ja, saj jaz se tudi v tole vtaknem, kaj da bodo ljudje rekli ,

samo kako, bo pa kdo karkoli rekel, če tvoja mati živi sama zase in po logiki jo nihče “nima kmerk “, kako živi, kdo si ti , v te smeri, čista logika.

mi živimo v naselju s sosedi pa nimam pojma, kdo pride, kako frizuro ima, zakaj je prišel še en otrok , zakaj to pa ono…se ne sekiramo nič…ampak, če bi bila potreba po nujni pomoči glede požara, ogroženo zdravje, da pomagaš, ja smo pa ta prvi…to je takšna tiha  sosedska solidarnost…,da bi pa v lonce gledal, kot je en omenil , pa špegal iza fernikov, pa na kavo hodil ,to pa ne…podobno sorodstvo, vsak živi po svoje …je pa neka povezanost pa ne v smislu- kaj bodo pa rekli, če se na blond poblajham- to bi me še pohvalili, no…!

živi in pusti živeti !

Poslušaj zgornji nasvet, je zlata vreden! Težko boš sama našla pot iz začaranega kroga. Pri mami še vedno iščeš sprejetost in ljubezen in na tihem upaš, da bo nekega dne spoznala, kako se je motila in kakšno krivico ti je delala. Poslušaj, draga Vijolica, ki bi po letih lahko bila moja hčerka: ne trudi se za mamino ljubezen, ker je to nekaj česar nima v sebi. Ne mara niti sebe. Ne more ti dati, česar nima in ne bo nikoli imela. Verjamem, da to boli, a je resnica. Posveti se drugim odnosom v svojem življenju, ki te osrečujejo. Zakaj je tvoja mama taka, ne vem, a pri teh letih se ne bo spremenila. Ti pa nujno potrebuješ strokovno pomoč in oporo, sicer boš zaradi nerazrešene travme še sama zbolela. Kakšna sreča, da si topel, čuteč človek. Ostani taka kot si, spremeni le to, da se boš naučila postaviti mejo in se osvoboditi občutkov dolžnosti in krivde. Srečno!

Tukaj čudeža ne bo, ker taka mama pač ni normalna.  Če že kdaj kaj konkretnega nazaj poveš, se postavi v držo, da je napadena, to so težki manipulatorji.

Najlepša hvala draga gospa za tople besede, ko bi moja mama samo enkrat izrekla da sem čuteča in vsaj malo ok bi bila najbolj hvaležna na svetu. Imate prav, tako kot mnogi z nasveti, vsi mi želite dobro in hvala prav vsakemu za to.

Drži, da bom morala poiskati pomoč, ker me preveč razžira in preveč upam in sanjam da enkrat pa bo mama taka kot bi naj bila prava mama.

Partnerjev sin me je še pred nekaj leti, ko je bil kar majhen vprašal če mu bova z njegovim očetom podarila sestro, ker bratca že ima po mami (z novim možem) pa sva mu oba lepo razložila da lahko upamo vsi trije da se čudež enkrat zgodi, če pa se ne bo pa naj ne bo hud na naju. Solze so me oblile ko me je pogledal in rekel da ne bo hud in da me ima rad.

Vseeno lahko rečem, da sem srečna, ker imam vsaj njiju ob sebi. Onadva sta moja družina.

Daj to mamo že enkrat v ” hladilnik”…Oddalji se od nje in jo pusti na miru.Raje se posveti sebi in svoji družini.Kar se pa tiče umetne oploditve: Pojdi na Češko! Oddtipkaj na spletu Umetna oploditev Češka in preberi , o čem se tam punce pogovarjajo! Tam govorijo hrvaško.Sicer plačaš, ampak jaz mislim, da mnogim tam rata.Vsaj po prebranem sodeč! Lani sem tudi spoznala eno mamico, ki je šla na Češko s partnerjem in rodila pri dvainštiridesetih! Presrečna je! Pogumno naprej in vse dobro ti želim!❤

TI in tiste, ki takega odnosa niste doživele, ne boste nikoli  razumele, da se bo ta hči pocutila še bolj krivo, če jo bo dala “v hladilnik”.

Takih primitivnih mam je kot slišim od drugih veliko pa tudi družine komplet so na splošno drugačne kot mnogo poprej.. bolj hladni stiki tudi med ožjim sorodstvom ni več prave ljubezni.. zoprno je sigurno je pa tako da če ni pravga razumevanja se odmikajo en od druzga in ni več ne navezanosti ne ljubezni.. že res da mama je ena sama tudi otrok je nenadomestljiv pa če mu ona povzroča slabo počutje pa že ni dobra mama..

Taki ljudje tega načina niso sposobni sprejet, tak način pri njih čisto nič ne pomaga. Ker so 100% prepričani v svoj prav in jih čisto nič ne more pripravit do drugačnega mnenja ali do tega, da bi se vsaj zamislili nad svojim početjem. Po njihovem delajo oni vse prav, z vso pravico, saj so tvoj starš. Ja, bolno.

Tako da avtorica, imaš dve možnosti. Prva je, da še naprej požiraš strup, ki ti ga toči lastna mama in dovoliš, da te to razžira. Druga je, da se umakneš od nje, v tem primeru te bo razžirala (kot berem tvoj zapis) slaba vest. Kaj je torej večje gorje zate? Katerokoli odločitev sprejmeš bi bilo zelo dobro, da si poiščeš dobrega terapevta za razčiščevanje odnosov s starši in prekleto težkih posledic, ki jih je to zapisalo v nas. Čudežne paličice v teh stvareh enostavno ni. Verjemi – nasvet je iz prve roke…

Joj ni prijetno in se lahko čisto poistovetim z napisanim, ker je pri meni zelo podobno….. ljuba mati je alergična na naju z atom…. zanjo je sveta edino moja mlajša sestra, ki živi v tujini in se vrne domov 1 ali 2x na leto… naju z atom ne prenese in naju terorizira ves čas. Hlini dobrosrčnost med znanci in neznanimi ljudmi, do naju se vede nestrpno in čudaško. Čustva, ki jih gojim do nje so ugasnila in kakorkoli se sliši čudno,  nisem prepričana da mi bo manjkala, ko nekega dne odide.

Eno in edino “zdravilo” za tvojo dušo je odmik od vsakogar, ob katerem se ne počutiš dovolj vredno! Obiskovanje in hkrati telefoniranje omejiti na minimum! Človek, ki ponižuje druge ima v sebi veliko psihično težavo in pogovor ne bi razrešil nič!

Ponavljam odmik, odmik pa naj ostanejo sami in se jezijo samo na sebe! Srečno!

Zanimivo je ko so opravilno še sposobni imajo strupen gobec potem ko zbolijo postanejo iznenada mili in mehki. Pozabljajo pa na besede izrečene v preteklosti. Otrok ne pozabi – nikoli. V domu za ostarele pa potlej zaman čakajo da jih kdo obišče.

Znani pregovor “Lepa beseda lepo mesto najde” ne drži. Lahko se še tako trudiš a zagrenjenost na drugi strani ne bo izginila, sem mnenja da gre na notranje demone in ni pomoči. Je pa tako, postaviš jo na stranski tir, naredi ščit okrog sebe. Nobena posebnost ni okrog tega, življenje nosi izzive, probleme in na nas je da se borimo.

Spoštovana avtorica, težko mi je zate. Ne morem verjeti, da tudi take mame obstajajo.

Sama sem sicer mama trem odraslim otrokom. Vem, da nisem popolna, vem, da včasih bleknem kaj, kar ne bi smela, ampak potem mi je vedno težko in me boli in se tudi opravičim.

Glej, tvoja mama ni sposobna izkazovati ljubezni. Verjetno je kot otrok ni dobila, ali pa se je rodila kot nezaželena. Ne razumem je, kako ti v stiski nikoli ni stala ob strani, pač pa te je še dodatno gnjavila in ti grenila življenje. Tudi jaz ti svetujem, da omejiš obiske na najnujnejše.

Mama te bo slej ko prej potrebovala. Takrat bo hotela od tebe vso tvojo pozornost, vse tvoje moči. Malokdo namreč kar umre, pade dol in je konec. V večini primerov smo na koncu svoje poti nemočni in potrebni pomoči.

Tudi jaz ti svetujem, da napišeš mami pismo. V njem napiši vse, kar si napisala tukaj. Mama bo prisiljena pismo prebrati. Morda se bo zamislila sama nad seboj. Morda se ji bodo odprle oči. Bog daj, da se ji bi.

Vse dobro ti želim in srečno.

Steraj jo u pm in nehaj uničevat sebe. Očetje so bolj prizanesljivi, matere so pa poosebljeno zlo v dosti familjah.

Ubistvu svoj neuspeh tolk sovraži da si ti njena tarča zato pa čimprej na distanco pa bo rešeno.

Tvoja “mama” očitno vidi žensko kot tovarno otrok – dobro biološko gledano je mogoče to res, družbeno pa je to le ena od vlog, katero lahko igraš. Mislim, da si sama dovolj pretrpela s tem, da žal ne moreš biti mama, čeprav si to želiš. Upam samo da sta s partnerjem raziskala kdo ima težave s plodnostjo in mogoče poizkusila kako metodo v tujini. Od kolega ženi je uspelo šele v 8mi ponovitvi pri 39 v tujini.

Starši so mogoče res eni sami, a to ne pomeni, da moramo bit njihovi sužnji – v mentalnem, fizičnem ali spolnem pomenu. Če pri zadnjem (ponavadi otroci) povedo in se zadeva konča, se za prva dve zlorabi marsikdo muči celo življenje. Tega ti ni treba in ni vredno, da kdorkoli ravna s tabo. Preprosto prekini stike, pojdi pa psihoterapijo in ne dopuščaj da si žrtev. Kar delaš trenutno je podobno, kot če bi te mož prebutal, pa bi vsakič šla nazaj. Jaz sem zaradi različnih stvari enako prekinil stike s starši – na začetku je mogoče malce čudno/pride misel na težko – ampak v nekaj tednih ko zadihaš občutiš svobodo.

Mimogrede, glede nato, da tebi mama več čas izpostavlja da si “kilava ženska”, ker ne moreš imeti otrok, lahko tudi zelo dobro zabiješ nazaj. Ti si “sestavljena” iz genov mame in očeta. Mama je izbrala in dala fukat fotru – torej ne neposredno izbrala tvoj genetski material. Očitno je nekje zafukala, da si dobila kilave gene. To ji lahko kamot v obraz fukneš preden zadnjič zapreš vrata in se zahvališ, za takšen tretma.

Podpis, bravo. Veš koliko je takih in drugačnih primerov znotraj družin, enim sicer rata za občinstvo kazat drugačno sliko tisto popolno, večina pa jih je na smrt skreganih. Enkrat postane dovolj celo preveč in če ne pretrgaš, se hitro pozna na zdravju. Zelo dobri prijateljici večkrat ponavljam enako, naj že zaključi to poglavje, ki ga vleče s seboj že od mladih nog. Tudi nečloveška mami, do vseh zelo prijazna gospa, do hčerke satan.

Nič ni večno niti žlehtnoba ni večna. Ko ne bo mogla biti žleht bo ugasnila. Spomini bodo ostali z grenkim priokusom……. ni večje bolečine kot če lastna mati zabode nož v srce svojemu otroku…..

Dajem to fazo odmika od staršev tudi sama. Nekoč velika skrb za oba in za njuno zdravje ni več moje področje s katerim bi se pretirano ukvarjala. Ko se poglobiš dojameš  da nikoli nič ni prav ali zadovoljivo njim, pa kljub temu skačeš s skrbnostjo okrog njih, ker nekako čutiš odgovornost do njiju. Odmik nista vzela preveč dobro in je bil razlog več za nabijanje slabe vesti, za dretje in slabo voljo. Kar želim sporočiti avtorici in vsem, ki imate nesramne starše je to, da krog se ves čas vrti, če ste v njem ali ne. Jaz sem izstopila, zdesetkala stike in če samo začneta z nesramnostjo prekinem tel.klic, če sem na obisku vstanem in odidem.

Avtorica, vem o čem govoriš. Vedi, da se spremenila ne bo. Če jo boš dala na ignore, bo zbolela. In potem bo se huje. Vem, govorim iz lastnih izkušenj.

Moja je zbolela. VSi smo skakali okrog nje in jo rihtala 100 na uro. jaz sem ji hodila 10 let pomagat, naredila sem zanjo vse in se več. Ko je umrla, je bilo more konec, jaz pa sem imela dober občutek. Nič slabe vesti.

eni pa izberejo lažjo pot in dajo mamo na ignore. Jaz vem, da bi imela pote celo življenje slabo vest.

Prav tako jaz in verjamem da še kdo enako misli. Z mojo ljubo mati je kar pestro, zadnjih 10 let pa sploh. Zdravje ji peša, vendar se na pomoč odziva z nesramnostjo. Ne glede na vse jo po nekaj dneh začnem pogrešati, ker mi ne da miru da lahko kmalu zaspi za vekomaj, jaz pa bi bila jezna. Ona se niti opravičiti ne zna, besedo oprosti nisem še nikdar slišala iz njenih ust.

Škoda, ker se starši ne zavedajo kako njihovo poniževanje otroka vpliva na njih skozi celotno življenje. Travme, ki se zakoreninijo ne zbledijo nikoli 😞

pa saj ni čudno, da so mame vse obupane, ko pa niso uspele svojih hčera niti osnovnošolske slovenščine priučiti. Zakaj uporabljate besedo mati, če vam ne gre?

Oseba, ki nima posluha, ljubezni do svojih otrok ni mama. Je samo oseba, ki je podarila življenje. Moja mami je iz leta v leto slabša mami in enako lahko trdim da mi nikoli ni stala ob strani, od mene pa pričakuje pomoč in podporo na vseh koncih. Vtika se v moje življenje in  nič ji ni prav. Najboljši nasvet, ki sem ga dala sama sebi je da ji ne dovolim več imeti vedno prav. Seveda se ji potem strga v glavi in začne tulit in se trese od jeze ampak vseeno ji ne dam prav in ji povem kar mislim. Ne razumejo tega tisti, ki imajo dobre odnose s starši, le tisti razume, ki to doživi. Ona iz svojega nervoznega stanja ne more kljub temu da ima lepo življenje. Ko koga slišim da reče če bi se še enkrat rodil bi si želel ponovno isto mamo si mislim za sebe, jaz pa upam da takšne res nikoli več.

Hmm ne morem zastopit folka ko se ne morejo prenest. A ni življenje prekratko pa povsod kreg in sovraštvo pa se tudi pod domačo streho kregate??! A ni nobene simpl rešitve??