Obstajajo starši, ki so toksični do svojih otrok. Predvsem mame. Za svojo mamo lahko rečem, da je žal tako zelo toksična, predvsem odkar sem odrasla, v otroštvu predvsem v obdobju najstništva me je tudi zasipala s kritiko pa čeprav sem bila običajen otrok, z dobrimi ocenami, kar malo zadržana, nisem si preveč upala ker je bila zelo stroga. Tudi klofut sem bila deležna, če sem ji kdaj že na robu joka kaj nazaj odgovorila.

Ampak leta so minila in jaz sem odrasla, se zaposlila in odselila. Že v zgodnjih 20 me je silila naj si čimprej najdem moža in imam otroke, da ne bom nič vredna po njeno.

Ob službi sem tudi doštudirala, našla partnerja, ki me je po 4 letih zapustil zaradi sodelavke s katero sta se zapletla. Mama je za vse krivila mene, ker naj bi bila očitno sodelavka boljša, sicer me ne bi zapustil.

Ubila je še tistih 5% samozavesti, ki sem jo sploh imela. Čez nekaj let sem spoznala pravega partnerja, ki ima sina iz 1.zakona. Več let sva se trudila da bi imela skupnega otroka, a na žalost nisva imela sreče. Jaz sem njegovega sina vzljubila in rada ga imam, imava prijateljski odnos in mogoče mi je to tudi pomagalo, da se sprijaznim da nikoli ne bom mama.

Problem pa je moja mama, ki se nikakor ne more sprijazniti da ne morem imeti otrok. 3 neuspešne umetne oploditve po katerih sem postala tako izčrpana in vsakič znova še bolj razočarana potem pa še njeno nezadovoljstvo da moram poskušat dokler ne uspe.

Tudi to, da sem se sprijaznila z dejstvom jo zelo jezi posebej, ker sem partnerjevega sina lepo sprejela. Po njenem mnenju nisem normalna, ker imam rada otroka, ki ni moj.

Utrujena sem od njenih kritik in njenega toksičnega odnosa do mene. Posebno me užali, ko ponavlja da nisem takšna kot drugi, torej veliko slabša.

Tudi partner ji ni všeč pa čeprav je do vseh zelo spoštljiv in prijazen. Dejansko čutim odpor vsakič, ko jo greva obiskat. Njegovega sina več ne vzameva s seboj zaradi njenega obnašanja. Se komu svita kako postopati naprej s tako strupeno mamo?

Avtorica, praviš: “Dejansko čutim odpor vsakič, ko jo greva obiskat.” In zakaj točno to potrebuješ? Prenehaj hoditi na obiske.

Odrasla si, a moraš hoditi po dozo strupa? Ne boš je spremenila, saj je ona nezadovoljna predvsem sama s seboj. Ji je ponovno uspelo. Posegla je med tvoj odnos in pastrorkov. Ti si  ustregla njej. Vem, da je težko prekiniti s starši. Iščeš ljubezen in potrditve tam, kjer jih ne boš dobila. Pisveti se tistim, ki te imajo radi.

Ker je moja mama in jo imam kljub vsemu rada. Trudim se po najboljših močeh okrog nje, tudi karkoli potrebuje sem ji vedno na voljo. Je pa res, da čisto nič ne ceni. Bojim se če ji obrnem hrbet da se bom še slabše počutila. Pogovor glede njenega obnašanja se vsakič konča s kregom da kompliciram in sem občutljiva. Ampak tako nespoštljiv odnos do hčerke ni normalen. Dejansko ni spremenila obnašanja nikoli. Zaničuje me kot bi bila stara 7 let in ne 37.

Prekineš stike in to je to. Ne hodiš več na obisk.

Čisto lepo in mirno ji povej kaj si doživljala, kaj čutiš danes in jo spomni, da smo vsi vsak dan starejši in jo vprašaj, ali se zaveda tega.

Lepo se poslovi od nje in ji povej, da boš čas preživljala z ljudmi, ki te cenijo, spoštujejo in te vidijo kot dobro, uspešno in cenjeno osebo.

Če ji tega ne moreš povedati, ji napiši pismo in ji ga daj naj si ga prebere in mogoče bo tudi razumela kaj ji želiš povedati, čeprav se mi zdi , da se je bojiš še danes, le pogumno in vse dobro še vnaprej in ne daj se.

Potem pa se obnašaj kot 37 let stara ženska. Še enkrat mama projicira svoje nezadovoljstvo nate. Torej je tvoja mama okrog 60?  Verjetno njej v žovlje ku no šlo tako kot si je želela in si cell življenje priročna, da zliva gnev  nate. Pač ne glede na to, kar boš naredila, bo tako, ker drugače ne zna oziroma noče.  Ne pusti, da te uniči.

Lahko pa ji vrneš malo njeno toksičnost. Reci ji, da v tvojem otroku bo 50 % tvojih genov in 50 % moževih. Genov tvoje matere pa še manj. Pa vprašaj jo, če se spomni svoje prababice in pradedka. Tako, v živo, ne z nagrobnika.

Se zavedam, da ji preveč priložnosti dajem in da je najbrž problem v meni, saj ne znam prekiniti odnosa ampak vsakič potihem upam da bo bolje. A nikoli ni. Pridejo sicer trenutki, ko je tudi prijazna a tega je zelo, zelo malo.

Toliko nezadovoljstva in zagrenjenosti kot ona nosi v sebi je težko razložiti kdor ne doživi tega. Lani za njen 70.rojstni dan smo ji pripravili res lepo praznovanje z nekaj povabljenimi sorodniki. Tudi tam je našla priložnost, da me pred vsemi ponižuje s svojimi opazkami. Me je velikokrat sram in čutim ponižanje z njene strani.

Najlepša vam hvala za vzpodbudne besede ❤️

Ženska,  ti pa rabiš eno brco v rit. Da se boš začela obnašati letom primerno. Odrasla si, get over it. Imaš obupno mamo. Join the club. Jasno postavi meje in se odmakni (vsaj za nekaj časa) od nje, da vidi, da misliš resno. Bodi uradna in kratka. Nič drugega. Če se sama zase ne boš postavila, se ne bo noben. Samo ti si tista, ki MORAŠ to storiti.

Svetujem ti iskren pogovor. Povej ji, kako se počutiš, kako si se počutila na konkretnih primerih in kako jo vidiš … Tako kot si tukaj napisala. Verjetno ne vidi sama sebe tako kot jo doživljaš ti. Verjemi, pri normalnih ljudeh iskren, spoštljiv pogovor lahko naredi čudeže. Lepo je, da si spoštljiva do svoje mame, kljub njenemu vedenje. Ampak če se po takšnem pogovoru ne bo nič spremenila, potem je čas, da daš odnos na distanco in se z njo videvaš minimalno.

Uh, kako te razumem. Sem na istem, starejša od tebe. Strah, ki so nam ga s takim odnosom vcepile v podzavest,  je tisto, kar nas hromi, da se počutimo nemočne. Ne bo bolje. Obiske zreduciraj na minimum.

Mogoce preberi knjigo Strupeni starši, jaz je še nisem…

Še nekaj bi dodala, celo življenje vsaka stvar in dogodek temelji na tem kaj bodo ljudje rekli.

-Kaj bodo ljudje rekli, ko me je takratni fant zapustil zaradi druge.

-Kaj bodo ljudje rekli, če bi si takrat stara 20let svoje dolge temne lase pobarvala v bakreno rdeče/ oranžno barvo in si jih postrigla na kratko.

-Kaj bodo ljudje rekli, ker nimam otrok in kaj bodo rekli, ker imam za partnerja ločenca z otrokom.

Starinska miselnost zaradi katere sva se že večkrat skregali, ker ne sprejme da se nihče ne ukvarja z drugimi. Ona pa misli da vsi ves čas razmišljajo o tem kako naša družina izgleda navzven.

Sva na istem avtorica ljuba, objem! Nikoli ne bo boljše. Imam enako situacijo. 80 letna mama. Konstantno otroka obrača proti meni, če se mi z besedo postavita v bran je agresivna tudi do njiju. Že dolgo vesta, se ne pretvarjamo, da je bolna. Nek osebnostni disorder sigurno. Niti ni pomembno. Mi bomo svoje z milostjo odslužili, seveda ji ves čas postavljam meje, naporna je a kljub vsemu moja mama in čeravno ne bo dobra družba jo bomo vseeno peljali k zdravniku, v trgovino in na ledeno kavo. Kot bi sorodnika s posebnimi potrebami ker to so neke vrste invalidnosti v srcu/umu kaj jaz vem kje. Pomembno je, da se vsi zavedamo, da njeno vedenje ni vzorno a tudi iz tega se človek marsikaj nauči. Ko bo čas, da oddidem jaz, bom odšla z lahko dušo, brez bremen zamer. Naredim kar lahko naredim. Tisto kar bi ona morala pa je v njenih rokah. Najverjetneje tega sploh ni (več) zmožna v tem življenju. Verjetno tudi v njeni koži ni lahko biti. Ljudem so dani različni križi. Da nekdo ni zmožen nečesa se pri fiz.invalidu na uč opazi in sprejme, prilagodi..tu gre za nevidno invalidnost oz handikap. Gotovo ni nastal iz same sreče. Kakorkoli. Kdo sem jaz da sodim. Sprejmem, ker je tako lažje, občasno zaboli ampak zrelost naredi svoje. Morda se ti res pozna, da še nimata otrok. Mislim pa, da pride tudi ta, kot presenečenje. Drži se. Malo več pozornosti daj razumu in manj čustvom pa bo pogled lahkotnejši.

Bom poiskala predlagano knjigo. Najlepša hvala ❤️

In točno to je tisto, s čimer te ima v šahu. Jaz svojo mater, ki je tudi problematična, držim povsem brez slabe vesti na distanci. Pa tudi nekatere druge sorodnike. Nisem si jih izbrala, rodila sem se v tako družino. Če so toksični, jih imam zavoljo dolžnosti do same sebe in svojega življenja vso pravico odpikati. Razčisti to v svoji glavi in naredi ta rez. Sicer te bo izčrpavala še naprej. Zdaj te tudi verjetno ne bo več klofnila, če pa te jo klofni nazaj. Med tem pa ji mirno zabrusi kaj nesramnega v obraz.

če si lahko privoščiš, pojdi na psihoterapijo.

kako postopat z njo?

prekini odnos z materjo ali ga zmanjšaj na čisti minimum. en obisk na leto, nobenega telefona, nič.

zakaj hodiš tja po nove porcije poniževanja?

Posnemi si enkrat svoj obisk s telefončkom in potem v miru doma poslušaj, zakaj in kdaj vajin pogovor zdegenerira. Ker jaz sem opazila, da mnogo ljudi sliši opazke drugega, svoje pa pozabi. To se dogaja najbolj v družinah, ker je čustven naboj ogromen. Osebno v “toksične” starše ne verjamem, ker še ni bila napisana knjiga o toksičnih odraslih otrocih. Koliko je mater, ki se kar tresejo pred obiskom lastne hčere, ki še pri 40ih išče in išče, vedno z isto lajno naprti materi vse, kar ji je v odraslem življenju spodletelo.

Ne rečem, da je pri tebi tako, ampak nervoza, zagrenjenost se čujejo po glasu. Poskusi 👋

Kljub vsemu strupu, s katerim te redno zastruplja, še vedno vzdržuješ stike z njo. V sebi imaš imperativ, da jo moraš imeti rada, ker je tvoja mama. To je čista odvisnost. Nujno rabiš zdravljenje. Psihoterapija ti bo dala celovitejši uvid in moč za prekinitev ali bistveno zmanjšanje stikov. Spoznala boš, da je energija, ki jo vlagaš v to, da bi za vsako ceno z njene strani občutila sprejetost ali celo ljubezen, povsem zgubljena. Odvrgla boš vlogo ponižane žrtve, ki prosjači za priznanje, in spoznala svojo notranjo vrednost. Žrtve takih strupenjač imajo praviloma izkrivljeno podobo o sebi. Tega tudi ne morejo prepoznati, ker jih strupenjača s svojimi manipulacijami  hipnotizira kot prava kača miš. Iztrgaj se iz te vloge. Če ti že telo kaže, mu prisluhni, saj je skrajni čas. Telo svoj odpor lahko pokaže z boleznijo. In ne izgubljaj časa s ponižujočimi prepričevanje ali prepiri. Če na sprehodu naletiš na kačo, je tudi ne prepričuješ, ampak se umakneš. V skrajnem primeru še kaj drugega.

Osebno v “toksične” starše ne verjamem, ker še ni bila napisana knjiga o toksičnih odraslih otrocih. Koliko je mater, ki se kar tresejo pred obiskom lastne hčere, ki še pri 40ih išče in išče, vedno z isto lajno naprti materi vse, kar ji je v odraslem življenju spodletelo.

Točno tako! Moderno je za vse kriviti starše, posebej MATER! Očeta kot da ni. Vse, kar je narobe z odraslim človekom, za vse so krivi starši. Jaz bolj kot toksične matere opažam po novem toksične odrasle otroke, ki so jim matere dale vse, se vrtele okoli njih, pa za vsak svoj fail v življenju krivijo starše. Do 50. visijo na starših, otroke jim vzgajajo stari starši, na kosila hodijo k njim, če stara mati kdaj reče, da je prenaporno, da ne zmore, je pa surla do tal… ko pa obnemorejo, jih pa fliknejo v dom in tam pustijo. Zakaj nikoli nobene besede o toksičnih otrocih, ki jih je permisija privedla do popolne nesposobnosti v življenju biti zrel in samostojen?

Taki kot avtorica so odrasli in zreli ljudje, samostojni. Ja, imajo ves čas neko potrebo po tem, da bi jim mati pokazala ljubezen. Ampak v življenju znajo vztrajati, uživati, vložiti trud v partnerski odnos, vzgajati otroke…Ti zgoraj opisani pa ne znajo nič! Samo krivdo za svojo nesposobnost prelagajo na druge: starše, nerazumevajoče šefe, kvazi prijatelje…. Nikoli in nikdar ne bodo sprejeli odgovornosti za svoje življenje. Verjemi, da so veliko bolj nesrečni s seboj, svojim življenjem in delom kot ti.

Ma saj nisi vec otrok. Pusti jo in ne hodi na obisk. Lahko ji prej poves, kako se obnasa vsa ta leta in da tega ne bos vec prenasala saj imas svoje zivljenje. Cao miki.

Odpri NOVO temo, ker tole tvoje razpredanje o otrocih ni tema tega pogovora.

Ona se spremenila ne bo. Pozabi. Ti imaš pa dve možnosti. Ali se umakneš ali pa še naprej prenašaš. To je vse. Nobeno jamranje ti ne bo pomagalo, pogovor še manj. Tretja možnost, skozi eno uho not, skozi drugega ven, pri tebi ne pride v poštev.

Pri nas je ati tudi ko bi lahko šel v pokoj prosil nadrejenega če bi lahko še delal, ker je z našo mami zelo težko shajat. Tut kar podobno godrna 24 ur na dan. Za vnuka vedno išče izgovore ker se ji ne da preživljat čas z njim zato moj 7 letni sin ne hodi k njej na počitnice niti za 1 dan.  Moja ljubezen do nje je vedno manjša in se ne sekiram zarad njenih muh ….

yep, saj ta starinska miselnost- ja, kaj bodo pa ljudje rekli ?….

hahaha-potem se pa vprašajmo -ja, kateri ljudje pa ?

vprašaj mamo- katere ljudi , so to sosedje, mora bit  pa čisto zraven ,da v lonce gledajo ali kako, sorodniki, mater vola…kdo so ti -skrivnostni ljudje, namišljeni, ki se vtikajo v vaša življenja…?

da si ne upaš- pobarvat las, si spremenit dolžino las, zamenjat svojega partnerja ,s katerim ti živiš in ne soseda ali tvoja tetka, hahha…dajte ,to razložit ta starim- pa pri 70 in malo + ,to še ni starinska miselnost, no…

to so še prav konkretno mladostne gospe, ki furajo svoj lajf na polno in živijo kvalitetno…

v ta mlade se ne vtikajo- edino, če je izrecna prošnja za kakrkoli, svetujejo, sodelujejo po najboljših močeh…tole kar pišete je ubi bože iz kdo ve kje …kaki so to ljudje , …to je sam za ignor in prekinit, to ni za prenašat ,no…

pa nehajte to svetohlinstvo- mamica- …prvo je ona bila oseba zase , bitje …preden je postala mama, to je potrebno ločevat- ta oseba je , taka…mama pa ne ve kaj je, …in tak dalje. srečno.

aja- pa naj ti pokaže, razloži o teh ljudeh, ki ji odžirajo svobodo in mora se njim klanjat…pa razišči – mogoče so ji v mladosti oprali možgane, da je taka, zafurana že od tvojih bakic…potem je to pa opravičljivo ali kaj…