Kaj pa če sem jaz tudi? :)))

Tako poznano mi je to,ta zgodba,kot bral bi svoj življenjepis,pa vendar,moč je volja,volja je duh,duh je ljubezen,ljubezen je moč!!!

Srečno vama obema.!

Kdo ve zakaj so besede pisane,in izrečene,dokler ne vidi v srce????

Veš, očitno je ta zgodba znana še marsikomu, ker se midva s sanjacem niti pod razno ne poznava.:))) Pa vidiš, kako podobno doživljamo bolečino?! Vse preveč ljudi jemljemo za samoumevne in prepozno spoznavamo napake, zato je to tako poznano.:))

Papir prenese vse (v tem primeru forum), srce pa malo manj.

Tudi zgodbe iz realnega življenja so na moč enake,podobne in tako življenske,le govoriti je težko o njih.

Tudi srce prenese zelo veliko preden se resnično zlomi,ko pa se, je bolečina prevelika, in ne da se brez solz.!

Solze so ventil, da se srce ne zlomi do konca. Izjokaš bolečino, se pobereš in greš naprej.

Tokrat bom brez komentarja.

Jaz tud. Ker je žalost res težko breme …

hja………

Jasno: ejakuliraš, zapneš hlače in greš:-))))))

da med tisočimi nezadovoljnih na koncu spoznaš sebe. In spoznaš, kako lepe ljudi poznaš.

Potem veš, da se spreminjaš. Pravijo, da človek ne pogreša česar ni imel….pogreša tisto kar je imel in izgubil…. Se naj sprijaznim, da sem imel več..hotel preveč…in zdaj..zdaj nimam ničesar…….

Če sedaj izgubim še tisti del mene, ki je namenjen tebi..Kaj mi ostane? Osamljen sanjačt na zemlji išče dotik, kjer je bilo najino stičišče..So mar sanje edino tisto, kar naju združuje?
Dih, ki ga čutim ob tebi..Je nemir, ki te zasanja v sanje, ko pade noč nad zemljo..

Sanjam sanje, ki ne minejo z nočjo. Vidne so v očeh , še vedno..še vedno te pogrešam.

Iskal te bom v meglici..iskal te bom plesočim listjem……vem,da si blizu..ne vem pa..zakaj se zdi pot do tebe tako dolga…….zakaj?

Mar boš res dopustila, da pišem o zgodovini, ki ostaja za mojim časom…Naj ohranjam samo še spomine !?

Pot je tako dolga kot si si jo naredil. Bila sem ti na dosegu roke, samo stegnil bi jo in bi bila v tvojem objemu, zaljubljena, mehka, vsa tvoja,…..ampak ne, nisi me videl dokler me nisi izgubil.
Sam si kriv, da je vse zgodovina in da so vse samo še spomini. Želela sem si delati spomine s teboj, do konca najinih dni, pa naju je konec prehitel, predno so se nama iztekli dnevi.

Prepozno srček…zaenkrat je zasedena. 🙂

Res je….Doživim lahko veliko vsega..Tako malo stvari ostane tukaj samo..za naju. Potepam se po svetu, kjer ni glasu, ni vonja, ki bi ostajal v meni..ter me vedno spominjal samo na tebe. Ne morem ti obljubiti, vedno. Ti ne znaš ziveti samo za mene kljub temu, da temisel, naredi na trenutke srečno. Ne bom ti priznal, da vonj po tebi ostaja, še vedno tako močan. Morda ni ljubezen tista, ki bi naju vodila..do najinih sanj. Morda ni dotik teles tako pomemben, kot pa to, da lahko pridem do tvojih misli..še danes.
Ali je res samo tvoj ponos tisti, ki nama stoji nasproti ali med nama?
Ali ne moreva izreči toliko stvari, ki so pred nama in že davno, za nama? Imela si prav..Ne morem prihajati do tebe..Ne morem veliko stvari ampak vem, da tisti vonj po tebi ostaja.. kot nekoč..

Tvoj ponos ?

Mogoče je kriv tudi moj ponos ali pa ne. Očitno imava različne želje in potrebe. Jaz ne morem brez ljubezni, dotikov,….Želela sem si jih, samo tvojih, želela sem si tvoje ljubezni, čeprav drugačne, kot je v moji glavi, ampak bila bi samo tvoja in bila bi ljubljena. Ne bi potrebovala stalne prisotnosti, samo občutek ljubezni bi bil dovolj, pa bi ostala. Ne, tukaj moj ponos nima nič zraven. Tukaj gre samo za pomanjkanje ljubezni ali pa napačno razumevanje drug drugega. Gre za to, da si nisva znala priti naproti, preveč stojiva vsak na svojem bregu, vmes pa dere globoka in mrzla reka, ki bo vsak čas odplaknila še tisto malo čustev, kar jih je ostalo. Vonj po tebi in željo po telesnem stiku s teboj, je že davno odnesla.

Bo tvoje srce začutilo, s kakšno lahkoto me ubijaš in greš,me pustiš, da se utapljam… Kaj res ne veš, da nimam rešitve, da nimam moči iskati le besede, ki jih hočeš slišati?

Ti je res v zadovoljstvo, da ne veš, da me boli vse kar tebe zaboli,da jokam tvoje solze in točim tvojo kri?

Povej mi, le kaj mi še ostane, ko se danes ugasnejo luči, ko v samoti ležim odprtih oči in mi v mislih odmeva le: ” Le kje si TI, si res brez srca ?!

zato, prosim, zapri mi oči,ker nočem videti, pokrij mi ušesa, ker nočem slišati, kljub vsemu objemi mi srce, ker nočem čutiti in skrij me pred svetom, kjer tako zelo boli živeti, pred svetom, kjer ti ni mar zame.

Kajti , nihče me ne zlomi, le ti me lahko, le ti me za vedno zavijaš v temo…..

Mi je hudo, ko vidim, da te boli, ampak je prepozno. Med nama ni več tiste ljubezni, da bi me ta bolečina potegnila nazaj k tebi. Tebe vsa ta leta ni nič bolelo, ko sem trpela, iskala pozornost, čakala na tvoje dotike, poljube,…..pa se ti ni zdelo vredno opaziti me?
Zakaj naj bi te zdaj varovala pred krutostjo realnosti, ko pa si naju v vse to potisnil sam? Kriva sem toliko, da sem to dopustila in nisem prekinila vsega, dokler se je še dalo in sva še imela možnost. Le kje si ti, si res brez srca, sem v sebi vpila, ko si hladen ležal ob meni in se obračal stran. Odgovora ni bilo. Te ni nič bolelo, ko sem stegnila roko k tebi, z željo pobožati te, pa si jo odrinil in se obrnil stran? Mene je, zato me zdaj tvoja roka, ki jo ponujaš v spravo in v tvojo rešitev ne gane več.

Draga Maja… Prosim, ne zbujaj skomin…ki spijo…no komajda spijo…bolj dremajo in jih prebudi vsak zvok, vsak vonj… glas…želja po objemu… Kje sem …zgrešila? Ljubim ga še vedno…hrepenim…tudi on je ljubil mene…kam je izginila ljubezen?

Nč…gremo naprej…gremo se delat ravnodušne…zaposlene z vsakdanjimi obveznostmi…v upanju na nove srečne trenutke…kratke kot dih vetra….Se jim bom še kdaj upala prepustiti? Bodo še kdaj sploh prišli?

Verjemi v pravljico!
In delaj na njeni uresničitvi:)

Še vedno in vedno bolj. Ko že mislim, da sem prišla do vrha in več ne gre, me preseneti in čustva še kar rastejo. Ko bi vsaj trajalo.:))