mama me je šokirala
No, še dobro, da me vsi ostali bolje poznate kot se poznam sama, hahahaha.:)))
Jaz nisem zbežala, sem samo šla stran. Rekla sem ji na svidenje, se pogovoriva, ko se bo dalo pogovoriti.
je pa hecno, kako se tukaj zberete same psihiatrinje, ki potem podajate svoje “strokovno” mnenje o ljudeh, ki jih ne poznate in ki vam sporočajo nekaj, vi pa seveda veste, da temu ni tako. In ne samo, da poznate mene bolje od mene same, celo mojo mamo poznate v nulo, hehehe.:)
In ti seveda veš, da si jaz z mamo želim bolj intimnega odnosa.:) Zakaj to misliš? Ker meniš, da si ga mora vsaka hči želeti ali ker ga ti nimaš s svojo mamo? Prosim, ne prenašaj svojih frustracij na ljudi, ki jih ne poznaš.[/quote]
Draga moja, nekateri smo točno take bitke, kot jo ti zdaj biješ, že zmagali in vemo, kaj smo naredili dobro, kaj bi lahko popravili, kje smo kiksnili in kako smo zmagali.
Če želiš poslušati nasvete, poslušaj, če ne, tvoj problem. Voljni smo ti pomagati in svetovati, ampak vse ostalo je na tebi.
Tudi v tej fazi sem bila, da ne želim, ne hrepenim in ne potrebujem globokega odnosa z mamo. Popolnoma te razumem, če bi meni takrat nekdo rekel, da si ga v bistvu želim, bi mu rekla, da je bedak. Enako reagiraš ti in te razumem in ne zamerim opazkam, češ da igram psihijatra.
Ko sem postavila svoj odnos z mamo, sem šele ugotovila, kako me je podzavestno obremenjevalo. No, mogoče niti ne obremenjevalo, ampak zdaj mi je veliko lažje in veliko lepše. Neprimerljivo. Žal mi je za vsa leta…
Ampak, do tega moraš priti sama. Mogoče prideš, mogoče pa tudi ne, ampak šele ko, če boš, na drugi strani, boš videla razliko.
Menim, da si čustveno zelo nezrela. Oprosti, ampak res se te tako bere. Repliciramo na tvoj post, potem nas pa zasmehuješ s psihiatrinjami.
Ti bom povedala zelo direktno. To, da si skritizirala joto, je očiten znak, da nisi dobrohotna! Človeka vedno prizadenemo, če kritiziramo tisto, kar nam pokloni. Tvoja mati ti je poklonila joto in ves čas, ko jo je kuhala …
Sama praviš, da si jo pojedla. Torej je bila še vedno užitna. Ni bila tako slana, da se je ni dalo pojesti. In tudi sama praviš, da veš, da se je potrudila … Torej je bil cilj res v tem, da te je nekaj pičilo in si jo hotela prizadeti in si tudi jo. Ker ljudje to začutimo! Tukaj sploh ne gre za joto! Tukaj gre za veliko bolj globoko zamero. Nisi iskrena do sebe, superiorno nastopaš do drugih, v resnici si pa še čisto majčkeno dekletce, ki se bori za pozornost. Jota je samo sredstvo. Če ne bi bila jota, bi bilo pa kaj drugega. Ne se slepit!
Če ne bi bilo to res, bi se ji čisto komot opravičila in objela in rekla: “Joj, mami, sploh nisem mislila tako hudo. Oprosti. Zelo sem vesela tvoje jote, saj veš, kako jo imam rada. Kako si se pa kaj teden preživela?”
Brez veze. Če se ne želiš nekaj naučiti, potem ne piši takih postov, ko ti želijo ljudje svetovati in pomagati odprirati še druge poglede.
naše besede o nas povedo več, kot mislimo ali bi si želeli.
in da, zbežala si, ker se boš z njo pogovorila, ko bo to tebi pasalo. ne takrat, ko si videla, da mamo žuli, ampak takrat, ko se ti bo ljubilo s tem ubadati.
pa mislim, da ni potrebe da si vzvišena nad nami, končno ti si tista, ki si temo načela in skrajni čas bo, da se zaveš, da se vedno in povsod s teboj ne morejo vsi strinjati.
in ne glede na vse ostaja dejstvo, da si pri svojih zrelih letih od matere izvedela, kdo in kaj si pravzaprav bila, iz njenega izbruha pa je razbrati, da si v njenih očeh taka še vedno.
od matere si odšla, nas pa zasmehuješ.
vse, kar ni tako, kot si si ti zamislila, je vredno posmeha ali odhoda. to, da je nekdo star 35 še ne pomeni, da je zrel.
zrelost boš pokazala takrat, ko boš šla ponovno na obisk k mami, ko se boš z njo spravila in sprejela dejstvo, da matere pač ob otrocih tudi kdaj trpimo. ker je to čisto logično. vsak trmast in sebičen človek nas prizadane, če je pa to lasten otrok, pa toliko bolj.
in ne verjamem, da je toliko let vse klapalo, zdaj pa je malce soli v zelju povzročilo erozijo čustev. po mojem gre tu za to, da so se leta in leta nabirale stvari, ki se jih niti ne zavedaš in je bila jota le kaplja čez rob.
ne vem, kaj si želela slišati od nas, a moj nasvet bi bil, da greš čimprej do matere in urediš odnos z njo.
Poglej, moja mama mi nekaj podobnega trobi že vse svoje življenje. Od kar pomnim. Karakterno sva si povsem različni, kar ne dojemam kot slabo. Žal mi je edino, da me nikoli ne podpre, mi ne da vedeti, da je ponosna name, nekako mi ne da potrditve. Karkoli sem dosegla, vedno mi je oponesla, da sem čisto drugačna od nje, da sem to dosegla z glavo skozi zid, da če dobro, da se je tako končalo, ker ona bi drugače…. Resnica pa je, da je sama v življenju bolj malo dosegla. NIč ne očitam, ampak tako je. Če ne bi bilo očeta, bi najbrž stradali, ker mama je povsem pasivna, ni organizator, v vsem vidi samo slabo, negativno.
Taka je moja mama in rada jo imam. Njen karakter sem sprejela, se pa zavedam, da si (čeprav odrasla) na momente obupno želim pohvale iz njene strani. Verjamem, da je bilo zate težje, ker se je vse zlilo na enkrat, ampak skušaj sprejeti. Ko se bosta ohladili, se bosta mogoče spet začutili.
Po drugi stani je moja najmlajša hči moj mali klon. Veš, tudi to je včasih grozno.
Polno kapo kritiziranja je imela in je pač izbruhnila. Hvala bogu, da je. Veliko mam molči in trpi v sebi dokler pač ne umre, ker se “tako spodobi”.
Malo se vprašaj, ko boš naslednjič hotela kaj kritizirati, če ima sploh smisel, ali bi bilo mogoče bolje, da greš k njej in začnega graditi odnos, ki si ga želiš ti in ona, brez nekih idealističnih predstav o tem, kakšen naj bi bil. In ne, ni se ti dolžna opravičit za ta izbruh.
Zanimivo. Avtorica je lepo napisala, da si ne želi maminih objemov, ti pa ji očitaš, da mame ni objela in ji rekla mami …? In je lepo napisala, da ne želi nekega globjega čustvenega odnosa z mamo, ker, predvidevam, v sebi ne nosi čustvene praznine, ki bi jo morala zapolniti mama, ampak bi rada imela z njo čisto normalen odnos, recimo temu, prijateljski med dvema odraslima osebama.
In ali se ti ne zdi, da tudi ti nisi dobrohotna, ampak zgolj neiskrena? Avtorica je mami rekla, da je jota zanjo preslana, kar je zate znak nezrelosti, ker da ne spoštuje truda, ki ga je mama vložila v pripravo hrane in ji celo očitaš, da jo je hotela namerno prizadeti. Če bi bila zrela, bi po tvoje svoje zaznave prikrila.
V običajnih odnosih med dvema odraslima človeka (tudi mame in hčerke) je to pripomba, ki jo druga stran sprejme kot povsem običajno ugotovitev in nanjo normalno odgovori (Se ti zdi? Čudno, meni pa je ravno prav. A boš lahko jedla? itd). Če ti živiš v okolju, kjer se dobri odnosi vzdržujejo s prikrivanjem tega, kaj kdo zaznava in čuti, ker so tako krhki, bi se sicer porušili, to ne pomeni, da ne obstajajo okolja, kjer so odnosi med ljudmi močni dovolj, da se lahko medsebojno pogovarjajo celo o stvareh, ki so za koga neprijetne, in to povsem brez izbruhov. V prvem hipu je kdo morda res čustevno prizadet, dolgoročno pa so ti odnosi dejansko trdni, ker ljudje sprotno vedo, kaj kdo čuti in kakšno vlogo ima v življenju drugega. In tam ne prihaja do izbruhov zaradi povsem običajne ugotovitve, da je jota preslana, ker druga stran tega ne jemlje osebno in kot zavračenje, kaj šele kot zlobo, temveč zgolj kot ugotavljanje dejstev. In to velja tudi za odnos starši – odrasli otroci.
Avtorica posta bo ta odnos pač morala urediti, ker zdaj, vsaj za njeno mamo, ne deluje. Za kakšen pristop se bo odločila, pa je odvisno od nje. Odnos z mamo lahko povsem prekine. Lahko izbere odnos, pri katerem se človeka gledata v oči in si prikrivata, kaj se za njimi skriva in si pri tem govorita, da sta obzirna in sočutna. Lahko pa poskuša vzpostaviti odnos dveh odraslih ljudi, ki se zmoreta pogovarjati tudi o stvareh, ki so težke, da se potem resnični problemi ne zrcalijo v nekih banalnih jotah, ki z ničemer nimajo nič opraviti.
Zanimivo. Avtorica je lepo napisala, da si ne želi maminih objemov, ti pa ji očitaš, da mame ni objela in ji rekla mami …? In je lepo napisala, da ne želi nekega globjega čustvenega odnosa z mamo, ker, predvidevam, v sebi ne nosi čustvene praznine, ki bi jo morala zapolniti mama, ampak bi rada imela z njo čisto normalen odnos, recimo temu, prijateljski med dvema odraslima osebama.
In ali se ti ne zdi, da tudi ti nisi dobrohotna, ampak zgolj neiskrena? Avtorica je mami rekla, da je jota zanjo preslana, kar je zate znak nezrelosti, ker da ne spoštuje truda, ki ga je mama vložila v pripravo hrane in ji celo očitaš, da jo je hotela namerno prizadeti. Če bi bila zrela, bi po tvoje svoje zaznave prikrila.
V običajnih odnosih med dvema odraslima človeka (tudi mame in hčerke) je to pripomba, ki jo druga stran sprejme kot povsem običajno ugotovitev in nanjo normalno odgovori (Se ti zdi? Čudno, meni pa je ravno prav. A boš lahko jedla? itd). Če ti živiš v okolju, kjer se dobri odnosi vzdržujejo s prikrivanjem tega, kaj kdo zaznava in čuti, ker so tako krhki, bi se sicer porušili, to ne pomeni, da ne obstajajo okolja, kjer so odnosi med ljudmi močni dovolj, da se lahko medsebojno pogovarjajo celo o stvareh, ki so za koga neprijetne, in to povsem brez izbruhov. V prvem hipu je kdo morda res čustevno prizadet, dolgoročno pa so ti odnosi dejansko trdni, ker ljudje sprotno vedo, kaj kdo čuti in kakšno vlogo ima v življenju drugega. In tam ne prihaja do izbruhov zaradi povsem običajne ugotovitve, da je jota preslana, ker druga stran tega ne jemlje osebno in kot zavračenje, kaj šele kot zlobo, temveč zgolj kot ugotavljanje dejstev. In to velja tudi za odnos starši – odrasli otroci.
Avtorica posta bo ta odnos pač morala urediti, ker zdaj, vsaj za njeno mamo, ne deluje. Za kakšen pristop se bo odločila, pa je odvisno od nje. Odnos z mamo lahko povsem prekine. Lahko izbere odnos, pri katerem se človeka gledata v oči in si prikrivata, kaj se za njimi skriva in si pri tem govorita, da sta obzirna in sočutna. Lahko pa poskuša vzpostaviti odnos dveh odraslih ljudi, ki se zmoreta pogovarjati tudi o stvareh, ki so težke, da se potem resnični problemi ne zrcalijo v nekih banalnih jotah, ki z ničemer nimajo nič opraviti.[/quote]
Se strinjam tudi s tvojim pogledom. Imaš prav. Vse je odvisno od tega, kaj si avtorica pravzaprav želi.
Obe se verjetno strinjava, da (pre)slana jota ni bila vzrok, ampak povod za konflikt 🙂
Odnosi so res detaili, cilj pa določa pot. Nobeden ne pozna mame tako dobro kot avtorica naslovnega posta in nihče ne pozna avtorice posta tako dobro kot njena mama :)))
Vseeno menim, da sem pisala dobronamerno kot tudi ti, avtorica pa naj poskuša najti tisto, kar ji bo pomagalo do odnosa z mamo, kot si ga želi.
Splošno gledano pa na forum pišemo zato, da se odprejo različni pogledi, da pa se prispevke kritizira, ker niso po godu, so pa vljudni, se mi zdi pa poglavje zase. (Pustimo nevmesne komentarje ob strani)
Zanimivo. Avtorica je lepo napisala, da si ne želi maminih objemov, ti pa ji očitaš, da mame ni objela in ji rekla mami …? In je lepo napisala, da ne želi nekega globjega čustvenega odnosa z mamo, ker, predvidevam, v sebi ne nosi čustvene praznine, ki bi jo morala zapolniti mama, ampak bi rada imela z njo čisto normalen odnos, recimo temu, prijateljski med dvema odraslima osebama.
In ali se ti ne zdi, da tudi ti nisi dobrohotna, ampak zgolj neiskrena? Avtorica je mami rekla, da je jota zanjo preslana, kar je zate znak nezrelosti, ker da ne spoštuje truda, ki ga je mama vložila v pripravo hrane in ji celo očitaš, da jo je hotela namerno prizadeti. Če bi bila zrela, bi po tvoje svoje zaznave prikrila.
V običajnih odnosih med dvema odraslima človeka (tudi mame in hčerke) je to pripomba, ki jo druga stran sprejme kot povsem običajno ugotovitev in nanjo normalno odgovori (Se ti zdi? Čudno, meni pa je ravno prav. A boš lahko jedla? itd). Če ti živiš v okolju, kjer se dobri odnosi vzdržujejo s prikrivanjem tega, kaj kdo zaznava in čuti, ker so tako krhki, bi se sicer porušili, to ne pomeni, da ne obstajajo okolja, kjer so odnosi med ljudmi močni dovolj, da se lahko medsebojno pogovarjajo celo o stvareh, ki so za koga neprijetne, in to povsem brez izbruhov. V prvem hipu je kdo morda res čustevno prizadet, dolgoročno pa so ti odnosi dejansko trdni, ker ljudje sprotno vedo, kaj kdo čuti in kakšno vlogo ima v življenju drugega. In tam ne prihaja do izbruhov zaradi povsem običajne ugotovitve, da je jota preslana, ker druga stran tega ne jemlje osebno in kot zavračenje, kaj šele kot zlobo, temveč zgolj kot ugotavljanje dejstev. In to velja tudi za odnos starši – odrasli otroci.
Avtorica posta bo ta odnos pač morala urediti, ker zdaj, vsaj za njeno mamo, ne deluje. Za kakšen pristop se bo odločila, pa je odvisno od nje. Odnos z mamo lahko povsem prekine. Lahko izbere odnos, pri katerem se človeka gledata v oči in si prikrivata, kaj se za njimi skriva in si pri tem govorita, da sta obzirna in sočutna. Lahko pa poskuša vzpostaviti odnos dveh odraslih ljudi, ki se zmoreta pogovarjati tudi o stvareh, ki so težke, da se potem resnični problemi ne zrcalijo v nekih banalnih jotah, ki z ničemer nimajo nič opraviti.[/quote]
Imaš prav. In do sedaj je tudi najin odnos z mamo čisto v redu funkcioniral, tako kot je. Ona je meni povedala, da se ji zdi, da sem hčerko, ko je bila še majhna, premalo oblekla (a ja? okej, pa ji daj še jopico, če se ti zdi, da jo zebe), jaz sem povedala, če se mi zadeva ni zdela primerna in tako dalje. Da bi ali mama ali jaz kakorkoli kuhali mulo, imeli izbruhe in podobno, še nisem doživela. Zato pa sem šokirana, ko je prišlo do tega. Če bi to bilo vsakodnevno na repertoarju in bi morali okoli mame hoditi kot po jajcih, bi bila tega vajena že od prej. Ampak do sedaj ni dajala tega občutka, da se čuti prizadeta itd.
In imaš prav, pričakujem od mame kot od odrasle osebe, da bo znala sprejeti tudi kakšno kritiko na normalen način (še zdaleč nisem kritizerski tip človeka in neka komplikatorka, kot bi mi nekateri radi obesili), ki jo do sedaj tudi je, kakor jo z njene strani znam sprejeti sama.
Da je pa eksplodirala zadnjič, mi je dalo misliti, da morda le ni tako samozavestna, kot meni da je in da jo moja kritika, pa tudi če je čisto nedolžna, prizadane. Moj mož sicer pravi, da je že starejša (71) in da se te zadeve z leti slabšajo, ljudje postanejo bolj občutljivi in ranljivi, kar je tudi mogoče res.
“Jah, no”, pač ni tako, ko ti hočeš zadevo prikazati. Boš morala tudi ti odrasti in se sprijazniti, da morda pa enostavno nimaš prav in ne gre za to, da bi bila jaz “čustveno nezrela majhna deklica, ki še vedno hlepi po materinem objemu”. In ne, ni bil cilj v tem, da sem jo hotela namerno razjeziti s svojo pripombo o slani joti. Si v zmoti, ki jo pa kar naprej znova in znova ponavljaš in mi jo hočeš vsiliti. Si na tak način bildaš svoj ego ali v čem je štos? Si povedala svoj pogled, vem kaj hočeš povedati in vem, da mogoče za koga velja točno to, kar si napisala. Ampak daj si dopovedati, da zame to pač ne velja. In namesto da bi sprejela, da jaz nisem taka, kot me opisuješ, ne nehaš in ne nehaš še vedno vztrajati pri svoji zmoti. Zakaj tako vsiljuješ svoj prav človeku, ki ga ne poznaš? Stvari so točno take, kot je napisala “dvosmerno”.
Nočem žaliti svoje mame, nočem, da je prizadeta zaradi mene, rada bi samo normalen odnos med dvema odraslima človekoma, ko pač lahko poveš svoje mnenje ne da bi moral skrivati svoje občutke in kar naprej razmišljati o tem, da boš morda človeka užalil s tem, ko mu poveš, da je nekaj preslano. Do sedaj teh težav v najinem odnosu ni bilo in močno upam, da je šlo samo za slab dan pri mami in da ne gre za zadeve, ki jih je leta in leta tlačila in mi jih zdaj povedala, so jo pa vedno morile.
Ma rekla sem ji, da je jota preslana. Povabila me je na joto, ampak je bila ta preslana. A ne smem povedat? Saj ji nisem rekla, da je bila slaba mati. Ona je meni med vrsticami rekla, da sem bila slaba hči.[/quote]
Grozna si, res. Če moja mama mene povabi na kosilo, če vem, da se je trudila, da bi naredila nekaj dobrega, da bi me razveselila, če vem, da se je trudila zame, če bi bila jed tako slana,ali pa tako zažgana, da bi komaj požirala, je za nič na svetu ne bi mogla kritizirati. Ona se je trudila zate, želela te je razveseliti, ti jo kritiziraš. Nisi samo hladna oseba, si popolnoma brezsrčna! Poznam podoben primer in vem kako hudo je, ko se nekdo za nekoga trudi, tisti drugi pa ne zna drugega kot kritizirati.
Sram te je lahko, smili se mi tvoja mama, ti boš pa spoznala svoje napake in zmote šele takrat, ko mame več ne bo. Žal, prepozno!
ti pa se le trudi da boš ravnala tako da ti ne bo kasneje ob njeni smrti preveč žal..bodi prijazna, pomagaj ji, pokliči jo..kajti že jutri se lahko zgodba zaključi zelo nesrečno, z večnim obžalovanjem na bremeu krivde! Delaj in živi tako da ti kasneje ne bo žal. Sprejmi kar je in je bilo in se trudi da od sebe vedno daš le najboljše. Le tako boš lahko mirno in lepo živela naprej.. tudi potem.
Pozdravljena. Bom še sama napisala nekaj svojih misli. (nisem brala vseh postov, tako, da če je kdo že napisal, je pač napisal).
Moj pogled na to je, da so starši samo eni in da kri ni voda. Mi ni bilo lahko, a sem pred leti sprejela odločitev, da bom opravljala svojo nalogo (vlogo) hčere in sem jo. Ne glede na to ali se je mami znesla name, bila tako ali drugače nesramna ali oče….sem enostavno postavila mejo, do kje je moja naloga/vloga hčerke (priti na obisk, čestitati ob prazniku, čestitati ob novem letu). Priznam, nisem bila velikokrat doma, a svojo “nalogo” sem prizadevno opravljala. Vse kar mi je bilo tako ali drugače navrženo, sem pripisala “starostni porednosti” in če je bilo kdaj preveč, sem rekla “oprosti, danes si pa poredna”, nisem pa žrla same sebe, zato ker njun odnos ni bil tak kot bi si želela. In z leti mi je takšen odnos postal všeč; nastala je neka distanca pa vseeno spoštovanje. Danes pa lahko rečem kapo dol, oba sta se popolnoma spremenila do mene, velikokrat sem presenečena, da sploh ne vem kaj naj ali pa kar gledam. Veliko mi tudi pomagata, stojita ob strani (prej nikoli)….in čeprav prej leta nisem prosila za nasvet, se to sedaj tudi kdaj zgodi.
Ne vem, ne želim biti pametna, ker mislim, da so osebni odnosi nekaj najbolj zakompliciranega. Vendar starši so straši pa karšnikoli so že in mogoče (to je bilo moje vodilo) je bolje najti nek način komunikacije oziroma izpolnjevanje vloge/naloge, ki jo imamo kot otroci, in ostalo preslišati (vem, da ni lahko, sem dala čez, a se splača), potem vsaj vemo, da smo bili sami spoštljivi, na njih pa je ali bodo spoštljivi do nas ali ne. Drugače zamere lahko nosimo non stop okrog in jih še večamo (to pa meni ni všeč, ker se mi s tem ne da ukvarjati; sem malo lena kar se tega tiče).
In ko mi je bilo najteže, sem sama sebi rekla, poglej, Bog ve kakšna boš sama, ko boš v teh letih? A misliš, da te bo kdo lahko prenašal, ki bo v aktivnem življenju ti pa v penziji in te nihče več ne bo potreboval in boš na tak ali drugačen način izražala svojo nemoč? In potem, mi je bilo laže in potem sem hitreje dobila nsmešek na obraz in si rekla:”Ok punca, gremo hitro opraviti vlogo/nalogo hčerke, ker bo potem nekaj časa mir.” Sedaj sem si hvaležna, da sem na nek način preslišala veliko, bila tudi želostna in še kaj….vendar danes je odnos res ok, in lahko rečem, da se je splačalo.
Mogoče lahko poskusi še kdo, in če bo delovalo 🙂 super, če ne – škoditi pa ne more 🙂
Pa srečno 🙂
Včeraj je bil v dokumentarcu o Jane Goodal (preučevala je šimpanze v Afriki) dober primer – kako sprejema otroštvo mati in kako ga doživlja otrok (+vzgojo, odnose).
Jane je za sina rekla: imel je srečno in lepo otroštvo, imel je idealno otroštvo, takšnega kot sem si jaz (mati) lahko le želela, cele dneve je preživel v vodi, plaval je in se zabaval z vaškimi otroci…
Sin je dejal: neprijetno mi je bilo med šimpanzi (v hiši v gozdu), groza me je bilo, ko sem bil zaprt v kletki (mati ga je zaradi varnosti, ker so šimpanzi krvoločni, zapirala v veliko, opremljeno kletko) in so živali tresle ograjo, sovražim jih še sedaj in zato sem se raje kot v hiši zadrževal v vasi, na obali, v vodi, medtem, ko je bila mati v gozdu in sva se videla šele zvečer…
Zanimivo, vendar tako zelo resnično in pogosto med starši in otroci.
Veliko je bilo že povedanega na zgornjo temo, pa se moram vseeno oglasiti tudi jaz. Sem mama, ki imam malo mlajšo hčerko kot si ti in podobno razmišlja in se obnaša kot ti.
Otroci veliko zgubljate, ker svoje starše oz. mamo obtožujete vsega, kar vi ste ali niste, kar vam gre ali ne gre v življenju. Pozabljate, da vam je mama dala življenje, brez nje vas nikoli ne bi bilo. Zato si mama zasluži posebno mesto v srcu vsakega človeka, ki se zaveda svojega obstoja. Otroci ste velikokrat zelo sebični. nič ne poveš, kako tvoja mama živi, s kakšnimi težavami se ubada. Izgubila je moža, tvojega očeta, kar pomeni, da je vdova. Mogoče živi sama in ima samo tebe oz. vnukinjo, tvojo hči, s katero se še najbolje razume. Mama je mogoče v meni, v kateri se pojavi sto in ena zdravstvena in duševna težava. Prav gotovo te ni povabila na joto zato, da boš dajala negativno oceno o njeni kuhi, še posebej, če se tudi sama nima za najboljšo kuharico. Kot je ena tukaj napisala, kdaj pa jo ti povabiš na kosilo? In kakšen halo bi ti naredila, da tvoja mama prične dajati pripombe na tvojo kuho in postrežbo? Bi se ti zdelo to na mestu?
Postani bolj ljubeča in se prični zavedati, da je mama samo ena. Če drugače ne zmoreš tega uvideti, si začni predstavljati, da bosta tvoja dva otroka čez nekaj let enako ali še slabše naredila tebi. Vse, kar otrokoma nudiš od rojstva naprej bo tema, ki jo bosta napadla in nehvaležno skritizirala. Otroci nikoli ne morejo ali ne moremo svojim staršem povrniti tega, kar so naredili za nas. Lahko pa jih spoštujemo, imamo radi in priskočimo na pomoč, ko jo sami potrebujejo.
“grozno, no ”
Stsaršem velikokrat ni po godu ko spoznajo kakšne otroke so vzgojili, tudi mojim ni;)
V saki je nekaj krivde in jota je bila kaplja čez rob. Takim izpadom se reče čustveno izsiljevanje.
Mame ne boš spremenila, lahko jo pa bolje razumeš in ne pričakuj opravičila, ker ga verjetno ne bo;)
Podrobno imaš te zadeve poisane v Košičkovi knjigi- Ne boj se ljubiti.
Mislim da ti lahko pomaga.
lp
S tem se še najbolj strinjam.
Tudi meni zveniš kot neempatična oseba. Mama se je toliko let trudila s tabo, hodila okoli tebe po prstih, ti skušala ustreči… Ti pa ostajaš nehvaležna, kritizerska, trmasta.
Moja mama ni bila biser od mame, ampak sem se skozi trudila okoli nje. Ko je zbolela, sem skrbela zanjo, ji pomagala finančno in drugače.
Ni nujno. Preberi to izpoved: http://med.over.net/forum5/read.php?261,7498609,7498609#msg-7498609
[/quote]
Niste normalni! Žensko boste silom ili milom prepričali, da je mati težka alkoholičarka!!!!! Samo zato, ker sta se s hčerjo malo skregali????
Avtorici pa takole: mamo vidiš poredko, si napisala. Ko pa prideš na obisk, jo nekaj, praviš, upravičeno skritiziraš. Pa kaj ti je? Kako bi pa tebi bilo, če bi mati prišla k tebi dvakrat na leto, takrat pa bi najedala to in ono, seveda upravičeno? A lahko mater pustiš pri miru, verjetno je že starejša in verjetno opravilno sposobna in živi sama, torej najbrž ni potrebna tvoje upravičene kritike tisti dve uri, ko blagovoliš priti na obisk. Pa kaj te briga sploh, da moraš kritizirat? Ko jaz pridem k materi na obisk, mi ne pade na kraj pameti, da ji pametujem. Prav tako ko ona pride k meni, se zadrži, čeprav sigurno bi lahko kaj rekla.
Si bila pač zoprn otrok, kaj čmo. Pojdi k materi na obisk in se z njo pogovori, če si mami delala probleme in težave v mladosti, se ji ti opraviči, pa se bo sigurno tudi ona tebi za morda malce prehude besede. Sigurno ji je že zdaj hudo. Upam pa, da je tudi tebi. Prav žal mi je tvoje mame in vseh mam, ki imajo zoprne, samovšečne otroke. Ni nujno, da so jih vzgojile take, Kot pravi avtorica, se že rodiš z nekim karakterjem.
Upam, da bosta dobro opravili.
Če te mama nikoli ni mogla razumeti, to pomeni le to, da je ti kot oseba nisi dovolj zanimala. Lahko te je imela rada, vendar zanimala dovolj je nisi, sicer bi se potrudila te razumeti. Sicer pa je takih otrok ogromno, včasih se niso tako ukvarjali z otrokovimi čustvi in razumevanjem, ampak je bil staršem bolj cilj otroka vsaj navzven vzgojiti, da se je vedel, tako kot so oni želeli, kako se je pa otrok ob tem počutil, pa ni bilo pomembno.
Niste normalni! Žensko boste silom ili milom prepričali, da je mati težka alkoholičarka!!!!! Samo zato, ker sta se s hčerjo malo skregali????
Avtorici pa takole: mamo vidiš poredko, si napisala. Ko pa prideš na obisk, jo nekaj, praviš, upravičeno skritiziraš. Pa kaj ti je? Kako bi pa tebi bilo, če bi mati prišla k tebi dvakrat na leto, takrat pa bi najedala to in ono, seveda upravičeno? A lahko mater pustiš pri miru, verjetno je že starejša in verjetno opravilno sposobna in živi sama, torej najbrž ni potrebna tvoje upravičene kritike tisti dve uri, ko blagovoliš priti na obisk. Pa kaj te briga sploh, da moraš kritizirat? Ko jaz pridem k materi na obisk, mi ne pade na kraj pameti, da ji pametujem. Prav tako ko ona pride k meni, se zadrži, čeprav sigurno bi lahko kaj rekla.
Si bila pač zoprn otrok, kaj čmo. Pojdi k materi na obisk in se z njo pogovori, če si mami delala probleme in težave v mladosti, se ji ti opraviči, pa se bo sigurno tudi ona tebi za morda malce prehude besede. Sigurno ji je že zdaj hudo. Upam pa, da je tudi tebi. Prav žal mi je tvoje mame in vseh mam, ki imajo zoprne, samovšečne otroke. Ni nujno, da so jih vzgojile take, Kot pravi avtorica, se že rodiš z nekim karakterjem.
Upam, da bosta dobro opravili.
[/quote]
To je rahlo smešen odziv. Saj pa je starš tisti, ki otroka vzgoji in ne obratno. Otrokovo vedenje je le odraz tega, kako ga starš dojema, koliko ga spoštuje itn. Če ga starš ni spoštoval kot osebo, pač ne more pričakovati, da bo tak otrok spoštoval ali razumel starša. Haloo? Otrok ti vrne to, kar si ga kot starš naučil in mu v otroštvu dajal. Več ne zna, če se sam ni za to posebej naučil samoiniciativno.