Naslovnica Forum Starševski čvek Locitev

Locitev

Berem vas in razmisljam:

Koliko vas, ki tako zelo promovirate locitev, ker nikoli ne bi partnerju odpustile, spregledale, potrpele, tolerirale, itd. karkoli ze (od najbolj nepomembnih do malo manj pomembnih stvari) in nikoli pri svojih nasvetih, komentarjih, mnenjih ne pomislite na drugo plat, moznost pogovora, kompromisa, STE SE ZARES LOCILE????

Ali pa vse ve zivite v idealnih zakonih? Si morda zatiskate oci in barvate vase sebe, vase partnerje in otroke v idelne barve????

Ne vem. Meni pade na pamet milijon drugih poti, prej kot locitev. So situacije, ko drugace ne gre (ekstremi z nasiljem, psihicnim in fizicnim, varanje, alkohol… – pa tudi take situacije se lahko pozitivno resijo, saj poznamo primere, a ne?), je pa vecina situacij taka, da se lahko z malo truda zelo spremeni. Res ne cutite nobene odgovornosti do vasih zivljenjskih odlocitev ali mislite, da se partnerja lahko zamenja tako kot zmski plasc vsakih nekaj let?

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

Očitno nekatere res razmišljajo tako. 🙁(( Sem tudi sama že opazila, da jih večina razmišlja tako, da če ni vse idealno, tako kot je v kakih ljubezenskih filmih “Hollywood varjanta”, da se je treba takoj ločit … 🙁(((( Ajoj ajoj … Take igrce smo se lahko šli v cajtih ko smo bili še samo fanti in punce oziroma ko še ni bilo neke resne zveze, pa otroci in vse ostalo. Mislim, da en odrasel človek se pa ja zna pogovarjat in reševat krizne situacije (takšne in drugačne).

No … seveda … v določenih hudih situacijah, ko resnično ne gre več naprej, je pa res ločitev edini izhod. Ampak mislim, da to pa res ni v 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh zakonov … 🙁(

Jaz bi se ločila, če bi bilo posredi nasilje (verbalno ali fizično), alkohol, droga, varanje (pri enkratni prevari bi se morda še dalo popraviti škodo) ali če bi mož kakorkoli škodoval mojemu otroku.

Sicer pa menim, da je glavni razlog ločitev iluzorna romantična (filmska)predstava o ljubezni, ki v realnosti ne obstaja, ter iluzorno pričakovanje, da te bo partner osrečil in dal smisel tvojemu življenju (to dvoje lahko storiš samo sam). Zato se pač nekateri ločujejo samo zato, ker ni več metuljčkov, ker seks ni več fantastičen in tako pogost, ker pričakujejo, da bo partner bral njihove misli in želje (in pozabljajo na odkrit pogovor) ipd.

Jaz mislim, da t.i.idealnih zakonov ni. V vsaki zvezi kdaj pa kdaj pride do nesporazuma, prepira, nesoglasja, pa če tudi za čist banalno stvar. Je pa res, da živimo v času, ko ne znamo nič potrpet ali požret. Seveda je najlažja pot ločitev. Se pa tudi jaz strinjam, da je v določenih hudih situacijah ločitev najboljša rešitev.

Zelo dobra znanka je izvedela, da jo mož vara in se je odločila, da je družina na prvem mestu – ni se ločila. Ampak na nesrečo je znanka sedaj izredno izredno nezaupljiva do svojega moža in vedno bol depresivna pač ne more pozabiti. Zadnič sem ju srečala v mestu in njen mož me je spaševal čisto običajne stvari od takrat naprej me ona ne pogleda samo sms je napisala, če osvajem njenega moža. Tako da tisti, ki ve da ne bo mogel preboleti “varanja” mislim bolje, da se loči kot pa da vstraja v bednem zakonu.

moja mami je rekla, da je zakon križ namazan z medom. Med se poliže, križ pa ostane. No, delno drži, za nekatere pa kar dobro drži ta pregovor. Jaz še vedno trdim, da sem dobila krasnega moža imava dva majhna otroka in tako kot pri drugih zakonih, tudi pri nama prihaja do visokih napetosti, se krešejo mnenja, se malo kujava kak dan…pol sva pa spet pride čas harmonije, razumevanja…se strinjam s tabo, da je treba včasih malo potrpet, ker idealnih zakonov NI, slej ali prej nekaj pride. Upam, da se mi nikoli ne bo treba ločiti.

Žalostno je, da nas je večina bila vzojena v duhu romantične ljubezni.

Koliko vas je kdaj doživelo, da bi vam kateri od staršev ali tistih bližnjih razložil, kako zadeve potekajo. Da je zakon trdo delo. Da se ne konča vse (kot v filmih), ko se dva poročita in je romantika na višku. Da je treba sklepat kompromise in se prilagajat, ne pa oddirjati z drugim, ko se metuljčki doma poležejo?!
Da naj se ne pričakuje, da te bo osrečil partner, ker to ni njegovo ‘delo’ in boš potem vedno nesrečen? Da je potrebno v zvezo vlagati in da nosimo odgovornost drug do drugega! Tako v dejanjih kakor tudi v načinu življenja?

Koliko od vas je vse to izkusilo na lastni koži, po x propadlih zvezah in je bila lekcija res težka. In koliko vas je s tem sporočilom odšlo od doma?

lp, ewy

A ni car ravno v tem, da ta kriz znova in znova mazes z medom, ki ga potem slastno polizes?

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

No, pri nas doma niso rožice cvetele. Že kot otrok sem se spraševala, zakaj zaboga se ne ločita (sem si tega celo želela). Čeprav vzroki za njuno ne-ločitev niso bili pravi (predvsem materialni in navajenost), pa sem vseeno dobila dobro lekcijo o vztrajanju v zakonu. In začuda se starša danes, po 20-ih letih katastrofalnega odnosa, kar solidno razumeta. Očitno sta vendarle nekako napredovala, predvsem mislim da v sprejemanju drug drugega takega, kot je.

Če se dva nehata ljubit, sta za narazen. Pika konec. In je popolnoma nebistveno, kaj se z njima dogaja, kak je odnos…če ni ljubezni: adijo.

Seveda, ljudje zamenjujejo marsikaj za ljubezen. Vznemirjenje, poželenje, avanturo…imajo zelo plitek odnos do tega.
Ljubezen je v resnici zelo mirna zadeva. Na koncu sta partnerja bolj prijatelja kot ljubimca in temu se reče zrelost.
A do tega jih malo pride, še manj razume in zbežijo proč, ker v bistvu iščejo strast.

Samo so pa primeri – in ni jih malo – ko dejansko ljubezni ni več. Ni več pretoka med človekoma, postajata si tujca. Ni treba, da je med dvema strast, a pomembno je, da je kontakt. In ta lahko izgine. Ljudje se ne zavedajo, da ljubezen ni nekaj, kar lahko kotroliraš. In dejansko lahko mine.
Ljudje se pa poročajo in si obljubljajo, da bodo stalno skupaj samo iz strahu pred samoto in čisto nič drugega. Drugi je samo beg pred samim sabo. Iz tega se sklene večino zvez, ljudje temu rečejo “ljubezen” in potem se čudijo, kam gre vse skupaj.

jasno, ker že od začetka niso samostojni in sami v sebi celostni in potem se najdeta dva berača, ki se vesita drug po drugem.

“živela bova skupaj do konca dni” je družbeno vsiljen vzorec, ker je to ekonomsko prikladno in to nima nobene zveze z ljubeznijo. Tega se ne moreš odločiti mentalno. Ljubiš vedno v sedanjosti.
Seveda če si zrel in imaš kaj v sebi, bo ta ljubezen rasla in se poglabljala in dejansko si lahko z nekom do konca dni.
A ne na ta način, na kakršnega živijo ljudje danes. Ko so čisto prazni in samo iščejo uteho v drugem. Še sebe ne znajo imet radi, potem pa bodo ljubili druge – to pač ne gre.

Tako da so redki tisti, ki so skupaj dolgo časa res zato, ker se ljubijo. Večinoma so skupaj, ker so navajeni, ker je itak vse brez veze, ker boljšega itak ni in najpomembnejši razlog: ker se bojijo biti sami.

In vse to sr*** se danes imenuje ljubezen.

In vsi tisti, ki tako v luft skačejo, ko nekdo omeni ločitev, naj se malce vase zagledajo in razmislijo, česa jih je v resnici strah. Razburjajo se, ker se sami pri sebi neznansko bojijo ločitve in to, da bojo ostali sami.
Strah pa ni nikakršna osnova za ljubezen. Če te je strah ločitve in ji še v obraz ne moreš pogledat, se soočit, da ja, lahko se zgodi, da tega človeka ne boš več ljubil, da on ne bo ljubil tebe in takrat se bova poslovila z vso hvaležnostjo za lepe trenutke – če tega nisi sposoben, ne znaš ljubit. Tvoja ljubezen je samo izogibanje samoti.

Ampak je paradoks: da samo tisti, ki je lahko sam, je lahko kvalitetno z drugim in je z drugim res iz ljubezni in ne iz vsega drugega, kar zamenjuje z njo.
Najprej moraš imeti soje korenine, globoke in trdne, da se lahko povežeš z drugim bitjem.
Samo tega jasno nikjer ne učijo in smo vsi invalidi, ki rabimo drugega za bergljo.

In tako je z 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi, ker pač nismo dovolj zreli in smo totalni nedonošenčki, ko pride do ljubezni.
Največja zmota je, da mislimo, da znamo ljubit. Kje pa! Ne znamo in uničujemo drug drugega, predvsem pa otroke, ko jim prenašamo svoje vzorce, saj drugega nimamo.

Samo res redki so se sposobni soočit s tem – to je pa že prvi korak k zrelosti. Človek ima še toliko za rast, samo za to je potrebno malo inteligence.

Ljudje se pa poročajo in si obljubljajo, da bodo stalno skupaj samo iz strahu pred samoto in čisto nič drugega. Drugi je samo beg pred samim sabo. Iz tega se sklene večino zvez, ljudje temu rečejo “ljubezen” in potem se čudijo, kam gre vse skupaj.

jasno, ker že od začetka niso samostojni in sami v sebi celostni in potem se najdeta dva berača, ki se vesita drug po drugem –

Tule je vsa resnica, ki jo iščejo ženske tu gor po teh forumih zakaj je prišlo do mrtvih “obrazov” .

Se ne strinjam.
Odlocila sem se da za moza vzamem tegaintega fanta in ne kakega drugega, ki mi je prekrizal pot. Zavestno in iz ljubezni. V kolikor bi dvomila o njem, se kljub nevemkaksni ljubezni ne bi porocila z njim. Ravno tako se ne bi mogla odlocit za skupno pot z nekom, v kolikor bi bila v dvomih o svoji ljubezni do njega. Torej, odlocila sem se za vse vecne case in pri tej odlocitvi vztrajam. Ne bodo me razni zakonski krizi in tezave spravili v dvom o moji odlocitvi ali me celo pripeljali do tega, da si premislim.

V kolikor pa sta dva odrasla, ki sta pripravljena nekaj vloziti v zakon in ohranjanje ljubezni, ta ljubezen ne izgine! Lahko se ogenj spremeni v plamencek, ki pa vedno znova lahko zagori v kres ali celo ognjemet, in potem spet s casoma ugasa, a se vedno znova prizge.
Mislim, da se vecina zakonskih tezav z lahkoto resi (seveda morata sodelovati oba partnerja) in da so locitve iz “hira” le posledica nezrelosti in netruda za ohranjanje zakona, partnerstva in ljubezni.

Ne trdim, da se nikoli ne bi locila. Lahko se mi v zivljenju zgodi marsikaj in enkrat krenem tudi po tej poti. Vedno dopuscam to moznost, si je pa ne zelim, ker mi je danes se vedno sladek med z zakonskega kriza (pa se vsake toliko dodamo malo cokolade 🙂)) ).

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

“Ne vem. Meni pade na pamet milijon drugih poti, prej kot locitev. So situacije, ko drugace ne gre (ekstremi z nasiljem, psihicnim in fizicnim, varanje, alkohol… – pa tudi take situacije se lahko pozitivno resijo, saj poznamo primere, a ne?), je pa vecina situacij taka, da se lahko z malo truda zelo spremeni. Res ne cutite nobene odgovornosti do vasih zivljenjskih odlocitev ali mislite, da se partnerja lahko zamenja tako kot zmski plasc vsakih nekaj let?” – malo truda je običajno premalo!

Osebno mislim, da je še vedno preveč nesrečnih in zakrnelih parov, ki zaradi okoliščin, kot so “nobenih težav z nasiljem, psihičnim in fizičnim, varanjem, alkoholov, kockanjem, ipd….”, ne vidijo, da živijo eden mimo drugega, v hladnem uradnem zakonu. Lahko se eden od partnerjev po 10-ih letih še tako trudi, celo predlaga obisk kake partnerske delavnice, a če za to ni interesa z druge strani, je vse skupaj brez veze. Ljudje dozorevajo z različnim tempom in nič nenavadnega ni, da kdo komu z zrelostjo uide. Seksualno življenje v takem zakonu običajno trpi, medsebojna komunikacija postane plehka (na nivoju – kdo bo otroka peljal v šolo in kdo plačal elektriko), ves čas vlada čudaško vzdušje, neusklajena vzgoja otrok in nenazadnje prikazuje se “čudoviti” vzor, ki uči otroke, kakšen naj bi bil “idealen” zakon. Ja, bistvo je – NE ITI narazen, ker je to nacionalna sramota! In hkrati si iščejo uteho za nereševanje zoprne situacije v stilu – to je v dobro otrok. Malo morgen! Iz tega vica izhajajo posesivne matere in vtikljive tašče…

No, na stara leta se pa tako bolje razumejo vsi, ker so navajeni že vseh muh svojega so-partnerja, libido se bliža svojemu dnu, drugega si pri tistih letih niti zamisliti ne znajo, poleg tega jim v kožo leze strah, da bodo ob starostni onemoglosti ostali sami.

LP

Malo truda za sproti, ko pa pride do nesrecnih in zakrnelih zakonov, se z malo vec truda tudi tak zakon lahko resi. Ni tako? Seveda, vedno morata sodelovati oba, en sam se lahko trudi do nezavesti, pa se stanje ne bo nic spremenilo.

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

Ti pa si trmasta ni kaj – si bik po horoskopu? …🙂)

Za ločitev se vsi več ali manj strinjamo, da je potrebna, če v zakonu več ne gre in če smo vse naredili, da bi šlo.

Ne strinjamo se samo v tem, kdaj zakon več ne gre, kdaj je tisti trenutek, ko minusi presežejo pluse in povzročijo škodo namesto koristi.

Poročeni večinoma zagovarjajo zakon, ločeni ločitev, ker vsak za sebe hoče verjeti, da dela prav. Zgoraj je nanizanih veliko za in protiargumentov, a jaz še vedno ne vem, kaj je tisto, kaj drži dva v zakonu, da gre brez večjih konfliktov, da gresta vsaj enkrat na teden z užitkom skupaj v posteljo, ne vem, žal. Edino kar mi je še najbolj verjetno je, da moramo biti dojemljivi za vpliv okolice, da si moramo pustiti oprati možgane, da moramo enako kot v boga verovati v ljubezen, kljub temu da ni nobenega dokaza, da je mogoča, da obstaja. Naša kultura zapoveduje zakon, srečen je lahko samo tisti, ki ima partnerja. Zajec tiči po moje v tem grmu, da sta dva skupaj močnejša, podobno kot pri bogu, vedno imaš nekoga, ki ti v stiski stoji ob strani.

Poanta mojega razmisljanja je bila, zakaj tako hitro obupati nad zakonom? Pravzaprav ob vsaki tezavici, ki jo katera od forumasic podeli z nami, se najde nekaj zensk, ki brezkompromisno svetujejo locitev. Zakaj?

Konec zakona je pa po moje itak takrat, ko ti ni vec fajn in se ne trudis, da bi ti bilo lepo. Ne glede na formalno locitev. Vprasanje pa je, zakaj se dva sproti ne trudita, da jima je lepo?

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

Seveda se zakon LAHKO reši, a ne takrat, ko je že na čistem dnu, s polnim loncem medsebojnih zamer. Se ti morda sanja, kaj pomeni, človeka s “prevzgojo” spraviti tako daleč, da bo postal zopet šarmanten in posledično ponovno privlačen za zakonca? In ob tem še ujeti “timing” obeh (- običajno je treba enega bremzati, drugega forsirati)?

Zakoncem, ki bredejo v začaranem krogu, brez strokovne pomoči težko uspe, če pa se jo že poslužijo morajo računati z min. par let spreminjanja lastne mentalitete, da lahko pričakujejo solidne rezultate. Reševati krizne situacije v poslu in se pogovarjati je nekaj, kar zadeva predvsem intelektualne napore, ko pa gre za zakon z vsemi čustvi vred, pa je to nekaj popolnoma drugega.

Načeloma se strinjam, da z malo sprotnega truda preprečiš katastrofo, a treba je vzeti v obzir, da se ljudje običajno ne ločujejo pri 25/30-ih (ko jih zanimajo, otroci, štalca, eksistencialni problemi ipd.), ampak po 30-em/40-em, ko malo dozorijo (če dozorijo) in potegnejo prvo črto svojega življenja in se vprašajo kam so prišli. Nihče jim ne more vrniti tistih 10 let, da bi popravili prvotne vrednote in še enkrat s poglobljenim zaznavanjem bolje izbrali zakonca. Soočiti se morajo z zapleteno odločitvijo – ali vegetirati do konca življenja – ali žrtvovati še nekaj cvetočih let (če je ostal vsaj minimalni interes z obeh strani) in upati na razultate – ali zapustiti prašno pogorišče in poskustiti srečo znova. Pri vsem tem so še pod pritiski tradicij, sterotipov, ipd. To niso lahke stvari, kakor je plehko talanje nasvetov po gostilnah in forumih!

LP

Se strinjam.
Se vedno pa ne razumem, kako nekatere na tem forumu, s tako lahkoto stresejo iz rokava: “JAZ BI SE LOCILA!”.
Pa bi se res?

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

Brezkompromisno svetujejo ločitev, to te jezi, si se vprašala zakaj, navadno nas jezijo tiste stvari, ki jih ne prenesemo pri sebi, ki nas obremenjujejo ali kako drugače ne dajo miru.

Med kuhanjem:-))) sem še malo premišljevala, gre za veliko vprašanj, vprašanje odpuščanja naprimer, kaj se odpušča in kaj ne, je npr. varanje stvar za odpustit ali ne, tako kot so doslej na nas vplivali različni primeri, mnenja prijateljev, znancev, filmi, tako sedaj iščejo ljudje še na enem koncu: internetu, vse to vpliva na naša občutja, mišljenja. Problem je, ker nihče ne more zagotovo reči to je prav in to narobe, že ker znanost še ne pozna funkcioniranja naših možganov, nikoli ne moremo vedeti, če bi enako čutili, če bi iz okolja kje kdaj dobili kakšno drugačno informacijo. Možgani delajo po svoje, mi se pa ves čas sprašujemo, če prav ali je kaj narobe z nami.🙂))

Hočeš nočeš smo produkt družbe, poglej samo to reklamo za Nivejin tuš gel al kaj že, ko zgornja soseda skoraj podre spodnji strop na glavo, tako je srečna, ko se je stuširala s tistim milom.🙂)) Ves čas nam na vsakem koraku vsiljujejo mnenje, da moramo biti srečni ves čas tako zelo, da skačemo in norimo od sreče. Ni ga junaka, ki bi mogel in znal razložiti, kaj je ljubezen, kaj je prav in kaj ne, mora boleti, moramo trpeti, pesmi pravijo, da ja, pravljice isto, če bomo trpeli, bomo poplačani z večno srečo. Noben ne zna v glavnem povedati, kako ravnati, kako se sprijazniti, da ljubezen ni neprestana ekstaza. Po mojem je edino možno peljat partnerstvo, da si priznaš, da je ljubezen zveza dveh ljudi, ki se zavežeta, da bosta skupaj v dobrem in slabem, da si odkrito povesta, da vesta, da bodo metuljčki odleteli in bosta seksala zaradi potešitve in da bosta skupaj, ker imata oba od tega to in to. Ne vem, bluzim, pomagajte!:-)))

Ah, registrirana, saj veva, no….včasih so rekli: “Lahko je s tujim …… po koprivah udrihat.! 🙂))

Tako nekako je s tem “jaz bi se ločila”, samo nihče od glasnih zraven ne doda tistih svojih 30 če-jev.

Lej, zanimivo je, kako so se ljudje pritoževali, da dr. Rugelj vse, ki ga z novimi temami prosijo za pomoč, napoti v svojo “ambulanto” in oh, kako je grozen, da nikomur noče konkretno odgovoriti. In vsak, ki pride k njemu mora najprej prebrati nekaj knjig in jih kupiti od njega. Ti, ti, dobičkar! Pa kako, hudiča, naj iz dveh napisanih stavkov razbere realno situacijo človeka?! Večina sploh ne zna opredeliti svojega trenutnega stanja, so brez osnovne orientacije in posledično zmedenih pogledov. In ja, strinjam se z njim, da so vsi kratki in površni nasveti popolna zguba časa, ubogi ljudje v stiski pa so od vseh “gostilniških” nasvetov še bolj zbegani. Sem dala to skozi!

LP

Katka- lepo napisano. Točno zato se ločujejo.

Ej, *registra, danes se pa zelo strinjam s tabo.

🙂

Kapo dol, tole je eno redkih treznih, konkretnih in realnih pisanj na temle forumu.

Ne bi bilo slabo, če bi bilo tvoje razmišljanje odprto pod lastno temo – mogoče bi znalo dati marsikomu misliti in se ozreti nase z druge perspektive.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ ~ NeVeR RuN FaStEr ThAn YoUr GuArDiAn AnGeL cAn FlY ~

Jaz pa ne, ker za vsako ceno skuša obdržati zakon. Mogoče bi ona, če bi bil mož alkoholik ali jo varal poskušala ga spremeniti in obdržati zakon. Samo v prvi vrsti ona bi se pri sebi spreminjala ne partner. Če bi bil moj partner alkoholih in vemo kaj vse alkohol prinese za sabo ( fizično, psihično nasilje, varanje itd……) mislim, da ob takem partnerju ne bi mogla 5,10,20 let vztrajati. Mi pa moje življenje in svoboda več pomeni kot pa en moški.