš rešitev… če nočeš iščeš izgovore.
In tvoji izgovori so že na dlani… hiša, vrt, starši.

Vsekakor pa vama želim srečo.

Počakaj še eno leto, potem bo zaljubljenost minila.

Potem pa pride ljubezen, ki je tebi (še)nerazumljiv višji nivo.

Potem pa pride ljubezen, ki je tebi (še)nerazumljiv višji nivo.[/quote]

Ne drži, sedi 1.
Pri meni stvari ne obvisijo v zraku in nič ni nemogoče.

No, ker imam tudi sama izgovore v smislu hiša, vrt, starši … Prva dva menda ne misliš resno, hiše in vrtovi so povsod, še celo v centru LJ in na 1000 m nadmorske višine.
Starši pa … mi smo imeli dolg, iskren pogovor. Jaz ne morem vsak dan skrbeti za njih, ker živim precej daleč. Imata pa čisto dovolj visoko penzijo, da lahko plačata pomoč in če jo lahko plačata, naj jo plačata. Če je ne bi mogla, bi jima jo plačala jaz.
Druga možnost je, da se preselijo tudi starši. Ali eni ali drugi ali oboji … pač če rabijo pomoč in ne zmorejo več sami, se morajo sprijazniti tudi s takšnimi rešitvami.
Mogoče zveni malo hladno, ampak pri 40, 50 se živ zakopat zaradi ostarelih staršev, to tudi ne gre (jaz še nisem v ZELO srednjih letih, imam pa že zelo stare starše, ker so me imeli pozno).

Aja, razmišljaj takole: kaj pa, če bi proč od doma preselila pri 20? Bi se pri 50 preselila nazaj k staršem, ker bi te potrebovali, in pustila moža , hišo, vrt? Verjetno ne.

Elizabeta, saj se strinjam s tabo v vsem, ja. In se seveda tudi pogovarjava o tem, da greva živet skupaj. Malo bova še morala počakati, da najdemo dobro rešitev. No do takrat pa moram seveda vzet v zakup to pogrešanje, ko nisva skupaj.

meni se zdi to prav fajn 🙂 kolegica si je pri 60+ našla (po zelo dolgih samskih letih) partnerja in se res ujemata. prav simpatično ju je videt skupaj. če si našla nekoga, ki ti je fajn, ga ne spustit kar tako iz rok, takih priložnosti je malo. pa ne se ozirat za neumneži, ki so prepričani, da morajo bit ženske pri 40+ večno samske in zagrenjene 😉