Z možem se ločujeva, otroka v srednji šoli. Kako so otroci prenesli. Tamala hči,1.  Letnik srednje, kar naprej joče,  vendar jaz ne prenesem več kreganja

Se kregaš?? Pravijo, da se krega tisti, ki ima še upanje in vero v razrešitev in razum drugega. Tisti, ki vedo, da sobz idiotom so modro tiho in čakajo optimalen trenutek. Ki je morda, ko otroci postanejo odrasli/samostojni?? Ce imas ob sebi norca si ne zelis, da ima ta norec prost in nemoten dostop do otroka, ker ga bo na stikih za vedno uničil. Ne vem pa kakšna je situacija pri tebi.

Če ni natipk zgodbica:

Ne, ne naredi ji tega, dva meseca pred koncem prvega letnika srednje šole – ko mora finiširati, da zaključi prvo leto novega izobraževanja.

Zaradi podobne situacije je eno dekle na gimnaziji naredilo samomor ( razpad družine – vrglo se je pod vlak).

Pogovori se z njo, če bo pripravljena in ji razloži, zakaj ne moreš več živet in sobivat z njenim očetom. Ali pa ji uredi pogovore pri psihologu – morda se bo lažje odprla nevtralni osebi in pogovorila. Ampak NE sedaj, časi ni primeren – če hošeč, da zvozi prvi letnik srednje šole, ker je očitno že sedaj zelo čustveno prizadeta, ker je spoznala, kaj se med vama dogaja.

Zavedaj se, da je dosti lažje za eno do dvoletnega otroka, če gresta roditelja narazen, kot pa za 14+ starega otroka, ki že razmišlja s svojimi možgani. Zanj je šok lahko še kako hud, ker mu razpade družina, razbije se mu tisti zanj še vedno varen dom pod skupno streho.

Zavoljo psihične stabilnosti tvoje srednješolke v prvem letniku, daj svoje potrebe malo na stran trenutno.

In jasno, pogovori se s svojim partnerjem, očetom otrok. Tega, da se boste srečevali tako na maturantskih, kot na diplomcih, pa porokah, se pa menda zavedata.

Nic vaju ne stane, ce se 1x razmislita, zakaj se razhajata in ce se res ne da nicesar spremeniti ali popraviti. Morata pa biti oba pripravljena na spremembe.

Vajina otroka sta v letih, ko se najbolj spreminjata in najbolj intenzivno dozivljata svet okoli sebe, custva so pa ena sama eksplozija.

Obenem je to cas, ko tudi najbolj potrebujeta figuro oceta, ce je ta le kolickaj  zainteresiran za otroka.

Ce res ne gre drugace, se pac locita, otrokoma pa nudita tudi zunanjo pomoc pri procesiranju vajine locitve.

Stran od toksičnosti, verjemi, da daješ s tem hčerki zelo močan vzor, za katerega ti bo še hvaležna, ko bo odrasla.

Je pa pomemben razlog zakaj joka- je to velika sprememba ( to je normalno)

Misli, da bo izgubila enega od staršev/ nosi krivdo/ misli, da je kaj z njo narobe?

Tu se oba zelo posvetita otrokom namesto ločitvwnega krega. Veliko se pogovarjajte, dajte ji vedeti, da jo imata oba neizmerno rada, spreminja se le to kje živite. Vedno, jim zagotavljajte, da čeprav se mama in oče ločujeta, to nima veze z družino- le drugačna družina bo. Očetu pa tudi reci, naj malce več časa preživi z njimi in jim vljiva ljubezen in to, da jih noben ne zapušča. (Če je oče na mestu, če ni bodo kot malo večji že sami videli kam pes taco moli) .

Ti pa le pogumno, prišla si do svoje meje in se postavila zase- ne vem ali bi lahko dala še kaj boljšega svojim otrokom. Na koncu koncev ugotoviš, da je najbolj pomembno v življenju mir (tako notranji, kot zunanji) predvsem doma, kjer je varno zatočišče vseh.

Kakšen odgovor. Varno zatočišče, je v kregariji in pranje umazanga perila pred otrokom? Samomor ne narediš kar tako, drugače bi polovica slovenije že skočila pod vlak. To so hude psihotične stiske, ki jih posameznik doživlja, ki so skupek vsega, ne pa posledica ločitve. Ljubi bog me je šokiral vaš komentar, saj otroci ne morajo živeti v tem.

Sem zivela s starsema, ki se nista prenesla in en drugemu zamerila vse mozno, kreg na kreg ali pa tihi dnevi.

A jaz sem bila za oba na prvem mestu in oba sta me imela brezpogojno rada, obozevala sta me.

Locila sta se, ko sem se osamosvojila.

Do neba sem jima hvalezna, da sta bila ves cas mojega odrascanja oba ob meni. Se bolj sem hvalezna, da sta me oba neizmerno ljubila in mi pokazala, kako zgleda, ko te ima nekdo zares rad. Mislim, da je to najvec, kar lahko stars da otroku, da ga brezpogojno in neizmerno ljubi ter da je vedno ob njem, ko ga otrok potrebuje.

Sem samozavestna oseba, ki ve, kaj hoce in cesa noce. Imam moza, ki me obozuje z vsemi mojimi napakami vred. In vzorec kreganja sem zamenjala za vzorec harmonije in humorja, imam opozit zakona mojih starsev.

Pri meni je bilo tudi tako, a sta se ločila in takrat je prišel neprecenljiv mir. Si želim, da bi do tega prišlo že prej. Ti deluješ razvajeno bitje brez kakršne koli empatije. Ne razumem, da ti ni bilo mučno gledati svojih staršev cel čas med prepiri…

Zakaj se ločujeta? Je mož neprimeren vzor za otroke in na njih slabo vpliva, imajo otroci psihične težave zaradi njega?

ne, nisi doumela, ježeš….Zato ne pametuj samo zato, da si replicirala “atikin”….

in ne, ne podpiram kregarije in psiharije v takih toksičnih zvezah nmed dvema roditeljema. Samo hči je prvi letnik srednje šole. To imej v mislih.  Zanjo najbolj pomembno preskočno sito srednjega izobraževanja. Naj zvozi prvi letnik, mati  in oče naj ji s svojimi problemi prizaneseta naj ji data še dva meseca,  – če je zdržala mati  14 let, bo pa še dva meseca… Razumljivo sedaj?

n jasno, pogovori se s svojim partnerjem, očetom otrok. Tega, da se boste srečevali tako na maturantskih, kot na diplomcih, pa porokah, se pa menda zavedata.

Pa zmenita se, da na maturace in ostalo ne bosta vlačila novih partnerjev, če otroka ne bosta želela, kot smo prejšnji teden brali v eni drugi temi. Bodita toliko zrela, da ne bosta po nepotrebnem zapletala življenja svojim otrokom.

In v trj vojni drug proti drugemu, sta vzgojila narcisticno osebo, ki gleda samo in zgolj nase. Kako je njej v dani situaciji in ne premore pike empatije do lastnih starsev.

Samo se en argument vec, zakaj ni dobro ostat skupaj samo zaradi otroka.

V kakšne mehkužce se spreminjate. Hčera ti joče, ker se ločujete pa niste toliko da ji razložite, ali da dojame zakaj se ločujeta. Očitno je že toliko navajena kreganja, da ji je to normalno. Ona je že psihično in čustveno pohabljena, pa ne zaradi ločitve, ampak zato ker je tako globoko v toksični družini da ji je to normalno. In kljub ločitvi sta lahko oba starša še vedno super starša. Spravite se k sebi. Najbolj ste pa smešni komentarji, da se naj pogovori z možem. Aja, verjetno je to zdaj na monu prvič ugotovila al kaj si mislite, da se ni želela pogovorit? Malo zdrave logike in ogromno pokončne drže vam manjka.

V tistem casu mi je seveda bilo mucno, nestetokrat srm si zelela, da se locita, da se te napetosti doma nehajo. Kreg je bil se najmanj, tihi dnevi so bili veliko vecje breme.

Da sta naredila zame dobro, sem razumela sele okoli svojega 40., koliko dobrega sem na racun njune zrtve pridobila jaz, ne v otrostvu, ampak pozneje na svoji odrasli osebnosti.

Imam 3 otroke, morda sem narcisoidna, morda tudi sebicna in nimam empatije, a moje mnenje je, da za starse ne bi smelo biti nic pretezko in nic nemogoce, ko gre za otroke. Vsaj meni za moje ni.

To kar pišeš sedaj nima popolnoma nič smisla. Kot otrok si si želela, da se ločita in ti je bilo mučno živeti v tem- sedaj si jima hvaležna, da si sebična narcisoidna oseba brez empatije, ker bi svoje otroke podvrgla istemu mučnemu sistemu, ki ga sama nisi marala v otroštvu, da bi dokazala nek trud za njih?  Reci jim hvala, za ta trud, ki te je naredil v mentalno siroto nezmožno normalnega odraslega razmišljanja.

jabolko ne more past kaj bolj daleč od drevesa, tistim ki vstrajajo v takih okoljih že veš, da nimajo vseh koleščkev v glavi, otroci so tu le izgovor, žal…

Bolje tako. Ima moža, ki jo obožuje, ima družino in živi dobro. Bolje biti narcis in dobro živeti kot pa nek empatik in živeti slabo.

Se strinjam z Obratno. Kako lahko gledaš doma starša, ki se videt ne moreta, potem pa si srečen, ker se nista ločila? Pri nas je bilo kreganje in ko mi je mama povedala, da greva, je bil to moj najsrečnejši dan do takrat.

Težko komentiram.

Otroka najstnika, vendar srečna, da sva se razšla. In živimo srečno, mirno dalje.

Srečno❤️

Za otroke je najboljše da se starša, ki se ne razumeta, ločita čimprej. Jaz sem se ločil in sem tudi takrat razmišljal, kako bo to vplivalo na otroke. Žene enostavno nisem več prebavljal. Na živce mi je šla, sam da sem jo pogledal, kaj šele če je usta odprla. Zame in za otroke je bila to najboljša odločitev, ki sem jo kdaj sprejel. Žena je sicer dolga leta trpela, sam to ni moja stvar. Otroci so večino časa tako ali tako pri meni.

Kako nevzdrzna je situacija? Jaz sem bila na tem, otroka stara 13 in 15..zelo obcutljiva leta.. Sem vlekla in cakala, ker on ni bil slab do otrok, samo med nama je bil problem,plus še prevara z njegove strani. No zdaj je par let od tega in moram rect, da mi ni zal, da nisem kar sla in  je ostalo, kot je. Ni izkljuceno, da bom sla stran cez par let, ampak v najbolj obcutljivem delu zivljenja otrok jima tega ne bi mogla narediti. Kot pravim, ce res ni nujno potrebno in trpijo otroci s strani moza.. potem razmisli, ker se mi zdi, da se danes kar vsi nekaj na horuk locujejo.. Verjetno bo kdo rekel, da ja vsakem primeru bolje it kot vztrajat v takem, ampak sej smo odrasli in se znamo obnasat. Kot pravim, pri nas je OK, onadva nista videla in slisala nic slabega  nikoli se nisva kregala pred njima itd.. V bistvu se niti ne kregava vec, ze nekaj casa.

še bolj pa grdo, da otroke tako uporabljaš kot izgovor. Daj priznaj, da si gnila pizda, ki ji je vseeno. Kaj jima kažeš, kako naj moški hodi po tebi? Kako biti ničvredna preproga po kateri hodiš?

Ma ene niste vredne niti za žensko, kaj šele za mamo.

Enako. Zame je bila ločitev staršev odrešitev. V šoli sem res popustila tisto leto, bolj zaradi njune ignorance, kreganja, ker nista imela časa zame zaradi svojih težav. Drugo leto sem se pobrala, prišla na isti nivo, doštudirala. Ko gledam nazaj, vem, da je bila ločitev zame blagoslov. Bi me sicer s svojo toksičnostjo popolnoma uničila. Sta bila na dobri poti.

Brigaj se zase in take komentarje zadrži za sebe