Ljubim
Res ga ljubim. V moje življenje ga je prinesel čisto rahel piš vetra, ampak on je v meni povzročil cel vihar. Spet vem kako je, če si zaželen, če nekomu nekaj pomeniš, če si nekdo želi biti s teboj. Daje mi vse kar si želim. Nežnost, toplino, mehke poljube, zaljubljene poglede, bežne dotike, …. Daje mi sebe, vsega in z največjim veseljem. Počasi me odpira in iz mene vleče romantično dušo, ki se je skrila nekam zelo globoko.
Sanjava. Veliko sanjava, a te sanje so tako žive in v tistih trenutkih tako realne in uresničljive.
Prenaša moje solze, mi jih nežno obriše in mi v pravem trenutku nakloni ravno prave besede. Ni mu vseeno zame. Ni mu vseeno, da obstajajo stvari, ki mi povzročajo bolečino. Imam občutek, da bi me takrat skril v svoj objem in me ne bi spustil nazaj v ta svet, dokler ne bi iz tiste krhke punčke v objemu, spet postala samozavestna in neranljiva ženska, kot se ponavadi kažem svetu.
Zdim se mu lepa. Všeč mu je moj kriv nos, moja nepravilna ritka se mu zdi najlepša na svetu, moji razkuštrani lasje, podočnjaki,….Všeč sem mu taka kot sem. Navzven in navznoter.
Ljubim ga in on ljubi mene. In tega ga ni sram priznati. Ponovi mi večkrat na dan in v toplini njegovega glasu je čutiti, da tako tudi res čuti. Ko sva skupaj, iz njegovih dotikov vem, da je vse res. Iz njegovih pogledov berem ljubezen. Vse to je razlog, da se mu vsa predam, brez pomisleka, brez kančka dvoma. Predajam se njemu in najini ljubezni. Uživava in se kopava v blaženem občutku ljubezni.
In potem se zbudim v realnost. V pust vsakdan, ko ne vem, kaj sem naredila narobe, ko čisto po malem, previdno kažem ljubezen, a je ne prepozna in ne vrača, ko sem nekaj samoumevnega, nekaj kar spregledaš, dokler ne rabiš, nekaj kar ponosno pokažeš svetu, ko ti to pride prav, ampak do tega nimaš nobenih čustev in ti v resnici ne pomeni skoraj nič. Imaš zato, ker se to pričakuje, ker je in da to imaš.
Ne vem Ko boš našla odgovor na vprašanje, ki ga ni ! Me pocukaj za rokav
in mi povej o soncu, dežju in zvonikih, letenju v solzah nebes in potem mi povej sva skali ali veter , kot praviš !?
Maja, če nočeš priznati tega, kar čutiš in to, kar si..Poglej stran vsakokrat, ko srce ti zahrepeni.
Dan, ko se iščem..Ko vem, da tvoja dlan me zjutraj več ne boža po licu…Takrat se zavem in priznam, da, najina ljubezen je minljiva.
V jutru, ko ulice so prazne..ptice naznanjajo novo jutro..Takrat osamljena spoznavaš, da če se prepuščaš samoti..te lahko
ubije..pokonča..
kajti, neusmiljena je bolečina..Bolečina, ki ti jo nakaže ljubezen..
Zakaj me iščeš v drugih? Ne razumem..Je tako lažje? Je resnično lažje gledati drugemu v oči in mu govoriti stvari, ki niso namenjene, za njega?
Ustavi svet..kakor to jutro, ko stojim pred tvojim oknom..objokan in skesan..
Sem jaz prezrl to čustvo v tebi, ko si ti odhajala?
*
Zakaj te iščem v drugih? Zato, ker živiš v svojem svetu, kjer si sam sebi dovolj, ker me ne opaziš, ker moje ljubezni ne sprejemaš, ker je ne znaš dajati. Zato, ker ko te gledam v oči in ti govorim stvari, ki so namenjene tebi, ne vidiš žara ljubezni, me ne slišiš in me odrivaš od sebe.
Ja, prezrl si moja čustva. V vseh teh letih si prezrl čustva, mene in vse okrog naju. Spoznavaš kaj izgubljaš šele zdaj, ko odhajam.
Veš kaj je bolečina? Veš kaj je hrepenenje?
..hrepenenje na vsakem koraku..v vsakem dejanju,v vsaki besedi……..ker je v tem svetu težko ostati to kar si..delati kar te veseli…vsak bi te rad spremenil..vsak bi te rad po svoje učil..zato te še bolj pogrešam..ker kljub vsemu ostajaš to kar si…ker ljubiš iskreno in iz srca…pomeniš mi vse..vse..do zadnje kaplje tvoje solze……do zadnjega vetra tvojih sanj…..do zadnje kaplje krvi..do zadnjega žarka sonca…
…bolečina, ko te ni…….sanjam s tabo….sanjam koliko želja je bilo v tebi, vseh neprehojenih poti, koliko nedokončanih misli, še mnogo več strasti, a usoda ne izbira, sploh ne ve, kako boli, ni ji mar, za vse, ki zdaj trpijo, ob misli, da te ni. …Ni je večje bolečine, kot je ta, ki zdaj živi v srcih zlomljenih duš
Koliko vprašanj ostaja neizrečenih, koliko solza je padlo zate in jih še padlo bo…
Ko bi le vedela, kako počasi mi tečejo minute in ure odkar te ni, bolečina pa ostaja in vsak dan je enak se zdi, kot da ni več upanja, kot da konec je poti, za teboj je ostala le tišina, ki nič je ne zbudi.
…kot ti , nihče me ne zlomi, le ti me lahko, le ti me lahko za vedno zavijaš v temo…
Veš kaj je najhuje? Pogrešati nekoga, ki je poleg tebe. Tako je bilo moje življenje s teboj. Hrepenenje, pogrešanje in bolečina so bile stalnice v najinem odnosu. Nič več! Konec. Odločila sem se za srečo. Prepozno si spoznal kaj si in bi lahko imel. Prepozno je, da bi zdaj popravljala napake, ki sva jih delala. Čas je da greva naprej, vsak svojo pot.
