Ampak nekatere ženske svoja popuščanja opravičujejo s tem, da bodo otroka naučile vztrajnosti. Saj bo otrok vedel, da z vztrajnostjo vedno doseže kar hoče.
[/quote]
Ne razumem najbolje, kaj mi želiš povedat. Dej mi kak primer o tem kar navajaš.

To, da tamaumu vzames telefon, nisi naredil nic!

Zivimo v casu, ko smo vsi priklopljeni, temu se ne da izognit.

Bolj smiselno je, da otroka naucita organizirati si cas, obveznosti in zabavo, da bo znal sam sebi dolociti, kdaj telefon in kdaj naloga, kdaj delat in kdaj se zabavat.

Pri nas je podobno. Nobene doslednosti. V tvojem primeru, bi še na mene kričala, ker vznemirjam otroka in ona nima miru… 🙄 Povsem bo uničila zdravega in bistrega otroka. Celo tako daleč je šlo, da ko se mali zjutraj prime za trebuh ali glavo, da ga strašno boli, ostane doma, namesto bi šel v šolo… čez uro, dve čudežno ozdravi… Ko kaj rečem ali se razburim zaradi tega letijo očitki, da sem brezsrčen, ter da je ona otroka nosila in rodila, in samo ona ve kaj je zanj dobro… Če bom gobezdal, pa me bo prijavila na socialno… Če ne dozivis, ne verjameš. Z mulcem se pa o tem lahko pogovarjam. Povedal sem mu, da poznam vse finte…se samo nasmehne in pokima… O teh stvareh se pogovarjava, razume, prizna a si občasno vseeno ne more pomagati. Povsem ga bo uničila tudi z neprestanim nadzorom, pa svet je poln nevarnosti..najbolj varno je biti na kavču privezan z varnostnim pasom… Kljub vsemu sem z njim bolj povezan kot ona. Bi se ločil, a potem bo še slabše. Stike bi onemogočala na 101 način, pa samo na maščevanje brez zavor glede lažnih prijav bi mislila. Otroci pa…povsem brez očeta, čeprav ga tudi sedaj nimajo v tistem pravem, zdravem pomenu…

Ne razumem najbolje, kaj mi želiš povedat. Dej mi kak primer o tem kar navajaš.
[/quote]
Ne vem, kako na povem bolj preprosto.
Navajam samo razlog zaradi katerega nekatere ženske popuščajo.
Na primer…Najprej mu mati vzame telefon, ko pa otrok dovolj časa tečnari, pa mu ga da nazaj.
Mati kot oopravičilo za svoje dejanje (vrnitev telefona), navede, da je otrok bil dovolj vztrajen in mu je zato njegova vztrajnost poplačana, saj je dobil kar je hotel.
In tako takšne matere sklepajo, da se bo otrok naučil vztrajnosti.
Obsojajo pa dosledne starše, v smislu, da ni prav, če otroku ne popustiš, ker se potem ne bo naučil vztrajnosti in ne truda, ker bo prepričan, da nima smisla.

Zbrcal obadva!!

Takšnih žensk je ogromno. Iz otroka pa naredijo čustvenega invalida, saj bo realno življenje za odraslega otroka preveč kruto.

To, da tamaumu vzames telefon, nisi naredil nic!

Zivimo v casu, ko smo vsi priklopljeni, temu se ne da izognit.

Bolj smiselno je, da otroka naucita organizirati si cas, obveznosti in zabavo, da bo znal sam sebi dolociti, kdaj telefon in kdaj naloga, kdaj delat in kdaj se zabavat.
[/quote]

Zelo se motiš. Otrok ne potrebuje nobenega telefona.
Otrok.

Sicer zveni kot provokacija, ampak opisani scenarij je prepogosto reala. Tu ne bodo pomagale nobene kvazi terapije. Vzet, oddat, razbit računalnik in zasvojenost nadomestiti z drugo zasvojenostjo, to je s športi in hobiji. Obvezno ne samo z eno aktivnostjo.

Odvzem računalnika ima dve funkciji. Otroku vzameš drogo in mu hkrati pokažeš, kdo je šef. Če se bo drl, upiral, si pač nabaviš štofeljce za ušesa, čimbolj divjih barv, da jih bo ja opazil. Če bo delal škodo, mu odvzameš druge privilegije in škodo bo moral oddelati. Enkrat se bo že unesel. Treba je imeti potrpljenje, saj odtegnitveni simptomi ne trajajo 3 mesece. Potem je zelo pomembno, da ga zaposliš, da se njegove ure, ki jih je prej zabil pred računalnikom, zapolnijo z drugimi dejavnostmi.

In nikoli več hrane v sobo. 10-letnik mora imeti zadolžitve v gospodinjstvu. Poleg tega 10 letnika nimaš kaj strečt kot kakšna dekla. Ima dve nogi, dve roki, ve, kje je hladilnik, kako se ga odpre in zna odrezat kos kruha, ga obložit in postaviti na krožnik. Kaj veš, mogoče se v njem skriva novi Jamie Oliver, a mu niti ne daš priložnosti, da bi fant odkril svoje sposobnosti. Zakaj si tako kruta mama? Zakaj ga oviraš v razvoju? Zakaj ne dovoliš, da se njegovi talenti razcvetijo?

Tako kot ti – dosledno. A tega kar rečeva, se tudi drživa. Skoraj vedno.
Včasih – ko je utrujena – ona sicer popusti, a takrat ponavadi vskočim jaz in spet ni popuščanja. Zdaj imamo te prepirljive in ukazovalne trenutke na urnem, včasih tudi minutnem sporedu, a se tolažim, da ob vztrajnosti to počasi izhlapi.
In res gre na bolje.

Mulc se ima za prilagajati, ne starša. Če ga imata rada je to čisto dovolj, ni potrebno še popuščati.
[/quote]
Iz tega nič, ti jaz povem. Sem enako delal, dobil še večji odpor nazaj, ni bilo telefona, je pa štiri ure sedel in se zvezka ni dotaknil, odvisno seveda od otroka. Dokler ni sam razumel, ko sem mu večkrat predstavil, da se bolje počuti in je vesel za dosežke in to, da ima jasno zastavljene cilje, se ni nikamor premaknilo.

Razbit je malo fejt brez veze, ker delaš škodo samemu sebi. Je pa tako, včasih je treba tudi zaropotat, se spomnim razredničarke na govorilnih v srednji, je rekla, da ga bo navozla, če ga jaz ne morem.😅 V bistvu je pa vse tako, da dokler otrok sam ne dojame, ni prav pot. Bodisi s stalnim visenjem za vrat, narediš upornika ali pa mentalnega invalida, kar je dane stalnica pri čredi, ki ne premore lastnega razmišljanja. Z vasko malenkost maltretirat otroka, kot tu bereš in se dosledno držat je delanje dresiranega cucka iz otroka in kot odrasla oseba bo zgolj čredno tele, nič drugega.

Če ne drži s tabo in otroku “leze v rit” ne boš mogel normalno vzgajati. Skupaj morata dogovorit pravila in se jih držat.
Pelji jo k psihiatru, psihologu ali v družinsko svetovalnico.
Če noče it, jo boš moral pustit, če si hočeš dobro.

Razbit je malo fejt brez veze, ker delaš škodo samemu sebi. Je pa tako, včasih je treba tudi zaropotat, se spomnim razredničarke na govorilnih v srednji, je rekla, da ga bo navozla, če ga jaz ne morem.😅 V bistvu je pa vse tako, da dokler otrok sam ne dojame, ni prav pot. Bodisi s stalnim visenjem za vrat, narediš upornika ali pa mentalnega invalida, kar je dane stalnica pri čredi, ki ne premore lastnega razmišljanja. Z vasko malenkost maltretirat otroka, kot tu bereš in se dosledno držat je delanje dresiranega cucka iz otroka in kot odrasla oseba bo zgolj čredno tele, nič drugega.
[/quote]

tak je prav, še ženi ga vzemi….problem je treba takoj “zajeziti”, če ne bo šlo vse še le navzdol

Napišem en resničen primer vzgoje norih staršev, obsedenih z nekimi pravili, ki se znašajo nad otroka,da ta revež že sploh več ne ve kaj in kako narediti, da bo bolnikoma prav:
otrok vpraša mamo (v stanovanju spodaj), če je lahko malo na netu na telefonu mu dovoli za 20 minut in reče ob desetih bodi dol (iz stanovanja zgoraj), ker gremo ven. Ko je bila ura deset, otrok gre dol, se v predsobi obuje in gre čez hišo do ostalih, da gremo na vrt zunaj zadaj.
Vsi delamo tako.
Ko oče tega otroka vidi, da je obut, znori, da kaj hodi obut, čist znorel je, mu je otrok lepo razložil zakaj se je obul, on iz starševske avtoritete, sploh ne posluša razlage, samo dere se iz ega in avtoritete me ne briga, sezuj se, sezuj se takoj, čisto znorel in se zraven dere še obuješ se zunaj (zunaj pri izhodu so ploščice). Otrok se mirno sezuje in da čevlje na ploščice, kakor se je ata v svojem izpadu drl.
Mama je ves čas to poslušala, bila je zraven.
Minuto kasneje gremo ven (ja za minuto se je moral otrok sezuti iz golega principa ga je foter teral), otrok stopi na ploščice bos, da se bo obul (logično drugače ne more) in ga mama vidi in se začne dret, da naj ne hodi bos po ploščicah, naj gre notri, da se obuje. In je otrok vzel čevlje in se notri obul, točno tam, kjer se je ata prej pi.zdil nanj, da se mora sezuti.

Nori starši, ubogi otrok je samo rekel, karkoli naredim, vidva se samo dereta name, saj sploh ne vem kaj naj delam. In prav ima revež. da ne govorimo,da delata iz muhe slona in se piz.dita za nič dejansko (mislim na fotra v tem primeru). Pri tem pa še sploh otroka ignorirata, ko jima razloži zakaj je nekaj naredil – in vsi ostali , ki smo to poslušali, smo ga razumeli in bi mi isto naredili.
Starci zbrihtajte se v svojih glavah in se zmenite kaj boste od otroka zahtevali, ne pa da ga zajebavate in se med seboj dajete na plečih otroka, ki ga z vašimi ukazi upravljate kot da bi bil vaša lutka. Pa mal z glavo razmišljajte in ne zapenjajte v brezvezne ali celo neumne stvari za katere se derete na otroka, samo zato, ker vam v tistem trenutku paše se dreti na nekoga. Sebe in vaš partnerski odnos v red spravite.

Ne vem, kako na povem bolj preprosto.
Navajam samo razlog zaradi katerega nekatere ženske popuščajo.
Na primer…Najprej mu mati vzame telefon, ko pa otrok dovolj časa tečnari, pa mu ga da nazaj.
Mati kot oopravičilo za svoje dejanje (vrnitev telefona), navede, da je otrok bil dovolj vztrajen in mu je zato njegova vztrajnost poplačana, saj je dobil kar je hotel.
In tako takšne matere sklepajo, da se bo otrok naučil vztrajnosti.
Obsojajo pa dosledne starše, v smislu, da ni prav, če otroku ne popustiš, ker se potem ne bo naučil vztrajnosti in ne truda, ker bo prepričan, da nima smisla.
[/quote]

Hohoho. Naučil se bo kvečjemu vztrajnega izogibanja prevzemanja odgovornosti.

Razloži ji, zakaj si mu ga vzel. Razloži ji, zakaj permisivna vzgoja ni dobra.
Drugače bo uničila otroka.

[/quote]
Ne razumeš, če otroka vzgajaš kot dresiranega cucka vse na ukaz, na minute, bo enako ničvredno čredno zarukano tele kot ste vi sami ali bo pa upornik in zguba.

Permisivna vzgoja je najslabša možna. Postavi mu meje in mora vedeti, da ga imaš rad.
Jaz bi telefon vzel in bi ga imel en teden v službi. Potem gremo pa od tam naprej.

Ženi pa razloži, da s permisivno vzgojo uničuje otroka. Daj ji kaj za brat.
Kaj od Eric Berne po možnosti, morda ji pomaga, če je dovolj inteligentna, da bo razumela.
Veliko je takih žensk, ki podkupujejo otroke s ciljem, da bi bili bolj navezani na njih kot na drugega starša.
Vso srečo.

Ona lahko o permisivni vzgoji ve VSE, pa ji to nič ne koristi, če svojega načina ne prepozna/priznava za permisivnega.

Ali pa permisivnosti sploh ne prepoznava za problem ampak kot edino pravo vzgojo, ki ji omogoča, da je otrok vse življenje odvisen od nje. Zavestno ali nezavestno ga spremeni v svojega hišnega ljubljenčka, ki ni sposoben samostojnosti.

Ona lahko o permisivni vzgoji ve VSE, pa ji to nič ne koristi, če svojega načina ne prepozna/priznava za permisivnega.
[/quote]