Pa sem spet eno dobro zadela:

Babica pošilja pozdrave in se opravičuje: Fredrik Backman

Mož po imenu Ove je dobra, babica pa še boljša – humor, ščepec ali dva fantastike, kruta resničnost – vse pa povezuje 77-letna babica s pravljicami, ki to niso (ali so?), ki jih pripoveduje svoji 7-letni (skoraj 8-letni) vnukinji.

Toplo priporočam.

Jørn Riel: Hiša mojih očetov 1

Potem ko sem dvakrat prebrala njegove odlične Odbite arktične zgodbe, sem pobrskala po Cobissu, ali imamo še kakšno knjigo tega avtorja, in odkrila tri dele Hiše mojih očetov. Prebrala prvega – in ni me razočaral, tako da se že veselim branja preostalih dveh. Zelo berljivo, a prav nič trivialno; mestoma humorno, predvsem pa zanimivo, saj popisuje življenje, kakršnega mi tu v “tropskih krajih” 🙂 pač nismo navajeni. Kljub temu lahko z življenjem na naši zemlji pred kakšnimi 50-100 leti potegnemo zanimive vzporednice.

Priporočam!

K. Hosseini – In v gorah odzvanja
Predvsem me je že vnaprej skrbelo, da ne bo dorasla prejšnjima dvema avtorjevima romanoma. Pa so bile skrbi – k sreči – odveč. Malo sem si skvarila potek dogajanja z enimi mini spoilerjem, ampak – spet k sreči – ni razkril čisto vsega. Pa tudi jaz ne bom, za tiste, ki je še niso prebrali. Vredno branja, zelo všeč. Ne vem, Hosseini zna odmerit žalost v eni malenkost preveliki dozi, ampak doda še ljubezen in evo, zgodba je tu, točno toliko, da rečeš, da je zgodba tragična, ampak vseeno se od nekod prikaže nekaj pozitive. Če bi bilo več ljubezni, bi bilo kičasto in bi ostal brez zgodbe. Tako nekako.

Me pa privabljajo tematike bližnjega vzhoda. Sicer nisem ne vem koliko že prebrala na to temo, sem pa vse tri od Hosseinina ter Knjigarnarja iz Kabula, Kri cvetlic + mogoče sem še kaj pozabila. Ima kdo kak namig v tej smeri?

Sicer Indija, pa vendar: Adiga: Beli tiger

Ja, Hosseini je super. Tudi jaz sem prebrala vse 3 knjige in jih res priporočam.

Kar pa se Azije (Indija) tiče: definitivno priporočam Otroci polnoči od Salmana Rushdieja. A je knjiga zahtevno branje.

Pravzaprav je naslov:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Hvala za namiga. Bom preverila. Rushdieja pa do zdaj res še nisem. Parkrat sem imela sposojenega, a je šel neprebran v knjižnico. Hm.

Ja hvala, sori, sicer pa: princip je isti, sve su ostalo nianse.)))

Peter Høeg: Gospodična Smilla in njen občutek za sneg

Ponovno ena dobra skandinavska – tokrat Danska – kriminalka oz. že kar triler. Sicer sem potrebovala kar nekaj časa, da sem odpletla vse povezave, konec mogoče malo nezaključen – ampak za ljubitelje tovrstnega žanra – priporočam.

Jussi Adler-Olsen: Absent One

Tudi jaz sem (drugič) udarila po še enem razvpitem skandinavskem avtorju krimičev. Zelo solidno, zelo berljivo, se pa nikakor ne morem pridružiti splošnemu navdušenju.

Drži, da kake omembe vredne pripombe nimam, glavni očitek pa namenjam vtisu nekakšne splošne “generičnosti”. Delo ima samo štorijo, medtem ko so liki površno izrisani, ravno toliko, da opravijo svojo funkcijo, pa čeprav avtor – vsaj nekaterim – nameni kar precej prostora in opisovanja. Tudi kakega omembe vrednega sloga pisanja ni opaziti. Na trenutke se mi je celo zazdelo, kot da bi knjigo spisali ob pomoči kakega sposobnega računalniškega programa 😉

Skratka, za vse, ki jim zadošča zgolj dobra zgodba, bo tole primerno dopustniško branje, po kaj več pa bo treba k drugim avtorjem tega žanra.

Prebrala še druga dva dela Hiše mojih očetov (Jørn Riel). Nista me razočarala. Toplo priporočam!

(Mmg – pogosto je treba zamižati pred čisto “hudo slovnico”; rodilnika v zanikanih stavkih skoraj ni, ves čas pa nas spremljajo tjulenji, tjulenjeva koža itd.)

Juli Zeh: Sla po igri

Zgodba o 2 nemških najstnikih, o njuni medsebojni privlačnosti, obsedenosti in manipuliranju tako drug z drugim kot z ostalimi doma in na šoli (učenci in učitelji) ter o vsem dobrem in slabem kar naredita sebi in drugim. Temen roman, pri katerem se sprašuješ, kam smo zabredli.
Sicer perfektno napisan – že dolgo nisem brala romana s tako polnim jezikom (bravo tudi prevajalki). Odlični so tako dialogi kot monologi ter filozofska razmišljanja, kar daje romanu dodatno vrednost, a ga, žal, hkrati dela tudi težje berljivega. Ker ga zaradi pomanjkanja časa nisem brala v kosu, sem se morala večkrat vračati nazaj.
Roman je bil nominiran za kar nekaj nagrad, pisateljica je prejela 2 (med drugim za najboljši evropski roman).
Priporočam vsem, ki imajo radi zahtevnejše branje.

Julie Garwood: Odrešitev

Zgodovinska romanca in 13. st. med Angležinjo in Škotom. Klasična ljubezenska zgodba, ki se mi je prav prilegla po prejšnjem težkem čtivu. Možgane na pašo in prebrano v 2 dneh kljub obsegu knjige. Luštno in lahkotno ter dobrodošla sprememba.

Mož z imenom Ove ni novost, a v knjižnici je bila, več ali manj, nenehno v obtoku. Da sem šele v maju dočakala svoj izvod in moram napisati, da je bil vreden branja, smeha in na trenutke tudi solz. Kdo ve, kakšen občutek bi mi pustila pred letom dni. Danes vsekakor misel, da ljubezen ostaja, čeprav je razmejena z dimenzijami… Zavedajoč se, da morda premalokarat pomislimo, da se za krinko sitnosti skriva široko, toplo srce.

V juniju sem se lotila še babice. Ob njej me na trenutke popade tolikšna bojevitost za boljši svet otrok, kakršne nisem čutila že od mladih dni. Zato, ker sem dovolj stara, da lahko spregovorim, lahko ukrepam, lahko pomagam, da se male duše razvedrijo (pa čeprav na krilih domišljije), ko jim postane svet tukaj in danes pretrpek. Vrnili se bodo nazaj domov. A obenem se bodo vračali (tako, kot sem se sama) k ljudem, pri katerih jih čaka razumevanje in objem.