Prebrano nekaj še v aprilu, večina v maju.

Marie NDiaye: Ladivine

Zgodba matere, hčere in vnukinje predvsem poudarja njihov medsebojni odnos, bistvo pa je rasno razlikovanje. Materi se rodi bela hči in njej bela vnukinja, resnico pa hči skriva vse življenje in zataji tudi mater.
Pravzaprav je to bolj pripoved vseh treh o njihovem življenju, dejanskih dogodkov je bolj malo.
Začetek je odličen, čustven, liričen, melanholičen. Jezik izvrsten. Ko zgodbo prevzame hči, se zgodba prelevi v deloma čisto nerazumljive dogodke, deloma v fantazijo in v čisto pretiravanje. Vendar se zdi, da je to namenjeno le temu, da nas pripelje spet do umirjenega, liričnega konca z materjo.
Ne morem se odločiti, ali mi je bila v celoti všeč. Začetek in konec definitivno. Sredina pa… Saj ni res, pa je.

Zadie Smith: Beli zobje

Ponovno zgodba o medrasnem razlikovanju in sobivanju ljudi večih ras v angleški družbi (v Londonu). Govori o 3 družinah, ki jim življenje preplete poti, se vrača v preteklost in iz nje črpa dogodke v sedanjosti.
V bistvu brutalno realistična zgodba, ki ti da misliti. Zelo dobro.

Dragan Petrovec: Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe

Odlične raznovrstne kratke zgodbe je avtor napisal po resničnih pripetljajih, ki so se mu zgodili. Zelo sem se nasmejala, hkrati pa pomislila, da se živemu človeku res lahko vse zgodi.
Priporočam za razvedrilo.

Orhan Pamuk: Črna knjiga

Čeprav sem Pamuka že brala in mi je bil res všeč, mi ta knjiga ni potegnila. Predolgo, razvlečeno in duhamorno.
Opisuje Galipa, katerega žena je nekega dne brez konkretnega pojasnila odšla, in njegovo prizadevanje, da bi jo na vsak način našel. Zgodba se pri tem prepleta z zgodovino, raznimi drugimi zgodbami in kolumnami njegovega strica novinarja, pri tem pa enkrat govori v prvi, drugič v tretji osebi. Pravzaprav se redko zgodi kaj konkretnega, več ali manj je samo opisovanje.
Morda pa le ni bil pravi čas za branje takšne knjige.