by Andrej s planin:

Noč se spušča nad Katarino, nad Mileno pa Jože,
z oken opazujejo pijane rože.
Whisky grize led, nebo se kruši,
jaz pa sam sedim s svojo luknjo v duši.

V Afriki se ne marajo, ne na Balkanu,
potres je na Kitajskem, poplave v Pakistanu.
Kot bi ne b’lo zadost’ naravnih nesreč,
zdej tud’ ti me ne maraš, ne maraš n’č več.

Z luknjo v duši se učim živet.
Z luknjo v duši rad imet ta svet.

Noč spet polni Katarino, Mileno pa Jože,
dlan si zaželi tvoje dobre kože.
Želje zemlje zapolni dež po dolgotrajni suši,
a le ti lahko zapolniš luknjo v moji duši.

Sonce ljubi Katarino, Mileno pa Jože,
danes te odpeljem na izlet v neznano.
Nebo naju bo vzelo, nebo naju bo skrilo
na to nespodobno povabilo.

Z luknjo v duši se učim živet.
Z luknjo v duši rad imet ta svet.

V kotu viselo je staro razpelo,
Zveličarjev bled in izmučen obraz.
Ta, ki postavi in tempelj poruši,
je edini, ki ve za luknjo v moji duši.

Z luknjo v duši se učim živet.

ponavadi nad menoj ni Jože .-)))

a pridem zapolnit luknjico..ups….mislim, a te potolažim….

daj no mala…..na slikici pa tak igriva….hmmmmm

helyka….a bi še rogljičke………al si že kaj bolj zahtevna…

ja, kdo je pa reku? ti si vendar Štefka, ……….. hihi……… jasno, da ni na tebi………….. ;))))))))))))))

hihihi

rogljičkaaaaa bi, jaaaaaaaaaaaaa………………. daj mi ga………….. kupi mi gaaaaaaaa………………………. svežega, dišečega……….

poglej v kaslček……….