Maja beremo
Kljub lepemu vremenu berem(o).
Ravnokar sem odložila tretjo knjigo o mačku Bobu – Bobov svet: James Bowen.
Kaj naj rečem? Dečko izkorišča priložnost, kar je prav, vendar pa?? Prva – Potepuški maček Bob, mi je bila všeč, druga: Bobovo darilo že ne več tako, ta zadnja mi je pa kar neki. V bistvu ne pove nič novega, ponavlja zgodbo in prvega in delno druge knjige, tako da bi moral zadevo zaključiti, drugače bo postal tako kot Dinastija:(((.
Sedaj imam pa v delu kriminalko oz. triler: Zli um: Chris Carter. Ne bom rekla, da sem navdušena, je pa napeta, berljiva, tako da ljubiteljem tega žanra priporočam. Ob prometni nesreči – prav banalni, naključno odkrijejo serijskega morilca, ki že več kot 25 let pobija ljudi, pa tega nihče ne ugotovi. Nič novega, pa vendar zanimivo.
Še pred to je bila v delu: Krojačica iz Dachaua: Mary Chamberlain: 18-letna Ada se zaljubi v šarmantnega Stanislausa von Liebna in skupaj z njim tik pred pričetkom II. svetovne vojne odpotuje v Pariz (iz Londona). Tam ju ujame vojna in nato spremljamo njuno oz. njeno usodo – skrivanje pri nunah v Belgiji, ujetništvo pri Nemcih, delo pri komandantu taborišča Dachau – Ada je namreč izredno dobra šivilja – osvoboditev, vrnitev v London in ….. Dobra.
Za ljubitelje ZF: Sanje bogov in zveri: Laini Taylor – tretja, zadnja knjiga, kjer se razplete vse, kar se je dogajalo v prvih dveh – večni boj med angeli in demoni:))). Kot je rečeno – le za ljubitelje.
V začetku maja sem prebrala Pandora v Kongu, avtor: Albert Sánchez Piñol.
No, ja. Pravzaprav se je bolje končala kot sem mislila na začetku. Najprej sem si mislila, da je kar nekaj. Preveč neresnično, da bi bila dobra zgodba. O pisatelju, ki piše knjigo o doživetjih nekoga, ki je osumljen umora med ekspedicijo v Kongo na začetku prejšnjega stoletja. A zgodba se pravzaprav dobro zaplete in razplete in konec je res dober. Nepričakovan. Zelo domišljijsko in ravno prav napeto in kot rečeno konec odtehta vse morebitne pomisleke.
Nezahtevno branje.
Trenutno pa berem Samorogove sence (avtorica Raquel Martiínez). O Argentinki, ki v času krize pride v Španijo v iskanju dela in ga najde v nekem lokalu, kjer se prepletajo zgodbe izseljencev in ostalih obiskovalcev lokala, ki naj bi ga čuvalo mitološko bitje.
Malo nevsakdanja zgodba me je pritegnila in mi je zanimiva. Drugačna. Poetična. Sem pa šele na prvi tretjini in še nimam končnega mnenja.
Pisateljica je zanjo prejela nagrado za najboljši prvenec in nagrado Evropske unije za književnost za l. 2010.
Prebiram Kar zagotovo vem – Oprah Winfrey
Gre za zbirko njenih kolumn, ki so bile objavljene v njeni reviji O. Načeloma ne berem takih knjig, a mi je ta kar všeč. Morda tudi zato, ker mi je všeč sama Oprah. Knjiga je razdeljena na poglavja, znotraj katerih so zbrane kolumne na temo. Recimo: Občudovanje, potem pa je njen pogled povezan z občudovanjem; koga ona občuduje, zakaj …
Všeč mi je, ker ne gre za knjigo, ki bi mi želela oprati možgane s samozdravljenjem, ampak ponuja vpogled v razmišljanje ene izmed najbolj karazmatičnih žensk na svetu.
Po priporočilu na tem forumu: Velma Wallis: Ženici.
Knjiga je bila všeč moji desetletnici, zanjo je tudi primerna (glede na /ne/zahtevnost). Literarno mi ni ponudila nobenega užitka; tudi njen nauk je že prežvečen, znan iz pravljic (modrost starejših); njena edina vrednost zame je bila, da sem se malce poučila o navadah in mentaliteti, hm … šmenta … Eskimov? Skratka – “rodu”.
Primerno za nezahtevne bralce ali če želite spustiti možgane na pašo in niste literarni sladokusci. Pa za mlajše bralce, ker je zgodba zanje dovolj nazorna, preprosta in zanimiva, čeprav se je moj podmladek mestoma tudi dolgočasil ob vseh tistih (ponavljajočih se) opisih.
No vidiš, mene pa ni potegnila:))).
Drugače pa: Če ostanem – Gayle Forman
Po težki prometni nesreči, se 17-letna Mia odloča, naj ostane ali gre (živi ali umre).
Več pa na:
Ivančica Đerić: Bosanci trče poćasni krug
Ivančico Đerić pri nas poznamo po knjigi Nesreča in resnične potrebe, medtem ko je Bosanci tečejo častni krog izšla že predtem. Avtorica, ki že dolga leta živi v Kanadi, se v tem delu loteva tujstva nekdanjih prebivalcev imaginarnega mesta Tromolk, ki je najbrž zasnovan na osnovi avtoričinega rojstnega kraja Prijedora. V Vancouver prihajajo iz različnih razlogov, povezuje pa jih nerešen umor.
Zdi se, da je bila tema izseljenstva pred, med in po vojni v nekdanji Jugoslaviji obravnavana že neštetokrat, vendar se med avtorji, ki se je lotevajo, najde nekaj takšnih, ki v tem izstopajo. Sama bi mednje vsekakor uvrstila I. Đerić, ki je med slovenskimi bralci manj znana; osebno menim, da bi si zaslužila večjo pozornost. V eni od zanimivejših srbskih založb Rende so izšli vsi trije njeni romani, dva sta se uvrstila tudi v ožji krog favoritov za najodmevnejšo tamkajšnjo nagrado (Ninova nagrada). To, da je manj znana, je morda posledica tega, da avtorica živi v Kanadi, kjer se ukvarja z drugim poklicem, zaradi česar so njeni prihodi na literarne prireditve redki, prav tako stiki z mediji v državah nekdanje Jugoslavije.
Njena dela (tudi omenjeno) odlikuje prav poseben slog pisanja, spretno se izogne tudi YU-nostalgiji. Tako so njeni junaki bodisi domala v celoti integrirani v novo okolje bodisi se v njem ne znajdejo dobro, pa ne toliko zaradi pogrešanja domovine. Obe knjigi, ki sem ju prebrala, prinašata posredno, vendar odlično kritiko potrošniške družbe, in čeprav nista niti najmanj sentimentalni, znata zaigrati tudi na bralčeve čustvene strune.
Obe deli sta neverjetno berljivi, ne da bi pri tem trpela kakovost. Priporočam.