Mala popoldanska pravljica…..
… Zajček je od presenečnja obstal. V mišonovem glasu je bilo zaznati več kot samo vpršanje, zato zajček ni vedel, ali naj počaka, ali naj zbeži. Mišon se je končno nasmehnil in še enkrat, z glasom, ki je govoril več kot pa pogled, rekel: “Zajček” Stegnil je roko proti zajčku, ne vedoč ali hoče samo pelerino, ali pa zato, da bi se spoznal z zajčkom. Zajček se je prešerno zasmejal, odvrgel pelerino in skočil mišonu v objem. V objem veselja, ker je končno spoznal mišona. MIšon se je na ves glas zasmejal in še enkrat skoraj kriknil: “zajček” Objem ki je sledil, je bil nekaj najlepšega, kar je mišon doživel v zadnjem času.
Ko sta stopila narazen, sta se še enkrat pogledala in potem je mišon spregovoril: “Zajček, takoj sem vedel da si to ti. Ne bi te mogel zgrešiti, pa če bi bilo tukaj 100 zajčkov” Zajček se je samo veselo naasmeja, prikimal in vprašal mišona, če še potrebuje pelerino. Mišon je samo kratko odkimal, saj je vedel, da danes ne bo več deževalo, do doma pa tudi ni bilo več daleč. Vendar ni hotel kar tako spustiti priložnosti, ki se mu je pokazala, s tem, da ga je zajček počakal. Zato je mišon končno predlagal, da se skupaj zapeljeta do bližnje gostilnice na vroč čaj. Zajček je ponudbo z veseljem sprejel. Družno sta se odpravila proti gostilnici, mišon je kolo potiskal ob sebi iz njega pa so vrela vprašanja. Zajček nikakor ni mogel na vsa odgovriti, mislil je celo, da mišon niti ne pričakuje odgovorov, ker ni niti počakal, da bi zajček odgovoril nanje. Mišon tudi ni opazil, da je zajček postajal vse in vse bolj tih…… Mišon!?!?!??!! je zavpil zajček in obstal…..
