Naporna knjiga, vendar ena tistih, ki nam za našo pozornost na koncu povrne z zadoščenjem, ki ga delimo z glavnima junakoma, Sethe in Paulom D. Gospa Morrison je ustvarila umetnino, ki na prav poseben način gotovo predstavlja tudi zadoščenje nekaj rodovom njenih temnopoltih prednikov kot svojevrsten dokaz zmage nad njihovo kruto usodo.

Res je, ena boljših knjig zame, sem jo ene trikrat prebrala. Jezik me je čisto očaral. Pa poigravanje s številkami, v tej knjigi igrajo zelo pomembno vlogo. Sethe je iz suženjstva bežala 28 dni (toliko traja ciklus), ipd. Priporočam.

Trikrat?! Čestitam! Trikrat sem prebral edino Kureishijevo Intimnost, ampak je nekajkrat tanjša. 🙂

Načeloma mi gre pri duhovih in podobnih pojavih nekako vedno na smeh. Tudi v življenju se ne spomnim, da bi kdaj naletel na kaj podobnega. Pri nas imamo medvede… 🙂 Ampak pri Morrisonovi so zli duhovi mrtvih otrok in lik Ljubljene ustvarjeni tako prepričljivo, ker izvirajo iz tako grozljive resničnosti, da res lahko zaslutimo tisto moreče vzdušje.

Kar tudi občudujem pri Morrisonovi je to, kako se s svojim pisanjem dvigne nad vsakršno sovraštvo, kljub vsemu, kar so belci prizadejali njenim temnopoltim prednikom.

Jaz sem pri tej knjigi zelo užival predvsem v dialogih. So tako življenjski in duhoviti, brez vsakega slepomišljenja. Ob tem se spomnim besed Gorana Bregoviča, ki v zadnjem času žanje velike uspehe z nastopanjem z ljudskimi glasbeniki z Balkana, ki se je, ko se je začel družiti z njimi, čudil, s kakšno lahkoto in kako dolgo lahko igrajo. Po njegovem mnenju zato, ker so v svojem življanju in nastopanju preživeli že toliko, da je pri njihovem igranju in petju odpadlo vse, kar ni bistveno. Poslušal sem jih po internetu, ko je radio FreeB-92 v živo prenašal nastop z beograjskih ulic, ko je padel Milošević. Imajo krasno ime, “Orkestar za svatbe i sahrane”.

Mnogo je knjižnih dokazov, da pisatelju ni potrebno sovraštvo, ker s takim odnosom nima kaj početi, ne kaj povedati. Že samo pripovedovanje o dogajanju, o suženjstvu, holokavstvu in etničnem čiščenju, že to, da je sam pisatelj neke vrste “pričevalec”, govornik, ki preliva besede na papir z namenom, da se to ne pozabi, je veliko dejanje, zlasti pa, če ga opravi tako briljantno in literarno dovršeno (khm, za moj okus celo preveč perfekcionistično) kot Morrisonova.

Trenutno se sama bodem s pričevanjem Zilhada Ključanina. Priča o genocidu nad Bošnjaki. Založba ga reklamno sicer primerja z De Sadom, toda primerjava sploh ne zdrži, niti od daleč ne. Gre za povsem drugačno tematiko, obdelano na drug način.

Zdrži pa primerjava z Morrisonovo in pa z Rushdijevimi Polnočnimi otroki. Ocena sledi (če bom zdržala branje) na straneh Knjižnih moljev… Do takrat berite vedrejšega Mazzinija, ki se tokrat loteva tistega malega terorizma, ki si ga nori starši drznejo zganjati nad svojim potomstvom… Kar tudi ni tako malo, kajne.

Živio! Tudi jaz sem navdušena nad Ljubljeno. Najprej sem gledala film potem sem prebrala še knjigo. Pisateljica je res mojstrica, saj uporablja ogromno na videz nepomembnih malenkosti, ki se vpeljejo v zgodbo in ji dajo poseben pečat. Kaj pa Salomonova pesem, vam je všeč ?