Mala popoldanska pravljica…..
Ko sva se le premaknila do prijetne senčke v zavetju kostanjev, sem začel
razmišljati, kaj zajčku hodi po glavi. Če se spomnim, kako skeptična je bila, ko sem se pojavil na forumu… Vesel sem bil, ko je počasi in z andrhtjo odlagala svoje tančice in mi začela zaupati.
Razmišljal sem, kako bi ji naredil veselje, saj je včasih tako otožna…
Pa sem dobil super idejo……
Čaki, zdele bom moral it na sestanek. Tole bo zaenkrat moje zadnje nadaljevanje.
.. kot strela z jasnega ….
V zajčkovih očeh so se iskrile solze sreče, cmok v grlu je dokazoval,
da je situacija zelo napeta. A bi al’ ne bi? Nisem bil več prepričan,
če je moja ideja na mestu. Minute so tekle…. Prišla je natakarica in
naročila sva – dve posebni kavi, ki sta dišali po Irski, saj je bila nostalgija
po Pandici kar prehuda.Mmmmmmmmmmmmm…………..
Ja, Jani, čau. Kogarkoli boš posremil na poti, ki nas še
čaka, podari mu za popotnico lepo misel, drobtinico,
podari mu za popotnico hvaležnost zase in za svoje
najbližje, ki ostajate tukaj. Najsibo to prijatelj, sorodnik,
kdorkoli že, prišla je vrsta nanj, na žalost, da je vrnil, kar
mu je bilo posojenega. In to čaka nas vse .. vračilo izposojenega na tej strani zemeljske oble. Jani, pot, na katero greš, zagotovo ni ne prijetna, niti zanimiva, pa vendar je pot, ko v počasnem koraku daš sebi čas za razmišljanje. Najdi v tem razmišljanju nekaj, kar te bo obogatilo!
Ojej Jani….kaj češ.če bi lahko vsak razummno ob takih težkih trenutkih si dopovedal..da je pač živlenje tako.Hudirja, prekratko!!!!In da je potrebno vsak dan izkoristit posebej…potem bolečina nebi bila tako huda….Jani mislim nate …sej bo….uhhh nemaram pogrebov…
Ampak saj vse nas čaka to enkrat…….