luna..romantika…Tebi
…………je res v svetu, norem in praznem, je samo ena resnica, in to je ljubezen. Je samo ena vrednost, in to je ljubezen. In samo eno hrepenenje, in to je ljubezen.
Tega nisem vedel, dokler se nisi pojavila ti.
Za ljubeznijo hrepeni vsaka žuželka v puščavi, ko išče drugo žuželko. In vsaka roža, ki si nadene najlepše barve in najlepše dišave, tako kot ti, za svojega metulja. In jaz hrepenim za ljubeznijo, in mi ni za zameriti.
…da me mal zanese……. evo me tukaj, kjer naj bi bil srečen. Toliko lepih spominov: prvi poljub, prva ljubezen, babica, ki je čakala name in dremala pozno ponoči pred hišo na stolčku, romantični sprehodi zvečer ob morju, topel objem jutra, ribiška potepanja z očetom na barki, mamina skrbno pripravljena kosila, cerkev, iz katere so odpeljali na pot brez povratka vse po vrsti, ljudi, ki sem jih imel rad, vrtinec spominov na srečne dneve in tiste nesrečne…
Cvetijo oleandri, zvečer na rivi pristajajo ribiške ladje, nekje na klopci nekateri novi smrkavci kradejo prve poljube, in jutranja kava na obali, ko sonce vzhaja.
…in da se vrnem nazaj…..Vse je še tukaj, in jaz sem še tukaj, a nisem popoln, nisem cel, nekaj mi manjka, ko tebe ni.
Ne iščem več, ne iščem druge, ti si vse, kar si želim. In ne bi te zamenjal za nobeno na svetu. Nobena ne zna odkleniti mojega srca, ga pogreti. Nobena ne zna govoriti tako značilno kot ti, nobena me ne zna tako otroško vzeti k sebi, kot me vzameš ti, in mi zapreti usta s poljubom in se mi smejati, kot se mi včasih ti. Čutim, da me imaš rada, vedno bolj, iz dneva v dan, in bojim se, da se ne boš odtujevala iz dneva v dan, ko ne bom prisoten pri tebi. Predobro je, da bi bilo res. Edino, kar me tolaži, je to, da nama je usoda že do zdaj namenila ogromno ovir, pa sva še skupaj, in da nama ne bo usoda namenila še dodatnih pasti, kot tistih, ki so že tukaj: tvoja služba, ki te tako zelo okupira, življenje v različnih mestih, dopustniški čas, v katerem sva začela, ločenost, in to že takoj, na samem začetku.
..in spet zasanjam……Ko te ni, morje govori drugače, oleandri nimajo živih barv, jutra dišijo drugače. In ko te ni, moje telo pogreša tvojo roko, moja usta tvoj topli dih, moje oči pogrešajo trenutek, ko me pogledaš in ko se nama pogledi zlijejo v eno. In pogrešam tvoj simpatičen glas, ko utrujena rečeš “Kaj?” in pogrešam dotik moje dlani na tvojih nogah in pogrešam trenutek, ko ti pobožam lase in oni padejo, osvobojeni, in te naredijo lepo, divjo in osvobojeno. In pogrešam sladko bolečino v trebuhu tik preden se pogreznem v norost tvojega telesa……….
Kaj pa ti, ali ti mene kdaj pogrešaš?????!!!!!!