Po dolgem času sem spet naletela na pretresljivo zgodbo o dekletu, ki se je na maturantskem izletu okužilo z virusom HIV. Vsakič znova me pretrese in hvaležna sem vsem višjim silam, da me ni doletelo kaj podobnega, v mladih letih sem namreč veliko potovala in bila sem bolj živahne sorte, kar se fantov tiče.

Naj vam na povem dekletovo zgodbo. Dekle je s sošolci odšlo na maturantski izlet v Španiji. Prvič je šla brez staršev, ki so jo imeli bolj na kratko, sama v svet.
Ob prihodu v hotel so se vse punce zagledale v simpatičnega in božansko lepega receptorja. Zvečer v diskoteki se ji je približal in ji pihal na dušo, z besedami, ki bi premamile vsako mlado dekle. Plesala sta in si izkazovala nežnosti.
Naslednji dan so sošolke odšle na izlet, ona pa je postavnemu receptorju v službi delala družbo. Naslednja dva dneva sva bila neprestano skupaj. Četrto noč ga je odpeljala v svojo sobo. Iskrice so se kar kresale, noro si ga želela, a jo je bilo vseeno strah, da ga bo razočarala, saj je bila v spolnosti praktično neizkušena. Šepetal ji je, da je popolna, da ima telo boginje. Takšnih komplimentov in romantike ni bila vajena. O zaščiti se nista pogovarjala, on ni ničesar vprašal, on pa je zaradi težav s kožo jemala kontracepcijske tabletke, tako da je res ni skrbelo, da bo zanosila. Zgodilo se je in bilo je še lepše, kot si je predstavljala. Tudi naslednji dve noči sta preživela skupaj, največ sta bila v hotelski sobi in se predajala užitkom.
Potem je prišel njun zadnji skupni dan; že od jutra je jokala kot dež. On jo je tolažil, da bosta ostala v stiku, se še videvala, jo objemal,… Pospremil jo je do avtobusa, jo vroče poljubil, marsikaj obljubil, nato ji podal zaprto kuverto. Rekel ji je, da je to njegovo darilo zanjo; da naj ga odpre, šele ko bo doma. Ko je prišla domov, se je zaprla v sobo in s hrepenenjem odprla kuverto. Z velikimi črkami in z debelim črnim flomastrom je bilo napisano: “Honey, welcome to the club, HIV pozitive.”
Mislila je da je šala? Sprva sploh ni dojela. Sesedla se je. Kaj je fant mislil s tem? Njen romantični, lepi, pozorni fant, iluzija se ji je v trenutku razblinila. Kaj ji je storil? Prva misel, ki se je je spomnila je bila, da bo kmalu konec, da bo truplo, da bo umrla.
Ni mogla spati, ni mogla jokati, ni mogla dihati. Čeprav se je tolažila, da gre najverjetneje za neslano šalo, da sploh ni nujno, da se je okužila, jo je najbolj skrbelo, kako bo povedala staršem, starejši sestri, prijateljicam. Premišljevala je, kakšna bo njena prihodnost, da ne bo več dolgo živela, da se je najbolje ubiti, namesto da muči sebe in svojo okolico; ves čas je podoživljala njune skupne noči, njun sex.
Doma so seveda opazili, da se nekaj dogaja z njo, da je bleda, objokana, da nima apetita, a so predvidevali, da je to le posledica nesrečne zaljubljenosti in niso silili vanjo.
Poklicala je na Aids Fundacijo. Potrebovala je nekoga za pogovor, saj bližnjim ni mogla zaupati, kakšna bolezen ji morda grozi. Lepo ji je bilo slišati prijazne in spodbudne besede in končno nekomu zaupati, kaj jo teži. Svetovali so ji testiranje.
Zdelo se ji je, da bo ta grozota morda izginila, če jo bo ignorirala. A njeno notranjost je vse bolj razjedalo, živela je kot mesečnik. Konec septembra je prvič poizkusila narediti samomor, a ji ni uspelo.
Mama je mislila, da je zbolela za anoreksijo, da ima psihične težave, zdravnica ji je predpisala antidepresive. Potem pa se je nekega dne le opogumila in šla na testiranje. Test je potrdil da je HIV pozitivna.
Prepričana je bila, da je test pokazal napačne rezultate. Potem je sledila faza hude depresije, ko se je zanemarila, ni imela volje do življenja, ponoven spodletel poizkus samomora, še umivala se ni več. Spraševala s je zakaj se je to zgodilo njej, premišljevala je, da nikoli ne bo mogla imeti otrok, imela je napade panike in histerije.
Potem je sledila faza neskončne jeze. V tej fazi določeni ljudje namenoma okužijo nekoga drugega. Nočejo biti samo oni žrtve, želijo si, da jih je še več. Verjetno je bil v tej fazi tudi fant, ko jo je okužil. Še danes se sprašuje, koliko dekletom se je zgodilo enako. Sledila je faza soočenja z boleznijo, upoštevanja zdravljenja in zdravega načina življenja.
Odločila se je, da bo o svoji bolezni zaupala le staršem in sestri. Za mamo se je seveda podrl svet in jo je ‘novica’ popolnoma strla, a ji stoji ob strani, tudi oče je sprejel njeno stanje. Na žalost je s sestro drugače, tega ni mogla sprejeti, čeprav upa, da bosta nekega dne spet tako povezani, kot sta bili pred boleznijo.
Njej sta mladostniška zatrapanost in naivnost uničila življenje. Jaz sem imela srečo!

Opozarjajte svoje otroke na pomembnost s kondomi zaščitenih spolnih odnosov. Naj tudi vam dekletova zgodba seže v srce! Širite sporočilo!

Nasedate pa res na najbolj zabite zgodbice. Kuverta z napisom. A veš da se gre zaradi takih stvari v zapor?

Ko berem in poslušam kako se to sexa vse povprek, tudi nezaščiteno, se mi zdi ta je tega groznega virusa še malo.

Nemorem verjeti, da bi kdo kaj takega nemerno naredil. Je to resnična zgodba? Punca je slovenka?

Spomnim se zapisa o nesrečnem dekletu. To je bilo pred nekaj leti. Joj, kako sem mojima otrokoma razlagala o resnosti HIVa, da obstaja tudi v Sloveniji.

Zgodba je resnicna. Se je tudi jaz spomnin. Pred leti, no ze kar precej leti, je bila objavljena v casopisih.

Imela sem sošolca, ki ga je doletela podobna usoda. Bil je eden prvih pri nas z aidsom. Žal je že pokojen.

Danes HIV ni več smrtna obsodba, ampak kronična bolezen. Tudi dobiš ga ne tako hitro, z enim spolnim odnosom je bolj malo verjetno (a možno). Kdor bi rad malo prestrašil svoje otroke naj si z njimi pogleda film “Kids”. Kultni film moje mladosti.

Morda je zgodba resnična, morda ne, kdo bi vedel. Ampak vsaj v današnjem času bi šel tale receptor v zapor zaradi namernega okuževanja! Kako je bilo včasih, ne vem. Spomnim se enega dokumentarca, kjer so govorili o nemalo primerih namernega okuževanja s HIV-om. Drugače se pa spomnim enega vica:

Mlad mornar si je “privoščil” prostitutke v vsakem pristanišču, ko je imel prosti dan. Ko se je takole “zabaval” na Filipinih in so naslednji dan odpluli dalje, ga je ženska pospremila do ladje in mu mahala. Ko se je ladja počasi oddaljevala, je mornar zavpil ženski, ki je stala na pomolu in mu mahala: “DOLARJI FALSIFIKAT!” In se je smejal na ves glas.

Ženska pa njemu zakliče nazaj: “SIFILIS ORIGINAL!”

To zgodbico sem že nekje prebrala. Piše, da je naredil ne vem kolikim dekletom podobno. Prepričana sem, da bi že pri prvi šel sedet.

da za AIDS že enih 20 let obstajajo zdravila, ki te pozdravijo do te mere, da niti kužen nisi več za ostale, si takih zgodbic ne bi izmišljevali

Saj vedo, da je AIDS zdaj samo kronična bolezen in nič več.
Pred leti pa ni bila – je bila okužba že tudi smrtna obsodba.

Odkrito povedano pa, dvomim, koliko ljudi se takšna zgodba dotakne. Zase vem, da se me ne bi.
Niso me doma imeli ravno na kratko, nismo bili v Španiji na maturantskem, ni bil receptor, bil je kitarist v bandu na hotelski terasi, drugače pa je zgodba precej podobna.
Le da sem jaz dobila kak mesec po vrnitvi domov pismo od njega, da me pogreša in še vedno misli name. Še kako leto ali dve sva si pisala, videla pa se nisva nikoli več. Pa je tega več kot 25 let.

Zgodbica sodi med tako imenovane moralke, ki naj bi istočasno opozarjale na nevarnosti in poučevale.
Teh zgodbic je od 80. let prejšnjega stoletja, ko je izgledalo, da bo HIV zaharal podobno kot to danes dela COVID ogromno. Na našo srečo ni, ga pa ni ravno malo, nikjer na svetu.
Torej, tisti, ki se spravite onegavit imejte v mislih vsaj 20 spolno prenosljivih bolezni. Nekatere med njimi so še kako smrtonosne, nekatere ozdravljive, nekatere obvladljive. HIV sodi med tako imenovane obvladljive, če ga odkrijejo preden se pojavi AIDS in če imaš to srečo, da si rojen tam, kjer to zdravilo je na voljo iz računa zdravstvenega zavarovanja. Če bi moral plačevati sam iz svojega žepa, bi bilo tudi pri nas bolj ubogo.
Veliko ljudi niti ne ve, da so okuženi, ker so popolni ignoranti kar se tiče zdravja. Premnogi ga pa z veseljem širijo naokrog po principu, če je mene nekdo spravil v drek, bom pa še sam druge. Biga me!
S takimi bi bilo treba opraviti po hitrem postopku. Pa ne samo, ko gre za HIV.

Tole je nekdo copy pastal zgodbico, ki kroži okoli že 20 let, če ne več. Itak da je izmišljeno, sploh to o pošiljanju pisemca, hahaha, podobna štorija kot tista, ki jo je nekdo napisal: sifilis original, pa je ne prodajajo za resnično.

V tej zgodbi pa itak punca jemlje tabletke kao zaradi kože (ker drugače bi rekli, da je kurrbicca, če nima stalnega tipa, pa na tabletkah), itak, da mora jemati tabletke, da upraviči, da je ni skrbelo za zanositev. Štorija je polna klišejev, popolnoma izmišljena, itak. Če ne bi s tistim pisemcem bluzili, bi bila verjetnost ajde ajde. Čeprav da bi danes ena mladenka šla z nekim lokalnim žigolojem v tuji državi seksat brez kondoma, je tudi za lase privlečeno, ampak ajdeee… uno pismo je pa kaplja čez rob. Ne rečem, da ne obstajajo tipi, ki nalašč prenašajo HIV naprej, ampak zagotovo tega ne bodo šli v pismu potrjevati. Pa še —dandanes bi dobila e-mail, če že kaj.

HIV in AIDS že zdavnaj ni več obsodba na smrt. Saj nismo v Afriki. Je pa seveda vedno pomembna preventiva. Govorit z otroci o pomembnosti kondomov, pa ne le zaradi AIDSA ampak vseh spolno prenosljivih bolezni. Sploh v primeru, da ne gre za rednega partnerja ampak takole kar enega v tuji državi. Je pa res tudi, da je tole kar je fant storil kaznivo dejanje. Malo preberite tuje medije – pri nas se ne govori še veliko o tem in tudi ne poznam primerov, v tujini jih je bilo pa že veliko. Ki so zamolčali partnerju, da so okuženi in potem imeli nezaščitene spolne odnose. In če ta oseba zboli oz. se okuži je oseba, ki mu/ji je prenesla virus za to kazensko odgovorna.

Huh, sam da ni korona.

Tole pa je zgodba, ki res pretrese. Pa še v razmislek vsem, ki se spuščajo v nezaščitene spolne odnose.

Še dobro, da take zgodbe krožijo, tudi če niso resnične. Mene je ta zgodba v najstniških letih zelo pretresla. Tako kot knjiga Mi otroci s postaje Zoo. Ravno zaradi takih zgodb sem se vedno izogibala vsem nevarnostim in pastem “odraslega sveta”. Grozljivo, da te zmrazi do kosti, a še kako resnično. Moški so pras.ci in hladnokrvno ti uničijo življenje brez pomežiknit za en s.eks. Nikoli nikoli ne zaupat!

Ne morem verjeti, da bi kdo kaj takega namerno naredil nič krivi in dolžni osebi. Grozno!