Ljudje smo neskončno majhne lutke proti vsem drevesom, proti vsem goram
Sem psihiatrična pacientka in se pri svojih 30. psihiatrično zdravim že v tretje ter jemljem psihiatrična zdravila (escitalopram 20, aripiprazol 30 mg), ki pa bore malo pomagajo.
Leta 2018 sem morala iz psihiatrije za 4 mesece iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me strokovne delavke lahko doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če ne bi bila pridna ali če ne bi redno jemala tablet (pa že tam sem dva meseca stran metala olanzapin, ker sem se samo redila in spala po 14 ur /dan).
Leta 2021 si je mati zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom več grozila, razbijala, uničevala lastnine …
Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.
Sem tudi samomorilna, ker sem pri svojih komaj 30. prisiljena delati.
Že 11 let pa tudi takole doživljam realnost:
– počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj,
– ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj deset metrov razdalje stran od njih,
– predstavljam si, da bi morali biti ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,
– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu,
– to, kar govorim z usti, je zame popolnoma druga zavest kot to, kar gledam z očmi, ker z usti ne morem gledati in z očmi ne morem govoriti, zato si predstavljam, da bi oči in usta morala biti isti organ,
– ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), dojemam za nadljudi …
Ali je to psihoza?