Kdaj, kje in kdo ti je postavil to diagnozo? Ti mi ne deluješ, da imaš Asperger.

psihiater nekje v drugem razredu, ko nisem želel sodelovati pri pouku in sem imel precej zanimiv izpad , potem sem imel z psihologinjo skozi celotno osnovno šolo seanse praktično na tedenski ravni (težave s sodelovanjem pri predmetih ki mi pač niso bli okej, težave z okolico in sošolci, itd itd.) . Kot rečeno nisem nek hud ali ekstremen primer in sem eden izmed tistih funkcionalnih predstavnikov ljudi z aspergerjevim sindromom. V resnici jih je precej več kot bi si mislili, ampak jih je veliko takih katerim bi lahko rekli da so “visokofunkcionalni avtisti”. Je kar nekaj znanih ljudi ki so bili diagnosticirani s tem sindromom in za njih sploh ne vemo da ga ima. Nismo vsi skrajni primeri. Meni je recimo ogromno pomagalo mnenje in nasveti prijateljev, ki so me nekako vodili skozi OŠ, in potem srednjo šolo in faks, tako da če sem kot mulc precej brez filtra in brez socialnih veščin, sem se jih nekako priučil in se jih nekako držim da ne izpadem totalen weirdo ko sem v družbi, sedaj na poklicni poti sem se nekako prisilil da sem se začel udeleževati tečajev govorništva, javnega nastopanja, v srednji šoli ter na faksu sem bil član impro gledališča in vse to mi je nekako pomagalo da sem se nekako začel normano vključevati v družbo. Še vedno mi je pa definitivno en izmed bolj groznih aspektov življenja socalizacija, samo je sedaj recimo malo manj stresna.

tole sem pozabil še dodati

https://www.fe.uni-lj.si/solarji_in_dijaki/poletni_tabor_za_ucence_z_aspergerjevim_sindromom/

Hvala za tvoje dragocene informacije. V bistvu sem iskala tebe. Imam prijatelja, ki ima sina starega sedemnajst let. Ne spomnim se, da bi kdor koli omenil, da ima Aspergerjev sindrom. Vsi pa ga poznamo kot malo drugačnega. Vidi se, da so mu socialni stiki muka, ne znajde se, neroden je, čudno odreagira. Stiki ga ne zanimajo, druženje mu je naporno. Obožuje rutino, dela določene čudne gibe z rokami, ne gleda v oči. Govori skoraj nič, v bistvu je zelo dolgočasen. Ne da se razvit kakšne debate z njim, pa naj bo to kdor koli. V osnovni šoli so ga sošolci izločili, v srednji mu je malo boljše. V šoli ni slab, celo prav dober je. In ja, zanima ga najbolj samo eno področje, telovadbo pa naravnost sovrazi. Rada bi mu pomagala. Nisem strokovnjak, da bi postavljala diagnoze, ampak sumim, da mora imeti Aspergerjev s. Bojim se, če ne bo razvijal.socialnih veščin, da ga bodo povsod izločili. Bojim se načet to temo prijatelju, še manj pa sinu. Se drugače trudi…ne vem kako mu pomagat.

Hvala za tvoje dragocene informacije. V bistvu sem iskala tebe. Imam prijatelja, ki ima sina starega sedemnajst let. Ne spomnim se, da bi kdor koli omenil, da ima Aspergerjev sindrom. Vsi pa ga poznamo kot malo drugačnega. Vidi se, da so mu socialni stiki muka, ne znajde se, neroden je, čudno odreagira. Stiki ga ne zanimajo, druženje mu je naporno. Obožuje rutino, dela določene čudne gibe z rokami, ne gleda v oči. Govori skoraj nič, v bistvu je zelo dolgočasen. Ne da se razvit kakšne debate z njim, pa naj bo to kdor koli. V osnovni šoli so ga sošolci izločili, v srednji mu je malo boljše. V šoli ni slab, celo prav dober je. In ja, zanima ga najbolj samo eno področje, telovadbo pa naravnost sovrazi. Rada bi mu pomagala. Nisem strokovnjak, da bi postavljala diagnoze, ampak sumim, da mora imeti Aspergerjev s. Bojim se, če ne bo razvijal.socialnih veščin, da ga bodo povsod izločili. Bojim se načet to temo prijatelju, še manj pa sinu. Se drugače trudi…ne vem kako mu pomagat.
[/quote]

Ja, no ta, ki ga opisuješ, je klasičen asperger. Uni gor je bil pa samo neprilagojen. Očitno je imel izpade, ko je bilo treba kaj narediti, kar ga ni zanimalo, druženje mu pa ni delalo težav. Cel kup mularije je danes take.:)) Ker je delal hudo štalo in je rabil spremljevalca ali pač nekoga, ki bi imel nekaj ur z njim, je imel odločbo zelo verjetno.:) In ker niso vedeli, kaj bi mu napisali, so mu prilimali aspergerja. Večkrat videno.

.

Ja, no ta, ki ga opisuješ, je klasičen asperger. Uni gor je bil pa samo neprilagojen. Očitno je imel izpade, ko je bilo treba kaj narediti, kar ga ni zanimalo, druženje mu pa ni delalo težav. Cel kup mularije je danes take.:)) Ker je delal hudo štalo in je rabil spremljevalca ali pač nekoga, ki bi imel nekaj ur z njim, je imel odločbo zelo verjetno.:) In ker niso vedeli, kaj bi mu napisali, so mu prilimali aspergerja. Večkrat videno.

.
[/quote]

Ne vem zakaj mu potem nihče ni postavil te diagnoze?

Kdaj, kje in kdo ti je postavil to diagnozo? Ti mi ne deluješ, da imaš Asperger.
[/quote]

Delam v šoli in ne boš verjel, koliko diagnoz je kar na pamet narejenih. Tisti, ki pišejo strokovna mnenja (velikokrat jim kar starši prinesejo diagnozo, ki so jo prebrali na internetu) se sploh ne poglobijo, starše vprašajo ali dobijo od njih servirano. Če šola pritiska na Zavod za šolstvo, da čim prej izda odločbo, ker je otrok nemogoč, pač nekaj napišejo, največkrat je to v zadnjem času asperger. Ravno avtista ne dajo, ker tukaj mora biti že malo več simptomov, asperger je pa vsak drugi že. Pa nobenih težav z družbnostjo, nobenih zahtev po točni rutini, nobenih prisilnih gibov, čudnih zahtev, fobij in kar je še tega. Ne, samo znori, ko je treba kaj narediti, kar mu ne leži. Starše ne šljivi pet posto, jim je že itak zrasel čez glavo, in to je potem asperger. Volk sit in koza cela. Da ne govorim, kakšno škodo delajo take prisilne diagnoze resničnim avtistom in aspergerjem. Ker ti obstajajo, ampak nikakor ne v tako masovni številki kot jih imamo danes. Slovenija je čisto na vrhu držav EU z otroki s posebnimi potrebami v OŠ. Prav tako je na totalnem vrhu z nadarjenimi otroki.:)) Pa povejte, če ni nekaj narobe v sistemu. Ali pa res verjamete, da imamo največ otrok s posebnimi potrebami in največ nadarjenih, unih vmes skorajda ni več.:)

Ne vem zakaj mu potem nihče ni postavil te diagnoze?
[/quote]

Saj je v prvem stavku napisal, da ima diagnosticirano.

Delam v šoli in ne boš verjel, koliko diagnoz je kar na pamet narejenih. Tisti, ki pišejo strokovna mnenja (velikokrat jim kar starši prinesejo diagnozo, ki so jo prebrali na internetu) se sploh ne poglobijo, starše vprašajo ali dobijo od njih servirano. Če šola pritiska na Zavod za šolstvo, da čim prej izda odločbo, ker je otrok nemogoč, pač nekaj napišejo, največkrat je to v zadnjem času asperger. Ravno avtista ne dajo, ker tukaj mora biti že malo več simptomov, asperger je pa vsak drugi že. Pa nobenih težav z družbnostjo, nobenih zahtev po točni rutini, nobenih prisilnih gibov, čudnih zahtev, fobij in kar je še tega. Ne, samo znori, ko je treba kaj narediti, kar mu ne leži. Starše ne šljivi pet posto, jim je že itak zrasel čez glavo, in to je potem asperger. Volk sit in koza cela. Da ne govorim, kakšno škodo delajo take prisilne diagnoze resničnim avtistom in aspergerjem. Ker ti obstajajo, ampak nikakor ne v tako masovni številki kot jih imamo danes. Slovenija je čisto na vrhu držav EU z otroki s posebnimi potrebami v OŠ. Prav tako je na totalnem vrhu z nadarjenimi otroki.:)) Pa povejte, če ni nekaj narobe v sistemu. Ali pa res verjamete, da imamo največ otrok s posebnimi potrebami in največ nadarjenih, unih vmes skorajda ni več.:)
[/quote]

Tole o nadarjenih se pa strinjam. Vsak, ki zna na frulico zaigrat je že kar nadarjen.

Ne vem zakaj mu potem nihče ni postavil te diagnoze?
[/quote]

Ali govoriš za tega tvojega? Simpl. Ni delal problemov, zato ga v šoli niso predlagali. In ker je bil prav dober, ga niti starši niso. Taki gredo mimo diagnoz večinoma, razen če je zadeva res zelo očitna in vpliva na učne dosežke ali ima res zelo čudne navade itd. Načeloma pa diagnosticirajo tiste, ki ne zmorejo učno dosegati pozitivne ocene in pa tiste, ki jih ne morejo krotiti.

Saj je v prvem stavku napisal, da ima diagnosticirano.
[/quote]

V mislih sem imela sina mojega prijatelja.

Ali govoriš za tega tvojega? Simpl. Ni delal problemov, zato ga v šoli niso predlagali. In ker je bil prav dober, ga niti starši niso. Taki gredo mimo diagnoz večinoma, razen če je zadeva res zelo očitna in vpliva na učne dosežke ali ima res zelo čudne navade itd. Načeloma pa diagnosticirajo tiste, ki ne zmorejo učno dosegati pozitivne ocene in pa tiste, ki jih ne morejo krotiti.
[/quote]

Res ni delal problemov… 🙁

Tole o nadarjenih se pa strinjam. Vsak, ki zna na frulico zaigrat je že kar nadarjen.
[/quote]

Ma kakšna frulica, niti tega mu ni treba. Dober v fuzbalu, ga je treba voditi kot nadarjenega, pisati individualizirane načrte, nima veze, da ima cvek matematiko, slovenščino in še kaj, šola ga mora voditi kot nadarjenega. Pa nadarjenost za voditeljsko področje. Spet je lahko popolna truba na vseh ostalih področjih, ampak ima pa voditeljsko področje (beri: zna si podrediti ostale učence), evo, nadarjen učenec. Ma to je že smešno, nekateri razredi v nekaterih šolah imajo od 25 učencev 13 nadarjenih, 9 s posebnimi potrebami in 3 normalne.:) Pa ne karikriam. Sicer se že enih 5 let uvaja nov koncept odkrivanja nadarjenih, ki naj bi bil boljši, ampak še nič od tega.

Ma kakšna frulica, niti tega mu ni treba. Dober v fuzbalu, ga je treba voditi kot nadarjenega, pisati individualizirane načrte, nima veze, da ima cvek matematiko, slovenščino in še kaj, šola ga mora voditi kot nadarjenega. Pa nadarjenost za voditeljsko področje. Spet je lahko popolna truba na vseh ostalih področjih, ampak ima pa voditeljsko področje (beri: zna si podrediti ostale učence), evo, nadarjen učenec. Ma to je že smešno, nekateri razredi v nekaterih šolah imajo od 25 učencev 13 nadarjenih, 9 s posebnimi potrebami in 3 normalne.:) Pa ne karikriam. Sicer se že enih 5 let uvaja nov koncept odkrivanja nadarjenih, ki naj bi bil boljši, ampak še nič od tega.
[/quote]

Verjamem, vse je ok, sam bog ne daj bit povprečen. 😉

ma lepo te prosim. bil si pač divji mulc, nekaj nefunkcionalna familija, nekaj geni. Tole glede tabele in organizacije, kako se lotili učenja, je tudi meni vedno pomagalo, pa v družbi sem bil tudi vedno malo izven okvirja, ampak to je vsaj 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} naroda, ki ima take ali drugačne težave v času odraščanja. Da ne govorim o svojih tikih, ki sem jih imel v otroštvu (bog ne daj stopiti na črto, če sem hodil po ploščicah) Kaj ima to veze z Aspergerjem, no….Pol nas je dejansko lahko polovica Aspergerjev. Eni smo še dislektiki (večkrat obračam številke, namesto 45 je 54 itd.), avtisti (ful me vrže s tira, če se kaj nenapovedanega zgodi, prav ne maram tega, tudi presenečenj ne maram), s socialnimi fobijami (ne maram nenapovedanih obiskov) in še kaj bi se našlo. Da sploh ne omenjam, da tudi meni ene stvari ne ležijo in se z njimi ne bi ukvarjal, pri drugih pa sem lahko po 5 ur skupaj. S temi diagnozami so šli v ekstrem totalen.

Hahahaha, in ker se ti ni dalo delat stvari, v katerih nisi užival, so te lepo diagnosticirali. Ej, grem še jaz tja, tudi jaz ne bi delal, kar mi ne paše. Pa družim se tudi zelo nerad. Imam dva prijatelja in to je to, za druge sem pa nedružabnež. Zanimivo tole, ker si imel izpade, ko se ti ni ljubilo delat, si šel lepo na pogovore s svetovalno delavko v šoli. Dobro si to izpeljal.:)))

Delam v šoli in ne boš verjel, koliko diagnoz je kar na pamet narejenih. Tisti, ki pišejo strokovna mnenja (velikokrat jim kar starši prinesejo diagnozo, ki so jo prebrali na internetu) se sploh ne poglobijo, starše vprašajo ali dobijo od njih servirano. Če šola pritiska na Zavod za šolstvo, da čim prej izda odločbo, ker je otrok nemogoč, pač nekaj napišejo, največkrat je to v zadnjem času asperger. Ravno avtista ne dajo, ker tukaj mora biti že malo več simptomov, asperger je pa vsak drugi že. Pa nobenih težav z družbnostjo, nobenih zahtev po točni rutini, nobenih prisilnih gibov, čudnih zahtev, fobij in kar je še tega. Ne, samo znori, ko je treba kaj narediti, kar mu ne leži. Starše ne šljivi pet posto, jim je že itak zrasel čez glavo, in to je potem asperger. Volk sit in koza cela. Da ne govorim, kakšno škodo delajo take prisilne diagnoze resničnim avtistom in aspergerjem. Ker ti obstajajo, ampak nikakor ne v tako masovni številki kot jih imamo danes. Slovenija je čisto na vrhu držav EU z otroki s posebnimi potrebami v OŠ. Prav tako je na totalnem vrhu z nadarjenimi otroki.:)) Pa povejte, če ni nekaj narobe v sistemu. Ali pa res verjamete, da imamo največ otrok s posebnimi potrebami in največ nadarjenih, unih vmes skorajda ni več.:)
[/quote]

Ljudje, ki sodite, ne vidite poti, ki jo je človek prehodil do tu, kjer je zdaj. Zanimivo, da mu je niste niti pripravljeni priznati.

Ljudje, ki sodite, ne vidite poti, ki jo je človek prehodil do tu, kjer je zdaj. Zanimivo, da mu je niste niti pripravljeni priznati.
[/quote]

Nihče ne sodi. Povem, kako je po šolah. Vprašaj se nekaj. Ali res rabi diagnozo, da bi videli pot, ki jo je prehodil? Ali če drugače vprašam. Ali ga “razumeš” samo zato, ker je dobil neko nalepko, čeprav popolnoma napačno, ampak pač nalepko, zaradi katere ga taki kot ti razumejo in do njega čutijo empatijo. In to je točno tisto, zaradi česar se starši odločajo za odločbe pri neprilagojenih otrocih- da bo breme slabe vzgoje padlo z naših pleč in da bodo ljudje razumeli, da je otrok bolan in ne nevzgojen, trmast itd. Ker takoj ko ima neko diagnozo, ljudje ne upajo kritizirati njegovih dejanj. Popolnoma napačno! Jaz prav tako razumem nekoga, ki se neprimerno obnaša, četudi se tako obnaša, ker je razvajen ali pa ima pač take genske predispozicije (nagla jeza, nagnjenost k neaktivnosti…) ali pa je imel doma nefunkcionalno družino. Mi smo pa navajeni, da bo neke empatije deležen samo nekdo z diagnozo. Tak si po naše “ne more pomagat”, medtem ko je vse ostalo produkt odločitve otroka, ali kako? Asperger je prav tako sposoben spreminjati svoje navade in se učiti novih veščin kot otrok, ki ima dedno pogojeno naglo jezo. Morda še bolj. Zagotovo pa bolj kot otrok, ki ima doma bolestno permisivne ali pa represivne starše.
Naj te vprašam. Kako bi reagirala na njegov dopis, če bi napisal samo to, kako se je obnašal v šoli, pa o nobeni diagnozi? Bi bila res tako razumevajoča? Ker veš kaj, pot, ki jo je moral prehoditi, jo je moral ne glede na diagnozo. Tudi navaden razvajeni otročaj mora prehoditi zelo trdo in težko pot, ko ga življenje trešči na realna tla, da se ne zlomi in da predela vso škodo, ki so mu jo naredili v življenju starši. Ali pa nekdo, ki je genetsko nagnjen k hudi jezi, ki so ga doma pretepali itd. itd.
In ja, po 20 letih dela na tem področju, sem kompetentna da povem, da so te diagnoze v veliki meri zapisane, da bi otroku, ki ga ne morejo krotiti (zaradi katerega koli razloga, ker v razloge se ne spuščajo), dobili pomoč v obliki ur DSP ali v obliki spremljevalca.
Da sploh ne govorim o tem, da se pedopsihatri sploh ne pogovarjajo o možnosti napačne vzgoje, tega sploh ne obravnavajo. Zdravijo simptome in to je to, če ne gre drugače, otroka umirijo z zdravili. Večinoma se ukvarjajo samo z otrokom in njegovimi simtomi, družinska obravnava jih ne zanima oz. dinamika družine. In to je osnovni problem. Velikokrat bi morali biti obravnavani in usmerjani samo starši. Velikokrat je otrokovo obnašanje samo posledica neprimerne vzgoje staršev. Ampak kot rečeno, to ni pomembno. In potem je glavni fokus na diagnozah, ki jih nekateri tako zelo cenite in jemljete kot suho zlato.

Mah ja, pri nas se je v šoli (pa tudi doma) ogromno spremenilo, odkar ima diagnozo. Ker ga končno razumemo in lahko energijo vlagamo v spremembe nezaželenega vedenja namesto da se ukvarjamo v prvi vrsti predvsem s tem, zakaj se tako obnaša in s prespraševanjem zakaj klasični vzgojni prijemi ne učinkujejo. Da ne omenjam koliko lažje, hitreje in z manj frustracijami za vse vpletene pridemo do želenega cilja.
In ravno zaradi razumevanja je diagnoza tako zelo pomembna. Mi je pa prav zanimivo, da pogosto slišim, kako diagnoze ADHD in motnje avtističnega spektra kar delijo vsakemu, ki pride mimo. Po naših izkušnjah ni tako mimogrede. Pa ne gre za to, da se kateremu od strokovnjakov ni zdelo, da ustreza kriterijem; ga pa je obravnavala cela garda različnih profilov…

Moj sin nima nima te diagnoze, sicer sama menim, da ima kar precej avtističnih elementov. A zakaj bi ga etiketirali!? Povedati hočem ,da vas popolnoma razumem. Nikoli ni imel veliko prijateljev. Ne bom opisovala podrobnosti in težav, ki jih je imel zaradi nesprejetosti v novo okolje na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Potem se je izdatno pomocjo profesorjev, ki so ga res razumeli in mu pomagali super prilagodil. To so bila srečna leta. Naj povem, da je fant sicer zelo inteligenten , ima izrazito mocno področje čustvene inteligence. Ne bom rekla , da ni imel tezav pri predmetu ali dveh, a je zdaj uspešno maturiral in se vpisal na fakulteto.
Upala se., da se bo tod njegova “osamljenost” končala, zdaj pa ta korona. Cele dneve visi doma pred računalnikom, kolege s faksa je videl le enkrat. Ves čas se govori le o stiski malih otrok, ker ne morejo med vrstnike, v šolo. Mislim, da tudi letošnji bruci niso na boljšem. Sine sicer komunicira s sošolci z gimnazije prek socialnih omrežij, se pogovarjajo , igrano igrice- pravi, da mu zadostuje. Na splošno pravi ,da ne zdrži dolgo v družbi, ker ga to utrudi. Očitno mu zaenkrat ta nacin povsem zadošča.
Naj povem še , da ni edini otrok v družini in ga ostala dva vabita pogosto s seboj na športne aktivnosti, v kino ,..ipd. Odzove se le redko,pa še to le ,če gredo sami trije.
Ja, skrbi me zanj. Druga dva uživata v življenju na dručačen način

Zato , draga mamica , razumem vas , veliko je takih

Moj je pa kao dislektik z odlocbo iz 3.r. Zdaj je v srednji soli in mu je vse udaro ven, se posebej s koronino pomocjo. Torej je bralno zelo slabo pismen, ima hudo motnjo pozornosti in max stopnjo neorganiziranosti. Pocasen je ne normalno. Tako je sola na psu. Dela nic. Po 3 mes zacnejo sprasevat in isce zapiske. Za vsak predmet rabi 1 mesec za naucit. Seveda 2x dobi cvek. Jaz mu pomagam pa se izmika. Kam to pelje. Na pc je pa lahko 20 ur brez odmora.

Nimam te izkušnje mi pa je mati od neimenovamega prijatelja (Naceta) pravila da je bil ves cuden v osnovni soli in jo je bilo strah da je avtist a potem se je v srednji soli izkazalo da ima prav.

Lp

Ne gre se za nobeno etiketo, temveč za to, da si lažje pomagaš. Ignoriranje težav lahko prinese le še več teh, zato je dobro vedeti točno kaj je in kako si lahko urediš življenje tako, da bo čim bolj kvalitetno. Meni so pred kratkim postavili diagnozo ADHD, visoka občutljivost, hiperaktivnost, po eni strani nezmožnost opravljanja najbolj osnovnih stvari, nedokončanje začetega, po drugi strani hiperfokus z vrhunskimi dosežki, pa vse vmesne težave, ker naši možgani delujejo drugače kot “normalni”. Pojma nimate kako mi je odleglo in koliko mi je pomenilo, ko sem končno dobila potrditev da nisem lena, nesposobna, zabita in kaj vse še, ampak da se moram le naučiti hekati svoje možgane, izkoristiti trenutke in delati tisto, za kar sem narejena. Dokončala sem že par projektov, sedaj se vračam postopoma nazaj do vseh tistih nezaključenih stvari in zavestno ne vstopam v nove, se brzdam, se učim umirjati um, dihalnih vaj, tehnik in prilagoditi stil življenja tej moji posebnosti. Zdaj vem da zmorem in kako do tega priti, prej sem tavala v temi kot izgubljena in se samo spraševala kaj je z mano narobe. Nič. Takšna sem, sebe sem že zdavnaj sprejela pač za drugačno, posebno, a zato nič manj vredno. Sedaj ljudje okoli mene sprejemajo (eni bolj drugi manj) to informacijo in vsak malo odreagira po svoje. Velika večina je to vedela že pred mano, samo so bili tiho. Moj mentor za en projekt mi stoji ob strani od prvega dne in kljub temu da sem zafurala en zelo pomemben projekt zaradi svoje “lenobe” in nezainteresiranosti, ni obupal nad mano. In pazi to, celo sam ima adhd in je v meni prepoznal sebe. Sam je zelo uspešen podjetnik in verjame vame in moje sanje, zato me tudi podpira. Dovolj je, da eden verjame vate in te razume, pa je ves svet tvoj. Ta občutek, da te sprejemajo takega kot si je neprecenljiv za osebe z adhd. Dobro je vedeti na kakšne vse načine jim lahko stojite ob strani, zato je diagnoza izredno pomembna, saj obstaja več vrst, pri vsakemu se izraža potem na svojstven način, a če ne veš, dokler ne veš, ne moreš dosti spremeniti. Koliko lažje bi mi bilo, če bi v otroštvu to kdo pogruntal od psihologinj ali učiteljic! Tako pa sem le trpela in bila vedno “nerazumljena” čeprav zelo uspešna – in tu je keč zaradi katerega mi niti lastna mati ni verjela, da imam adhd. Dokler ji ni povedala zdravnica in razložila vsega. Ni za zameriti nikomur, ker se o tem premalo ve in govori, skriva kot da je to nekaj sramotnega, pa ni. Vsi smo na svoj način drugačni, posebni, nezamenljivi. Samo pogumno