Ko sem jaz študirala, ni bilo veliko mest v študentskih domovih, prednost so imeli tisti iz bolj oddaljenih krajev, tako da nas je večina tistih, ki smo bivali v radiu 30 km izviselo. Moja starša sta nam privoščila marsikaj, a privat namestitev bi bil za nas velik finančni zalogaj. Pa tudi nesmiseln, glede nato da je bil javni prevoz poceni, v Ljubljani si bil pa v 45 minutah z vlakom.[/quote]

Tisti, ki so od Ljubljane oddaljeni 30 km za dijaške ter študentske domove sploh ne zaprosijo. Škoda denarja. Sem imela v sš kar nekaj takih sošolcev pa jim sploh ni padlo na pamet, da bi za dijaškega sploh zaprosili. Takih, ki so doma 30 km stran sploh ne vzamejo. Je bil v našem dijaškem sicer en fant, ki je imel do doma samo 15 minut z trolo. Bil je cca 14 dni, pač da ni bil sam doma. Starša sta šla na dopust pa sta mulca kar v dijaškega pripeljala 🙂 Je pa res, da sta bila starša blazno pri denarju in sta si to lahko privoščila.

odličen odgovor! če npr. sodim po sebi – meni bi se zmešalo, če ne bi vsaj enkrat letno odpotovala kam v azijo, vmes še vikendi po evropskih mestih, skok na hrvaško obalo, izletke po Sloveniji pa sploh ne štejem.

Medtem pa sta npr. moja starša zacementirana v svoje okolje in jima je tako super. Mamo smo pri svojih 60 letih komaj spravili na izlet na morje, ga je videla prvič v življenju – in trdi da je bilo dovolj! Oče pa je npr. moral na rehabilitacijo po operaciji v zdravilišče (ene 80 km oddaljeno), pa je že drugi dan klical, da če ga ne pridemo iskat, pride peš domov.