Mama v dom ostarelih
Tudi moja mami je vedno govorila, naj jo damo v dom, če ne bo več mogla skrbeti sama zase.
Potem je zbolela (možganski tumor) in bolezen je zelo hitro napredovala. Omenili smo dom, pa najprej slišali odločen NE. Nato smo se dogovorili, da za vsak slučaj damo vlogo, ker so čakalne dobe itak strašne (vsaj LJ z okolico). Ker se je stanje drastično slabšalo, sem ves svoj prosti čas posvetila aktivnemu iskanju doma. Ampak res aktivnemu – vzelo mi je precej ur tedensko. In nato po enem mesecu dobila dom za mami sredi Ljubljane. Krasen, nov dom, s čudovitimi ljudmi, ki so zanjo skrbeli bolje, kot bi lahko doma. Mi pa smo jo seveda redno obiskovali. Vsak dan je imela 2-3 obiske. Oddahnili smo si, a naše olajšanje ni trajalo dolgo, saj je mami po treh tednih žal umrla. :((
Če bi bila še enkrat na istem, bi se ponovno odločila za dom, ker vem, da doma ne bi zmogli. Sama sem v službi, imam družino, oče je onkološki bolnik, mamina bolezen ga je že tako in tako psihično povsem uničila.
5 mesecev smo skrbeli za mami doma, kolikor je bilo v naši moči. Ko ni šlo več, smo sami sebi priznali, da ne gre več. Dokler tega ne narediš, živiš s slabo vestjo.
Tudi sama sem ogromno prejokala, ko se je bilo treba odločiti, a vem, da sem naredila prav.
Prav tako kot pri Ninin, smo pri nas razčistili že pred leti, da želita v primeru dolgotrajne bolezni ali podobnega v dom.
Sta na srečo še oba doma, zdrava in vitalna, a z težko izkušnjo za sabo.
Babica je bila onkološki bolnik, par let je bila nepokretna doma (in to tistih let, ko kake organizirane pomoči na domu še ni bilo, največ je bila patronažna sestra, ki je dala injekcijo).
Starša sta hodila v službo, dopoldan je za babico skrbela njena sestra, popoldan in noč sta bila skrb mojih staršev.
Od hranjenja, umivanja, do obračanja v postelji, saj je bila babica popolnoma nepokretna – a za povrh vsega ves čas pri polni zavesti in polni pameti.
Prek vikendov so prišli pomagat/nadomestit moje starše mamini bratje z ženami, prav tako se je v času našega dopusta nekdo od njih s celo družino preselil k nam in nas nadomestil. Na srečo smo se v sorodstvu vedno dobro razumeli in jim je bilo popolnoma normalno, da mora tudi naša družina na dopust, na njih pa je, da se organizirajo in nas zamenjajo.
Skratka, moja starša vesta, kaj pomeni imeti nekoga takega doma in skrbeti zanj, zato pravita, ko bo treba – če bo treba, želita v dom.
Tudi midva z možem imava razčiščeno. Če nekdo zboli, da drug ne more zanj skrbeti, gre v dom. Brez pomislekov.
Je pa res, da starejši ljudje – eni! – ne morejo živet s to mislijo. Moja mami je ista. Čeprav bolna, prej popolnoma nepokretna, zdaj že malo bolje, ampak o domu pa noče slišati! saj, za enkrat je oče glavni pri tem in se ne bom s tem ubadala, ampak kot je zgoraj ena napisala, pri enih egoizem ne pozna meja. In moji mami je popolnoma logično, da zanjo skrbim, da sem vedno na voljo, da me z omare vzame, kot multipraktik. Vedno z nova sicer trešči na tla, da temu ni tako, da mi je prva družina, ampak njo ne boš spremenil. Žal.
Današnji starejši se bojijo doma zato, ker so bili takrat, ko so bili oni mladi, tile domovi res ena revščina. Grde sobe, slaba hrana, neprijazne upravnice, surove strežnice – resnično! Bila sem soseda takega doma (rekli smo mu zavetišče) in je bilo res obupno,kot bi brali Dickensa. To je bilo še pred 25 leti in več. Danes so domovi kot hoteli, vzorno urejeni, osebje pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} profesionalno. No, mlajši se zagotovo ne bodo tako krčevito branili v dom kot se sedaj njihovi starši, ki imajo v svojih glavah slabe spomine na reveže, ki so bivali v tedanjih domovih.
Poznam ne malo takih,v današnjih časih, ki so se krčevito branili iti v dom pa so sedaj tako zadovoljni, da bolj ne bi mogli biti. Če so še razmeroma pri dobrem zdravju, seveda. Bolan človek pa tako želi samo dobro oskrbo in mir, dementni pa tako ne registrirajo več, kje so..žal je to resnica.. Pa še to – v provinci se čaka občutno manj časa za prosto posteljo kot v glavnem mestu. Pa kaj! Še lepše in boljše je marsikje.Pa še mir imajo pred vsiljivimi in radovednimi sosedi:-))
razne možnosti, 01.06.2009 ob 13:19
Mi smo našo mamo (80) dali v dom prejšnji mesec. Dom je nov, lep, moderno opremljen. Dejstvo pa je, da so osebe v domu skoraj vse dementne. Razumnih starostnikov je zelo malo. Temu primerno je vzdušje v domu in dnevna komunikacija. Poglej, če je tvoja mami, ki je v bistvu premlada za dom, še čisto pri zdravi pameti, menim, da dom le ni primerno bivališče zanjo. Bo čisto zafrustrirana, če bo seveda sploh podpisala vlogo za sprejem. Čakalne dobe so pa itak obupne, brez zvez ne prideš daleč. Zato predlagam za začetek dnevno varstvo. Mamo pripeljete v dom zjutraj in jo popoldne vzamete domov ( nekako kot vrtec ). Za popoldne poskusite organizirati negovalko. Te se najdejo povsod, samo ‘raztrobit’ je treba, da jo iščete. Gre pa ponavadi za plačilo na roko, zato kakih socialnih transferjev ne moreš uporabit. Mogoče bo mami dnevno bivanje v domu le ustrezno in bo potem stalno bivanje zanjo bolj sprejemljivo. Vsekakor pa v primeru vloge za sprejem v dom zahtevajte enoposteljno sobo, da bo imela zasebnost.
Joj, kje si se pa ti našla? Dementni imajo svoje oddelke, če gre za kolikor toliko normalen dom.
ninan, 01.06.2009 ob 15:57
Hvala, ampak, da se gre ob resni bolezni v dom, smo “razčistili” že z mojimi starši, ko sem bila še zelo mlada. Vedno sta rekla, da ob službi in skrbi za svojo družino nihče ne zmore kvalitetno in brez posledic 24 ur na dan skrbeti še za svoje starše in da tega ne bi nikoli želela. Še danes sta zelo vitalna, absolutno sposobna poskrbeti zase, a z občutkom, da je do “hiralnica” in “odlagališče nepotrebnih” smo opravili na srečo vseh nas že takrat. Samo ponavljam to, kar sta me naučila že starša in za kar sem jima hvaležna.
V vsaki družini bi bilo dobro, da bi se o takšnih stvareh pogovarjali takrat, ko so še zdravi in čustveno ter psihično dovolj močni in razsodni. Saj veste, problem je lažje rešiti, dokler je samo abstrakten. Potem, ko postane konkreten, obtežen še z bolečino, boleznijo, strahom in utrujenostjo, ga je reševati bistveno težje.
- Tudi pri nas je bilo tako. Ampak ko je prišlo do tega je bila pa druga pesem. Takrat se še vsi čutijo sposobne nič ni z njimi narobe ampak jih samo želiš spravit v dom. Posebno pri demenci je to izredno težko.
Morda najdeš kako mlajšo upokojenka v vašem kraju, ki bi malo pozabila nanjo. Skuhala za vse, kar bi tudi tebi olajšalo ko prideš iz službe. Ali pa, če vam prostor dopušča, da vzamete katero na stanovanje in za uslugo pokaži na vašo mamo. Zelo mlada je, četudi pristane na vozičku, lahko se veliko da tebi in tvoji družini.
Če se misliš mame “znebit” jo daj v dom. Hiranje bo od obiska do obiska opazno.