Ločitev. Mala smrt. Otrok, 15 let, v šoli popustil, 9. razred bo komaj izdelal. Vsakodnevno kričanje, če se poskušam z njim lepo pogovarjati se ne da, cele dni bi bil samo zunaj. Ne hodi po slabih poteh, a vendar. Zjutraj ne vstati. Dretje iz postelje, najraje bi ga pustila, a kaj, ko pa ne bi šel v šolo. Vozim ga v kraj v katerem imam službo. Norim. Jočem. Z očetom ni NIČ. Ne sodeluje pri vzgoji. Počasi imam vsega dovolj. Komaj se vlečem skozi dni. Priznam. Zavozila sem. Na celi črti. Najraje bi se umaknila stran ali se fentala. Ker me je strah vsakega popoldneva, vsakega jutra.

Če ni sodelovanja z njune strani odidi. Morda se sama skulirata.

Aja pa ne odidi kot.. samo pojdi nekam drugam živet.

Kar navali , ne bo škode, razbita družina, slabe navade, slabi vedenjski vzorci…

Najlažje se je kar ubiti, ko pridejo problemi ja….
Poglej se v ogledalo in se vprašaj, si borka ali nisi? Ali si navadna piccka?
Odločitev je tvoja…

eh, nisi edina s potovalko problemov…vsi jih mamo, samo eni take, drugi drugačne. Vse se da rešt in vse se bo rešlo, samo počasi, s potrpljenjem. ne na forco. Pusti času čas

Z bivšim možem sva ločena. Tudi, ko mu rečem, naj malo urgira, se ne da kaj dosti motiti.
Dajem času čas, morda še preveč, ampak je čedalje slabše. Res ne vem, koliko časa bom še zmogla. Patudi če sem peečkica.

Moja prijateljica je mela cisto enako.
Locila 3 otroci.

Tole s korono in ucenjem doma,ziva stalA.
Enostavno nic jo niso ubogal.
15let 12 in 11let.
Poklicala je solo razrednicarko in ji vse povedala. Vse.
Tako da otroc niso vedel.
Zmenili sta se da bo ona
Tezila za solo.
Pac vsakic poglwdala ce ima nalogo ga kregla ce je bil brez.
Poklicala je od vseh 3otrok tako da so potem otrc videl da uciteljica vsak dan tezi. In so zaceli delat za solo.
Ona si je odpocila in zdaj jih se ona nadzoruje.

Poklici jih

Sem jih obvestila. Vedo za našo situacijo. A imam kljub temu še vedno dnevno na telefonu katero od učiteljic. Jaz pa nič ne morem. Imam zvezane roke. Pravi, da naj ga pustim.

Kaj pa če bi raje enostavno izpregla? Pusti mulca, itak nimaš nobene kontrole nad njim več. Celo povej mu, da se ti as of this moment totalno jebe, kaj počne. Da bo še imel streho, hrano in ostale nujne stvari, dokler ne bo polnoleten, za vse ostalo pa … Če mu daješ žepnino, ukini in ne razpravljaj zakaj in kako. Če že hočeš še kaj drugega rečt kot ne dam in pika, mu reci, da boš denar bolje porabila zase. Ne postavljaj mu sploh nikakršnih zahtev. In resnično izprezi, ga niti ne glej, kaj počne. Na ignore ga daj. Če te vpraša, odgovori, brez slabe volje, brez jeze, prijazno, ne glede na to, kaj doživljaš. Odgovori pošteno in toliko kot je treba, da dobi odgovor, ne pa razpravljat z njim. Razpravo odbij s “ti že veš”, “prav, če tako misliš”, “aha” … Če pri sebi ne veš, kako odgovorit tisti trenutek, mu prijazno pojasni, da bo dobil odgovor jutri (ali čez dve uri, zvečer …), ti pa v miru premisli in potem pri tem ostani. Če noče vstat … pusti ga spat in odidi.

Poskrbi zase. Pojdi še ti ven. Pojdi s prijateljicami na kavo, nadihaj se. Poišči še kaj drugega zase, kar bi ti bilo všeč. Ni vse samo sin, to je samo del tvojega življenja. Očitno trenutno prevelik in ti to že resno škodi.

Res ga pusti.
Tud ce zjutri ne bo sel v solo. AmpK net izsteki ko bos sla v sluzbo.
Zdej itak tudi ce se sekiras ne bo nic boljsi uspeh.
Zdaj ok bo naredil vsaj z 2.
In glih zato ga pust
A ves kak pol oni dobijo obcutek
Fak zdej sem pa sam odgovoren in verjem da mu ne bo prijeten.
Dokler pa mas ti roko cez pa sploh nima filinga kak obcutek naj bi to bil.

Najprej moraš pomiriti sebe. Začni jemati Persen 3x na dan. Potem se en dan, ko boš mirna vsedi z njim, če se da sedi poleg njega, mu glej v oči in ga prosi za pol ure iskrenega življenskega pogovora. Povej mu, da je on tvoja največja sreča, da ni lepšega v življenju kot dati možnost novemu rodu za lepo ali lepše življenje ampak da se mora tudi sam potruditi. Da veš, da so hormoni totalna štala, da vplivajo tudi na miselne procese in razum ampak da veš, da je on mnogo večji od teh hormonov in je sposoben zbrati se in fokusirati na prihodnost. Prosi ga, da skupaj pišeta dnevno dnevnih hvaležnosti kamor vsak dan zapišeta 5 stvari/dogodkov ipd za katere sta hvaležna. Prosi ga, da vsak dan napišeta eno stvar zakaj ima rada drug drugega in vsak dan eno dobro stvar, ki jo želita drug drugemu. Lahko se ponavlja vsebina ampak naj bo napisana dnevno. Potrebujeta fokus.
Razloži mu, da mu najbolj na svetu želiš, da je zdrav, da mu je dobro in da je uspešen. Da pa bi njegovo življenje bilo uspešno se določa sedaj. Nujno je imeti čim boljše ocene, da lahko skozi leta izbereš kaj bi želel študirati,s čem bi se želel ukvarjati in imaš neomejen dostop do tega. Dobre ocene so nujna da nisi sam sebi ovira za lepšo prihodnost in da si ne daješ autogol. Učne navade terjajo samodisciplino. Ta je za stabilno, zdravo in srečno življenje nujna. Milijon evrov lahko potrošiš v enem dnevu, če pa otroku predaš zavedanje, da je soodgovoren pri ustvarjanju svoje prihodnosti in da za to nujno potrebuje razvoj samodiscipline (ki se osvojena skozi življenje še bogato poplača v vseh možnih odnosih) je to najboljša dota, ki jo lahko otroku (pre)daš. Temu se reče dobra malha. K temu morata oba pristopiti razumno in zbrano z ljubečim in toplim pogovorom. Tehnik osvajanja samodiscipline je ogromno. Cilj imeti pred sabo je pomembno. Ko bo sprejel, da je to edina razumna pot mu pomagaj in pokaži kako se uči, poišči mu učno pomoč pri kakšnem predmetu v kolikor jo potrebuje in stoj mu ob strani.
Kričanje je nemoč. Zbranost in umirjenost ter razum pred strastmi bi ti morda lahko celo pomagal doseči tudi Persen forte. Poskusi. Ne bi bila prva, ki bi ji na ta način uspelo. Vso srečo obema!

Umiri živce najprej sama. Ločitve so zelo boleče, poskrbi zase s čim prijetnim.
S tvojim adolescentom se vsedi za mizo.
Z mirnim tonom mu povej, da tudi tebi ni vedno za it v službo, a moraš in tako naj tudi on opravi svoje obveznosti.
Ta stavek je dovolj. Naj razmišlja naprej sam. Če ne bo izdelal, je to njegova izkušnja. Ne bo ne prvi ne zadnji. Ni vse tako črno, kot vidiš sedaj.

Čas celi rane, tudi vajine bo. Do takrat pa se imejta rada in se spoštujta.

Zabluzil bo, če ga bom pustila, ker se mu fučka za vse, resnično.

Zgornji nasvet je super. Da poveš učiteljici in jo prosiš, da mu začne težit.

Ne pa da kliče tebe in teži tebi.
Prosi jih v šoli, da težijo njemu. In to oreng in takoj.
Poskusi se tako dogovoriti. Mogoče vam uspe.

hahaahahaah ajooj skrben starš si če pustiš familijo bravo bby

Malo grobo bom napisala, tako da vzemi v ozir, da bo tole brez olepševanja in taktnosti.

Glej, ni se sesul svet samo tebi, ampak se je tudi tvojemu sinu. Za razliko od tebe se je njemu življenje drastično spremenilo, ne da bi on sploh imel na to kaj vpliva. In to v obdobju odraščanja, ki je že v idealnih razmerah za marsikaterega mladostnika izjemno težavno. Poleg tega je popolnoma nerealno, da od sina pričakuješ da se bo z vsemi spremembami kar na hitro sprijaznil, se prilagodil novi situaciji in vse skupaj sprejel lažje od tebe. TI si odrasla oseba. Bolj zrela, bolj vešča spoprijemanja s težkimi situacijami. Ti si zgled.

In če ti razmišljaš, da se ti bo samo utrgalo, če se ti ukvarjaš pretežno s svojimi občutji (negativnimi), če si ti na koncu z živci in voljo in energijo, ne moreš od sina pričakovati, da bo pa njemu vse skupaj lažje. To enostavno ne gre tako.

Ne vem, zakaj je prišlo do ločitve. Je pa običajen vzorec, da so nesoglasja ali pa (dostikrat prikriti in za zakonca praktično nevidni) problemi prisotni v družini že vsaj kakšno leto ali še več, preden sploh pride do omembe ločitve. Običajno otroci te zadeve opazijo in zaradi njih tudi trpijo, medtem ko si odrasli zatiskajo oči. Ali pa poskušajo pred otrokom prikrivati dejansko situacijo, kar pa jim seveda ne uspeva in ima za posledico samo to, da otrok izgubi zaupanje v svoje starše. V takem primeru je to logično, glede na to, da starši do njega niso (bili) iskreni in mu ne izkazujejo zaupanja. Zaupanje pač gre v obe smeri. Odnos gradimo v obeh smereh.

Kakšen je sploh tvoj odnos s sinom kot osebo? Torej ne kot z nekom, ki je tvoj sin, ampak kot s samostojno osebo, s svojimi željami, cilji, čutenji, …
Kdaj sta vidva nazadnje skupaj počela kaj zabavnega? Kdaj sta se skupaj smejala? Imela res dober, pristen odnos, naklonjenost, zaupanje? Kdaj sta nazadnje kam skupaj šla in počela kaj takega, kar ga veseli? Koliko sta povezana?

Je bil tvoj sin zadnja leta zapostavljen? Pa ne mislim finančno ali z vidika zagotavljanja njegovih osnovnih potreb, ampak z vidika čustevene povezanosti in njegovih čustvenih potreb. Ima kakšen hobi? Šport? Aktivnost? Nekaj, kar ga veseli in kjer je lahko koristen, uspešen, aktiven, v družbi vrstnikov in zglednih odraslih oseb (mentorjev, vaditeljev itd.). Imeti mora nekaj, kar mu bo v veselje in kjer se lahko odklopi od kaotičnosti njegove domače situacije. Ker situacija doma pač je kaotična. Če ne bi bila, tvoj sin ne bi bil brez volje za vse, ti pa ne na koncu z živci.

Predvsem bi ti pa bilo jasno, da so v taki situaciji sinove ocene še najmanjši problem. Ocene bo popravil tako ali drugače. Tebe naj raje skrbi, kakšno je sinovo mentalno stanje, kako on vse skupaj doživlja, če je v stiski (seveda je) in kakšen je vajin odnos! Ti pišeš o tem, da bi zaključila življenje, namesto, da bi poskrbela, da ne bo tvojemu sinu kaj takega padlo na pamet! Vzemi se v roke. Pojdi k zdravniku, pojdi na kakšen pogovor s strokovno usposobljeno osebo in predvsem poskrbi, da se boš s sinom bolje razumela. Da bosta našla kaj skupnega, da si bosta spet naklonjena in da bo med vama spet zaupanje. Da mu boš na voljo, v oporo, da se bo lahko zanesel nate. Da mu boš dober zgled tudi za veselje do življenja! Pa ocene gor ali dol. Ko bosta rešila prvo zadevo, bo sploh primerno okolje, da bo sin lahko začel popravljati tudi drugo, torej ocene. Ocene so samo posledica vsega ostalega.

Ko bo ozračje pri vama doma boljše, tudi sin ne bo čutil take potrebe po begu od doma. Saj je normalno, da so najstniki radi zunaj, ampak normalno je tudi, da so radi sami zase v svoji sobi, pa tudi z družino (čeprav počno kaj svojega). Če sin vsako možno minuto preživi izven doma, je to jasen znak, da se doma ne počuti dobro. Kar je velik problem. Mnogo večji, kot njegove slabe ocene. Ker konec koncev, koliko so pa sploh vredne lepe ocene, če je mladostnik hkrati v stiski, zaradi katere po možnosti zapade še v kakšno depresijo, samopoškodovanje, kakšno motnjo hranjenja, odvisnost ali kaj podobno problematičnega in uničujočega.

Od vseh možnih posledic in načinov izražanja stiske, so v resnici slabe ocene ena najmanj problematičnih.

Vzemi se v roke, avtorica, pridobi si pomoč zase. Potem poskrbi za dober odnos sinom, za veselje v vajinih življenjih. Bodi zanesljiva, zaupanja vredna in dosledna. Ostalo se bo potem uredilo samo od sebe. Od tega, da bo sin bolj poslušal in spoštoval, kar boš rekla, do tega, da mu bo bolj mar za njegovo življenje. Vse skupaj bo veliko bolje tudi zate.

Srečno!