locitev se sama ne vem
Skupaj sva 20 let. Imava dva otroka. Sin star 13 let in hci 8 let. Otroka ga imata zelo rada, midva pa ze dolgo ne funkcionirava vec. Nikoli ni bil ne vem kako odprt clovek, to me ni motilo. Me pa sedaj cedalje bolj. Sploh se ne zna pogovarjat., ne zna se obnasat inv druzbi vedno tiho. To mi gre cedalje bolj na zivce in me je kar sram ko sem z njim ker je taka puscoba ali pa blekne kaksno ki ni za nikamor. Spremenila ga ne bom. Predlagala sem mu da greva vsak po svoje, zal mi je za hcero ki ga obuzuje. Saj sama ne vem kaj naj naredim. Naj mu spakiram pa naj gre ali ostanemo skupaj zaradi otrok. Ne vem malo se bojim ce bo odsel bom potem sama. Ampak ljubim pa ga tudi ne. Sem ga samo navajena.
Pogovorita se, poiscita vsak svojo zabavo, ce ne gre drugace, pa ostanita se teh par let skupaj, da otroci odrastejo…ce si z njim 20 let ti ocitno ni hudega, bos se 10 zdrzala. Ce prav razumem, imata ze sedaj loceno posteljo in skupno mizo… pa nobenega tezenja.
Preden gres v morebitno locitev se raje dobro pripravi, ni tako preprosto.
Avtorica, če siže prej vedela kakšen je po naravi, ga sedaj glej še naprej takšnega kot je. Prej bi morala misliti, ko si bila še mlajša pa si ne bi s takim ustvarila družine. A sedaj pa naj otroka nastradata zaradi, predvsem tebe. Z njim ni nič narobe, le sebi primerne si ni našel.
Če pa se odločiš za ločitev pa potem ne jamraj po forumih kako najti normalnega moškega, ker ga ne boš. Vsak bo še slabši. Tudi jaz sem neuradno ločena že precej let. Če že kateri moški pride v moje življenje je to le za kratek čas.Tako le premisli, da ne boš govorila tudi, kako fiul super je biti samska. Ker boš lagala…do takrat, ko bo zopet vstopil nekdo…v tvoje življenje. Pa srečno s sedanjim.
Pogovorita se, poiscita vsak svojo zabavo, ce ne gre drugace, pa ostanita se teh par let skupaj, da otroci odrastejo…ce si z njim 20 let ti ocitno ni hudega, bos se 10 zdrzala. Ce prav razumem, imata ze sedaj loceno posteljo in skupno mizo… pa nobenega tezenja.
Preden gres v morebitno locitev se raje dobro pripravi, ni tako preprosto.[/quote]
Kako gre pa meni to skoraj na kozlanje. Ostajati skupaj zaradi otrok, pa iskat si neko vzporedno zabavo, pa ne vem, kaj še vse. kaj je potem to? Še slabše od sostanovatstvu, niti blizu pa ne zakonu ali partnerski zvezi.
Tako, danes, se usest, pogovorit, vreč karte na mizo. Oba. Brez obljub in floskul v smislu, bo že, pa kaj te moti, saj je vse ok. Ni in ne bo. Razen če drastično OBA ne spremenita delovanja in odzivanja. Ampak le, če je ljubezen še kje. če je ni, se kot dva človeka pogovorita in zapustita razmerje. Otroci bodo imeli še vedno mamo in še vedno očeta. In kako bosta prenesla (prenesejo pa vsi), bo odvisno izključno od vaju dveh, ne od njiju.
Ti bi se ločila, ker je človek že 20 let tak, da je bolj zaprt in se ne zna pogovarjati? Pa še sama si si ga izbrala. A otroke si pa rodila točno take, kot si si jih želela, čeprav si jih nisi mogla sama izbrati? Ali ima tudi kateri od otrok kakšno lastnost, ki ti ni všeč, in ga boš zato dala v rejo? Se mi zdi, da imaš polno rt vsega in ne veš, kaj bi rada.
A je še sploh akka baba , ki ni čisti sociopatski šus?
Poznam primer podoben tvojemu s tem, da so bili otroci par let starejši. Skratka ker nista imela skupnih konjičkov oziroma ker je bil on bolj zapečka ona pa željna dogodivščin jo je vsako leto bolj motilo. Še posebno ko si je omislila nov konjiček in sicer motor in ko je začela spoznavati nov krog ljudi, je imela občutek, da veliko zamuja. Sledila ločitev in po skoraj leto dni ko se je ona naužila svobode, žura je ugotovila, da ji je bilo iz njim lepo. Imela je vso udobje zdaj se bori sama tako iz varstvom kot iz položnicam, da o vzdrževanju hiše ne govorim. SIcer pa ženka. ki v 20 letih ne more “prevzgojiti” oziroma prilagoditi ali recimo podrediti moškega svojemu življenju je slab vzor vsem ženskam.
Po mojem se bližaš 40 letom in te dela panika, da si v življenju nekaj zamudila. Verjemi nisi imaš pa sedaj nov iziv in sicer da iz možem najdeta spet neko skupno pot. Po mojem ta tvoj možniti ni slab. A misliš da en gobezdač ki je priljubljen v družbi je pa krasen mož. Ma dej nehi no. Imam veliko opravka iz ljudmi in samo kapo dol kok sreče sem imela pri izbiri svojega partnerja.
Pogovorita se, poiscita vsak svojo zabavo, ce ne gre drugace, pa ostanita se teh par let skupaj, da otroci odrastejo…ce si z njim 20 let ti ocitno ni hudega, bos se 10 zdrzala. Ce prav razumem, imata ze sedaj loceno posteljo in skupno mizo… pa nobenega tezenja.
Preden gres v morebitno locitev se raje dobro pripravi, ni tako preprosto.[/quote]
Kako gre pa meni to skoraj na kozlanje. Ostajati skupaj zaradi otrok, pa iskat si neko vzporedno zabavo, pa ne vem, kaj še vse. kaj je potem to? Še slabše od sostanovatstvu, niti blizu pa ne zakonu ali partnerski zvezi.
Tako, danes, se usest, pogovorit, vreč karte na mizo. Oba. Brez obljub in floskul v smislu, bo že, pa kaj te moti, saj je vse ok. Ni in ne bo. Razen če drastično OBA ne spremenita delovanja in odzivanja. Ampak le, če je ljubezen še kje. če je ni, se kot dva človeka pogovorita in zapustita razmerje. Otroci bodo imeli še vedno mamo in še vedno očeta. In kako bosta prenesla (prenesejo pa vsi), bo odvisno izključno od vaju dveh, ne od njiju.[/quote]
Meni gre pa na bruhanje, ko berem, kako je ženska 20 let z nekom, rodila z njim otroe, potem ji gre pa na živce, ker je od nekdaj tak kot je…
Nasvet pa, loči se, glej nase in zase in podobni?!?!
Otroka bostaimela vedno mamo in očeta, pa če gresta na konec sveta! Ampak z ločenimi starši bosta imela tudi travmo in nikoli več ne bosta imela družino!
Ko imaš otroka, sori, si prisiljen delati v njegovo dobro, to je tvoja dolžnost in odgovornost!
Sklepam, da je avtorica ljubila moža, ko sta se poročila. Če je bila prej ljubezen, je lahko spet. Samo malo se je treba v roke vzet!
Bom pa vprašala, ker me blazno zanim, kakšno je to razmišljanje žensk:
Hči je blazno navezana na očetain ga bi ob ločitvi hudo pogrešala. Zakaj bi ga pa pogrešala? Zakaj ne bi ostala z očetom????
Kaj mati, ko že sama sebi tako zelo privšči nekaj več in boljše, zakaj še hčerki ne privošči očeta in zakaj ne pusti otroka pri očetu?????
Kako gre pa meni to skoraj na kozlanje. Ostajati skupaj zaradi otrok, pa iskat si neko vzporedno zabavo, pa ne vem, kaj še vse. kaj je potem to? Še slabše od sostanovatstvu, niti blizu pa ne zakonu ali partnerski zvezi.
Tako, danes, se usest, pogovorit, vreč karte na mizo. Oba. Brez obljub in floskul v smislu, bo že, pa kaj te moti, saj je vse ok. Ni in ne bo. Razen če drastično OBA ne spremenita delovanja in odzivanja. Ampak le, če je ljubezen še kje. če je ni, se kot dva človeka pogovorita in zapustita razmerje. Otroci bodo imeli še vedno mamo in še vedno očeta. In kako bosta prenesla (prenesejo pa vsi), bo odvisno izključno od vaju dveh, ne od njiju.[/quote]
Meni gre pa na bruhanje, ko berem, kako je ženska 20 let z nekom, rodila z njim otroe, potem ji gre pa na živce, ker je od nekdaj tak kot je…
Nasvet pa, loči se, glej nase in zase in podobni?!?!
Otroka bostaimela vedno mamo in očeta, pa če gresta na konec sveta! Ampak z ločenimi starši bosta imela tudi travmo in nikoli več ne bosta imela družino!
Ko imaš otroka, sori, si prisiljen delati v njegovo dobro, to je tvoja dolžnost in odgovornost!
Sklepam, da je avtorica ljubila moža, ko sta se poročila. Če je bila prej ljubezen, je lahko spet. Samo malo se je treba v roke vzet!
Bom pa vprašala, ker me blazno zanim, kakšno je to razmišljanje žensk:
Hči je blazno navezana na očetain ga bi ob ločitvi hudo pogrešala. Zakaj bi ga pa pogrešala? Zakaj ne bi ostala z očetom????
Kaj mati, ko že sama sebi tako zelo privšči nekaj več in boljše, zakaj še hčerki ne privošči očeta in zakaj ne pusti otroka pri očetu?????[/quote]
Otroci si zasluzijo mamo in oceta v lju ecih in spostljivih druzinskih odnosih, ki so jim za vzgked in vrednoto… to je skrb za otroke in njihovo dobro, vztrajanje v nesreci in odtujenosti pa ni srecno otrostvo otrok verjemi, ceprav je najlazje za starse se izgovoriti na otroke, da se zrtvujejo zanje… pa s tem jim v bistvu delajo skodo, ker jim nalagajo krivdo in odgovornost za nesreco starsev…kar pa je ppdlo in niti maljo ljubeznivo od starsev… take.mamica bo rekla nekoc hcerkici tako sem ti privoscila oceta, da ti ga nisem hotela vzet in zato sem se zrtvovala zate in vztrajala v takih razmerah. Tako bo odgovornost za mamino nesreco in nezadovoljstvo nosila kar naenkrat hci. Ker jo bo mama tako prenesla nanjo…in to je. Veliko huje, podlo od starsev in travmaticno za otroka, kot ce bi starsi svoje odnose resevali med seboj z vso odgovornostjo in se ne izgovarjali in prenasali tega na otroke. Ker tako prenasanje in izgovarjanje je travma in hudo breme za otroke…in je dozivljenjsko
Neumni razlogi zaradi katerih ti bo na koncu zelo žal. Ena ti je dobro povedala, če po toliko letih nisi sposobna spremeniti moškega potem je nekaj narobe s tabo. V paru moški nosi del ženske in ženska del moškega. To kar pišeš pa nikakor ni in ne more biti tehten razlog za ločitev. Najbrž je že kakšen drug moški ogledan.
Sem otrok enega takega zakona, ki se je obdržal izključno zaradi mene in kjer sta se starša kregala non stop, vpila in žalila. Meni osebno ni niti en nikdar naprej vrgel, da se je žrtvoval, le oba sta komaj enkrat ali dvakrat omenila, da sta bila skupaj, ker sta želela, da imam jaz družino. Ločila sta se, ko sem si jaz ustvarila svojo družino.
Neskončno sem jima hvaležna za žrtev, ki sta jo naredila zame, ker mogoče se njima to ni zdelo žrtvovanje, ampak naravno delovanje roditelja, jaz vem zdaj, da je bila to žrtev. Bila sem ljubljena in oboževana od obeh in kljub vsem njunim kregom, sta meni dala čudovito otroštvo in odraščanje!
Njuna lekcija je bila meni ta, da se je potrebno zaradi otroka potrudit. Onadva sta se sicer na kocu nehala trudit in se ločila, jaz sem pa speljala svoj zakon skozi tunele in hribe in doline do 25. leta in danes nama je z možem super. Ker sem vztrajala z vsemi svojimi in njegovimi napakami….
Sem otrok enega takega zakona, ki se je obdržal izključno zaradi mene in kjer sta se starša kregala non stop, vpila in žalila. Meni osebno ni niti en nikdar naprej vrgel, da se je žrtvoval, le oba sta komaj enkrat ali dvakrat omenila, da sta bila skupaj, ker sta želela, da imam jaz družino. Ločila sta se, ko sem si jaz ustvarila svojo družino.
Neskončno sem jima hvaležna za žrtev, ki sta jo naredila zame, ker mogoče se njima to ni zdelo žrtvovanje, ampak naravno delovanje roditelja, jaz vem zdaj, da je bila to žrtev. Bila sem ljubljena in oboževana od obeh in kljub vsem njunim kregom, sta meni dala čudovito otroštvo in odraščanje!
Njuna lekcija je bila meni ta, da se je potrebno zaradi otroka potrudit. Onadva sta se sicer na kocu nehala trudit in se ločila, jaz sem pa speljala svoj zakon skozi tunele in hribe in doline do 25. leta in danes nama je z možem super. Ker sem vztrajala z vsemi svojimi in njegovimi napakami….[/quote]
Ja super, da si bila srecna in zadovoljna v tski okolici kreganja, dretja itd. Meni taki odnosi niso blizu in si ne bi zelela ziveti v taki okolici…tebi pac je ocitno to vsec in zato si ocitno jima hvalezna,vda si lahko zivela v kregariji. Ce mislis, da je moje pisanje neumnost in to kar si ti dozivljala vrhunec srece in super dejanj poglej kaj o tem pravijo strokovnjaki…pa kar vec kih poisci so enotnega mnenja glede tega. Tako da poklici jih in jim povej da kvasijo neumnisti, ker si ti merilo za sreco in prave odnose…in ker si ti uzivala v dretju starsev in.kregihv domu jevzagotovo prav in sreca to tudi za ostale otroke in je prav po tvoje da tako sreco dozivijo in da se starsi tako zrtvujejo zanje, da se vpricu njih prelirajp, derejo itd. Otroci jim bodo, zako kot ti, nrkoc za to neskoncno hvalezni.
Hočeš reči, da če se starša ločita, ju bo ločitev osrečila in ne bosta več odtujena, otroci pa bodo imeli srečno otroštvo? Ločitev ju ne bo osrečila, ker sreča ni nekaj, kar prihaja od zunaj.
So primeri, ko je ločitev smiselna in edina rešitev (nasilje, alkohol v družini…). Vendar ne v takem primeru, ko se nekdo nekoga naveliča, ker je ta že 20 let tak kot je bil v času pred poroko, ob poroki, ob rojstvu otrok… Take primere se rešuje drugače, predvsem pri sebi, znotraj sebe – od tam, kjer problem izvira.
podobno pri meni, samo da sta moja dva malo mlajša..tudi moj je tak, tih, ne zna komunicirat v družbi, pa je drugače izobražen, to mi je od nekdaj šlo na živce, ampak ok, sem prenesla..
tudi jaz že dolgo ne čutim kakšnih strašnih občutkov do njega, potem pa tehtam, kaj bi bilo če grem narazen ali ostanem..otroka ga oba obožujeta, je tudi dober z njima, tu nimam kaj rečt..midva pa tako tako..njemu je izgleda čisto normalno, da sva nekako odtujena, pogovarjava se tudi doma malo, je težek karakter, ima svoje fore….počasi me moti, se dolgočasim, ampak ne bi pa šla. ker bom pa sama, ni pa slab človek po srcu.
Sem otrok enega takega zakona, ki se je obdržal izključno zaradi mene in kjer sta se starša kregala non stop, vpila in žalila. Meni osebno ni niti en nikdar naprej vrgel, da se je žrtvoval, le oba sta komaj enkrat ali dvakrat omenila, da sta bila skupaj, ker sta želela, da imam jaz družino. Ločila sta se, ko sem si jaz ustvarila svojo družino.
Neskončno sem jima hvaležna za žrtev, ki sta jo naredila zame, ker mogoče se njima to ni zdelo žrtvovanje, ampak naravno delovanje roditelja, jaz vem zdaj, da je bila to žrtev. Bila sem ljubljena in oboževana od obeh in kljub vsem njunim kregom, sta meni dala čudovito otroštvo in odraščanje!
Njuna lekcija je bila meni ta, da se je potrebno zaradi otroka potrudit. Onadva sta se sicer na kocu nehala trudit in se ločila, jaz sem pa speljala svoj zakon skozi tunele in hribe in doline do 25. leta in danes nama je z možem super. Ker sem vztrajala z vsemi svojimi in njegovimi napakami….[/quote]
Ja super, da si bila srecna in zadovoljna v tski okolici kreganja, dretja itd. Meni taki odnosi niso blizu in si ne bi zelela ziveti v taki okolici…tebi pac je ocitno to vsec in zato si ocitno jima hvalezna,vda si lahko zivela v kregariji. Ce mislis, da je moje pisanje neumnost in to kar si ti dozivljala vrhunec srece in super dejanj poglej kaj o tem pravijo strokovnjaki…pa kar vec kih poisci so enotnega mnenja glede tega. Tako da poklici jih in jim povej da kvasijo neumnisti, ker si ti merilo za sreco in prave odnose…in ker si ti uzivala v dretju starsev in.kregihv domu jevzagotovo prav in sreca to tudi za ostale otroke in je prav po tvoje da tako sreco dozivijo in da se starsi tako zrtvujejo zanje, da se vpricu njih prelirajp, derejo itd. Otroci jim bodo, zako kot ti, nrkoc za to neskoncno hvalezni.[/quote]
škoda, da nisi živela z nami. Meni so vsi zavidali starše, ker sta mi bila oba predana in sem bila zanju vedo na prvem mestu.
Kregala se nista zaradi mene, sem se zavedala tega, da nisem vzrok njunih keganj in se me niso tikala. Potem se pa navadiš, da se kregata in preslišiš. Nima to nobene veze s srečo.
Danes ljudje mislite, da mora biti življenje pravljica, ker če ni, potem ni dobro in ste vsi nesrečni in zblojeni. Imam doma enega takega, ki pade v travmo, ko z možem izmenjujeva mnenje z glasnejšim in hitrejšim argumentiranjem. Kaj bi šele bilo, če bi se res kregala. No, upam, da mu izbijem iz glave pravljice in ga postavim na trdna tla še peden odleti iz gnezda!
Hočeš reči, da če se starša ločita, ju bo ločitev osrečila in ne bosta več odtujena, otroci pa bodo imeli srečno otroštvo? Ločitev ju ne bo osrečila, ker sreča ni nekaj, kar prihaja od zunaj.
So primeri, ko je ločitev smiselna in edina rešitev (nasilje, alkohol v družini…). Vendar ne v takem primeru, ko se nekdo nekoga naveliča, ker je ta že 20 let tak kot je bil v času pred poroko, ob poroki, ob rojstvu otrok… Take primere se rešuje drugače, predvsem pri sebi, znotraj sebe – od tam, kjer problem izvira.[/quote]
Glej nihce ne pravi, da je locitev super in da osreci otroke nikakor ne, vendar na dolgi rok lahko dobi vsaj spostljive odnose, namesto dretja, kregov in zalitev in nestecnih starsev